Matej Kejžar – plesalec in koreograf, ki zapravlja čas

Za osemnajsti rojstni dan je za darilo od najboljše prijateljice dobil klas sodobnega plesa. »Ko sem se po končani uri preoblekel in prišel ven, sem vedel, da je to to. Čez eno leto sem bil že na akademiji za sodobni ples v Amsterdamu,« pravi leta 1974 rojeni plesalec in koreograf, ki je danes kot prepoznavno ime slovenskega sodobnega plesa razpet med Slovenijo in Belgijo; je tudi soustanovitelj domačega festivala radikalnih teles Spider, ki že dvanajsto leto združuje ples, glasbo, predavanja in performans. Pred tem je mislil, da bo študiral kemijo; naravoslovje mu je tudi danes še vedno blizu zaradi nekaterih abstraktnih logik. »Razumevanje celote skozi vzročno-posledične odnose mi pomaga tudi pri koreografiranju,« pravi.

Med študijem v Amsterdamu ga je doletela posebna čast: njegov portfolio je bil poslan v New York, na Trisha Brown Dance Company, ki jo je ustanovila in vodila ena najvplivnejših plesalk in koreografinj našega časa Trisha Brown (1936– 2017). Na podlagi vsega, kar je videla v portfoliu, ga je za pol leta povabila plesat v svoj ansambel. Takrat se ni zavedal, za kako veliko čast in pomembno ime gre – posvetilo se mu je šele retrospektivno. Po vrnitvi iz New Yorka je naenkrat opazil, da se ime njegove mentorice znotraj polja sodobnega plesa pojavlja tako rekoč povsod, pa tudi sicer je od prijateljev in znancev večkrat slišal, da sta ga bivanje v New Yorku in izobraževanje pri Trishi Brown popolnoma spremenili, izoblikovali. Pravzaprav so mu po pol leta ponudili, da bi ostal še eno leto, a je ugotovil, da kljub odlični priložnosti v predragem New Yorku ne bi mogel preživeti. Vrnil se je v Amsterdam, zaključil šolo in se odpravil na svojo pot. Pozneje se je odločil še za podiplomski študij programa P.A.R.T.S. v Bruslju, ki je danes njegov dom. Ko je prvič odpotoval tja, mu je v glavi odzvanjalo, da je to edino mesto, kjer nikoli ne bi živel (sicer je precej mestni človek in se kot tak pogosto sprašuje, kaj naj bi pravzaprav pomenilo, da bi se morali ljudje »vračati k naravi«) – danes pa si, ironično, ne predstavlja, da bi živel kjerkoli drugje. Ostal je zaradi podpore okolja in predvsem umetnikov, s katerimi se druži in sodeluje – med drugim je bil član pomembnega plesnega kolektiva Rosas Anne Terese De Keersmaeker –, status umetnika v Belgiji pa mu omogoča, da se poleg dela v studiu in avtorskih projektov lahko ukvarja – zapravlja čas, če hočete – z umetniškim raziskovanjem, ki ni vedno vezano na neki produkt ali projekt.

Eden njegovih zadnjih avtorskih projektov, Spending Time Dancing ali Preživeti čas plesaje, je bil pretekli mesec na ogled v Španskih borcih. Ideja v ozadju je malodane provokativna – ples kot zapravljanje časa. Živimo namreč v času, ko je treba to, kako porabljamo čas, ves čas upravičevati. Vse mora biti koristno in profitabilno. S tem se Kejžar poglobljeno ukvarja že dlje časa, nekatere njegove premisleke na to temo najdemo v eseju Razmisleki o ... V njem med drugim zapiše: »Ko grem v studio s plesalci ali sam, je moje izhodišče spending time together dancing. To je že preobrat običajnih smotrov, saj nam gre za ples brez zahtev po koreografirani vzajemnosti (prostor/čas), že to je dovoljšen razlog!« V ospredju je torej preživljanje časa s plesom, ne pa nastopanje plesa – končni izdelek oziroma projekt, kulminacija vseh procesov, ki se dogajajo v ozadju in so, če se držimo ustaljenega vrednotenja, avtomatično manj pomembni. »Ne zanimajo me končni projekti kot taki, ampak bolj to, kako z določenimi ljudmi v določenem času preživiš čas,« pravi Kejžar. »Trisha Brown je dejala, da s svojim občinstvom v prvih desetih sekundah podpiše takojšnjo pogodbo. Danes, v letu 2022, je takojšnja pogodba to, da moraš, ko gledaš neko plesno ali pa katerokoli drugo predstavo, nemudoma vedeti, kaj se dogaja. Čim manj ovinkarjenja, vse mora biti na pladnju. Drugo pomembno vprašanje je: kaj bom imel od ogleda te predstave? Vprašanji, o čem nekaj govori in ali se mi ogled izplača, sta torej najpomembnejši pri nekem performansu. A to absolutno zavračam. Rad povabim ljudi v prostor, kjer jim ne podajam odgovorov, sebe pa med plesom potiskam tudi v območje nelagodja.« Četudi je idejni vodja in koreograf predstave Spending Time Dancing, plesalci, ki so na odru, v določenem trenutku vzamejo ples za svoj lasten. »Ker preživljamo čas plesaje, se hierarhija prelomi. Res je, da sem sam zbral plesalce, določil čas umetniškega eksperimenta, prevzel organizacijo in podobno. Ampak na neki točki jim prepustim nadzor, kar je tudi zame precej strašljivo.«