Hervé Le Tellier: Anomalija

+ + + +

Življenje in njegov dvojnik

Z Goncourtovo nagrado – nagrajenca izbirajo tudi slovenski frankofonski študentje – ovenčani roman Anomalija Hervéja Le Telliera (1957), sicer predstavnika eksperimentalne literarne skupine Oulipo, se začne s svarilom Zhouang Zija, da tudi on, ki nam pravi, da sanjamo, živi v sanjah, s svarilom, da je življenje sen. Oziroma kopija, kot rečejo strokovnjaki nekje vmes, navdihnjeni z nenavadnim dogodkom, pri katerem se letalo med izrazito turbulenco reši in pristane dvakrat. To je izziv za strokovnjake za fiziko in kognitivno znanost, pa tudi za različne verske voditelje, skupaj jih naberejo iz kar nekaj ver in ločin, da bi se teološko opredelili do pojava. Ker če se ne bodo oni, se bo razjarjena, na biblični fundamentalizem oprta množica, in to predvsem proti udeleženim v izrednem dogodku.

Poljski pisec znanstvene proze Lem je v romanu Gospodov glas popisal duhovito, pa tudi neusmiljeno bitko različnih skupin strokovnjakov pri tolmačenju namena in pomena ponavljajočega se, torej inteligentno strukturiranega signala iz vesolja. Šum, anomalija mu je omogočila spekulacije o tujih civilizacijah, pa tudi o naši, ki so jo seveda vsi vzeli kot osnovo za razmislek. Le Tellier delno uporablja takšen postopek, čeprav znanost pri njem ni čisto v ospredju, bolj ga zanima sama organizacija, in tu si razne tajne službe dobro nanudi. Protokol za takšne dogodke in za vse druge, bolj normalne, sta namreč pri rosnih dvajsetih izdelala navihana študenta. Kot tretjega avtorja sta podpisala laboratorijsko podgano, protokol označila s številko 42, kar je douglasadamsovski odgovor na smisel vesolja, in opremila prihodnje raziskovalce z anketami iz Bližnjih srečanj ob stiku z vesoljci, kar je precej zabavno. Takšno je tudi samo delovanje tajnih služb, denimo prikrivanje pred drugimi državami, pri čemer se je nekaj podobnega že zgodilo Kitajcem. Francoski predsednik pa seveda samovšečno prehiti druge in se oglasi svoji zvesti volilni bazi, nakar ga ameriški podcenjujoče ozmerja.

Vendar Le Telliera še najbolj zanima psihološki odziv. Seveda se morajo ob takšnem dogodku zamajati paradigma znanosti, predpostavke o identiteti in podobno, in o tem tudi špekulira, vendar je zanj pomembnejši čustveni odziv, razmerje med kopijo in izvirnikom, zadeve srca in dedovanja. Zato si izbere nekaj posameznikov, prvi med njimi je poklicni morilec, drugi ostareli arhitekt z zanj premlado punco, tretji lagoški glasbeni zvezdnik, da vidimo, kako se oni soočajo z dvojniki. Anomalija to do konca razčleni, bolj kot načeta identiteta jo zanimajo druge možnosti, ponovitve z variacijami, in kot se za eksperimentalnega pisca spodobi, se vse skupaj konča znotrajtekstualno, v samem besedilu.

Duhovit, pretežno napet, spretno spisan roman o nepojmljivem, ki se spogleduje z različnimi žanri, od kriminalke do srhljivke, znanstvene proze in še česa, in ki te žanre spretno izrablja in z enimi igra proti drugim.