Neupogljivi vizionar

Eno njegovih najbolj ikoničnih umetniških del, tistih, po katerih ga pozna ves svet, je Venera cunj. Gre za instalacijo, katere prva ključna sestavina je Venera, rimska boginja ljubezni, lepote in plodnosti. Njen goli kip v človeški velikosti si lahko ogledamo le s hrbtne strani, saj je obrnjen proti drugi ključni sestavini instalacije – kopici pisanih, rabljenih, zavrženih cunj. Ta je tako zelo velika, ogromna, še nekoliko višja od Venere, in tako zelo ji je blizu, da se nanjo lahko prisloni. Njen obraz se ob stiku z gmoto iz tekstila pogrezne globoko vanjo. Ne vidimo ga.

Prvo različico te skulpture, ki nas opominja na utapljanje v odpadkih ali pa nas uči iskanja lepote in navdiha v razkroju, je Michelangelo Pistoletto, eden najpomembnejših umetnikov 20. stoletja, ustvaril leta 1967. Takrat, pri štiriintridesetih, je bil že mednarodno prepoznaven umetnik, nekaj let prej je namreč zaslovel s slikami, ki jih je ustvarjal in jih še vedno ustvarja na velikih ogledalih, in so bile še posebej veliko pozornosti deležne zato, ker je na mestih, kjer barve ni nanesel, gledalec lahko uzrl – samega sebe. S to serijo – ob kateri težko ostanemo ravnodušni, saj se odsevu v ogledalu ne moremo ogniti in neizogibno postanemo del umetnine, hkrati pa smo spodbujeni k interakciji z njo ter premisleku o njej – je Pistoletto odprl številna vprašanja o umetnosti, nas samih, razumevanju časa. Po prepričanju mnogih je napovedal tudi današnjo dobo selfijev in narcisizma. Sam je v pogovoru za britanski časnik The Guardian pred nekaj leti dejal, da je »vse v mojem delu izhajalo iz ogledala, iz ideje, da ta odseva družbo in realnost«. Všeč mu je bilo, da tega, kar vidimo v ogledalu, ni mogoče ponarediti. Slikam na ogledalih je sčasoma dodal še fotografije, v galerijah je razstavljal tudi ogledala, ki jih je pred gledalci razbil s kladivom. Ker je tudi družba kot nekakšno razbito ogledalo.

A še zdaleč ni ustvarjal le iz ogledal, temveč tudi iz številnih drugih »navadnih« materialov, ki še nedolgo prej niso veljali za dovolj posvečene, da bi se iz njih spodobilo ustvarjati umetnine. Tem pravilom se je v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja uprlo gibanje arte povera, v katerem so se združili mladi italijanski umetniki in umetnice ter dokazali, da umetnost lahko nastane iz prav vsakega materiala. S tem niso usodno zaznamovali le prihodnosti italijanske umetnosti, temveč globalne tokove sodobne umetnosti. Gibanje arte povera – ki so ga sprva prevajali kot revna umetnost, čeprav je ustreznejši prevod »navadna« umetnost oziroma umetnost iz »navadnih« materialov – je po vsem svetu prineslo odklon od tradicionalnih materialov in metod v umetnosti, pa tudi pomisleke o vsem drugem, tudi tedanji vrednostni paradigmi političnega in ekonomskega sistema.

Michelangelo Pistoletto je eden najpomembnejših predstavnikov tega revolucionarnega gibanja. A nikakor ni le to. Sprva so ga uvrščali med pripadnike pop arta oziroma post pop arta. Kasneje je novinarjem pripovedoval, da je bil tedaj, to je bil čas prijateljevanja z Royem Liechtensteinom, pravzaprav edini neameriški umetnik, prepoznan kot predstavnik te smeri. Kasneje je v desetletja dolgi karieri naredil več ostrih zavojev, saj nikoli ni želel jadrati na uspehu, tudi komercialnem, ki s seboj prej ali slej prinese predvidljivost, ni se hotel podrediti pričakovanjem in zahtevam umetnostnega trga.

Tudi to je dediščina gibanja arte povera. Pistolettova Venera cunj pa je ena ključnih umetnin tega pomembnega gibanja in danes, ko vemo, da je industrija izdelovanja tekstila in oblačil ena največjih onesnaževalk našega planeta, se zdi njen pomen še toliko globlji. Umetnik je pri njeni čisto prvi različici uporabil svoje »stare« cunje – kose tekstila, s katerimi je brisal ogledala na Zrcalnih slikah. Pri poznejših različicah jih je nadomestil z rabljenimi, zavrženimi oblačili in razpadajoče cunje je medtem že večkrat zamenjal z drugimi.

Morda ni naključje, da je ravno avtor svetovno znane umetniške instalacije iz cunj kasneje kupil nekdanjo tekstilno tovarno v Bielli, kjer se je pred dvema stoletjema začela italijanska industrijska revolucija in je še danes pomembno središče tekstilne industrije. Severnoitalijansko mesto Biella je njegov domači kraj, tam je odraščal, ob očetu slikarju in restavratorju je spoznaval umetnost in njeno zgodovino. Oče ga je vseskozi spodbujal, tudi ko je zašel v zelo radikalno drugačne smeri, je ostajal radoveden, skupaj sta tudi razstavljala. Pistolettov pogled na umetnost so močno zaznamovali tudi družbene razmere in sistemi, katerih sopotnik je bil in do katerih je vseskozi ostajal kritičen. Rojen je bil leta 1933, v času fašizma. Takrat si moral »verjeti – v Boga in Mussolinija. Čutil sem, da obstaja strašno protislovje v verovanju v sistem, ki proizvaja sovraštvo, proizvaja pokole. Po vojni je Italija doživela vzpon tako kapitalizma kot komunizma. Moral si verjeti v eno ali drugo,« se je maja 2014 spominjal v pogovoru za The Guardian. Odkrivanje moderne umetnosti je bilo zato zanj razsvetljenje. Končno je lahko »bolj razmišljal, kot pa verjel«.

Potem ko je Pistoletto sredi devetdesetih obnovil nekdanjo tekstilno tovarno v Bielli, je vanjo naselil svojo fundacijo Cittadellarte (Mesto umetnosti), ki se osredotoča na trajnostno arhitekturo in modo. Njegova ekipa sodeluje z oblikovalci, študenti, šolami in podjetji, imajo modni laboratorij, ki razvija trajnostna oblačila, ustvarjajo radikalno pohištvo in zgradbe; zasnovali so denimo hiše iz bal riževe slame, ki je dober prevodnik toplote, pozimi je topla, poleti hladna. Slamo so vzgojili lokalni kmetje, podobno je z drugimi materiali. Cilj vseh teh podvigov je en sam: svet, rešen pred popolnim propadom. Svet, ki sploh ima možnost, da dočaka prihodnost.

Fundacija Cittadellarte je drag projekt, je Pistoletto leta 2020 priznal novinarju ameriškega časnika The New York Times. Vendar se ujema z njegovo idejo, da »ustvarjanje umetnosti ne pomeni samo ustvarjanja izdelkov, nekaj za prodajo«. Fundacija Cittadellarte, njegova »velika ljubezen«, je pravzaprav najboljši dokaz, da je Pistoletto že od nekdaj tudi vizionar, mislec. Je avtor številnih manifestov, leta 2013 je v manifestu z naslovom Tretji paradiž na primer zapisal, da mora človeštvo iskati »uravnoteženo povezavo med umetnostjo in naravo«. Od takrat ta misel ključno zaznamuje njegovo umetnost, a trajnostni pristop k umetnosti in življenju mu je pravzaprav blizu že od nekdaj, že vsaj od vzpona gibanja arte povera. »Kajti Pistoletto se je ob pogledu v ogledalo naučil, da sta umetnost in življenje eno,« je zapisal britanski umetnostni kritik Jonathan Jones za britanski časnik Guardian. Veliki mojster je na to misel odgovoril: »Material za ustvarjanje umetnosti ni samo platno, les ali marmor – ampak družba sama.« Michelangelo Pistoletto danes šteje skoraj devetdeset let. Leta 2020 ga je okužba s covidom za mesec dni prikovala na bolnišnično posteljo, a se je pobral in energije mu še danes ne manjka, kar smo lahko te dni opazili tudi v Ljubljani. Ja, v Ljubljani!

Pistoletto je obiskal naše glavno mesto, pa ne le, da ga je obiskal, prišel je zato, da je lahko osebno bdel nad postavitvijo svoje velike razstave, ki se je v ljubljanski Cukrarni odprla v četrtek, dan pred izidom tokratne številke Mladine.

Gre za res obsežno, pomembno razstavo, ki je nastala v sodelovanju z Zerynthio, centrom za sodobno umetnost iz Rima, in na kateri lahko spoznamo vsa umetnikova ustvarjalna obdobja in številne najpomembnejše umetnine – od Zrcalnih slik (od 1961 do danes) do Minus objektov (1965– 1966), s katerimi je nakazal prve tendence gibanja arte povera, od znamenite Venere cunj (1967) do zadnji dve desetletji nastajajočega projekta Tretji paradiž, ki nosi enko ime kot njegov znani manifest in v katerem umetnik, kot je zapisala kustosinja razstave Alenka Gregorič, sicer umetniška vodja Cukrarne, »reflektira raznolike medčloveške odnose, opozarja na potrebo po sožitju in povzemanju odgovornosti posameznika do sočloveka in narave ter hkrati postavlja življenje v center neskončnosti«. Vsa ta dela si lahko ogledamo v prvem nadstropju Cukrarne.

Osrednja pozornost pa je namenjena Pistolettovemu »temnemu« obdobju. Gre za dela iz obdobja, ki ga je umetnik v enem svojih besedil poimenoval Umetnost bede (1985–1989). Ta dela so redkeje na ogled, vendar so zelo zaznamovala njegovo umetniško prakso. V Cukrarni so jim namenili drugo nadstropje, kjer je poleg umetnikovih risb, slik in skulptur na ogled tudi povsem nova, kar 70 metrov dolga stenska poslikava, ki so jo pod Pistolettovim vodstvom pripravili študentje ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

Cukrarna je bila vzpostavljena prav zato, da bi slovenskemu občinstvu predstavljala umetniške projekte, za katere v drugih razstaviščih ni ustreznega prostora, in to so seveda tudi velike, pregledne razstave svetovno prepoznavnih velikanov sodobne umetnosti, ki lahko pritegnejo kar najširše mednarodno občinstvo in jih pri nas kronično primanjkuje. Zdaj je pred nami razstava umetnika, ki je, kot v spremnem besedilu k razstavi pravi Alenka Gregorič, »tako s projekti kot s svojim intelektualnim delom in povezovalnim duhom odločno zaznamoval italijanski in mednarodni kulturni prostor«. Umetnika, ki preizprašuje družbo ter kritično misel prepleta z duhovitimi, poetičnimi in vedno nepričakovanimi umetninami. Razstava Michelangela Pistoletta je nedvomno eden ključnih kulturnih dogodkov na naših tleh v v letu 2022. Cukrarna bi jo lahko promovirala kot razstavo leta.

Razstava:
Michelangelo Pistoletto: Četrta generacija
Kje: Cukrarna, Ljubljana
Kdaj: do 5. marca 2023