Seksistični napisi na razstavi v Moderni galeriji so posledica nevzdržnih razmer v tej kulturni ustanovi

Moderna galerija je ena od javnih institucij, v katerih se je pod prejšnjo vlado začelo izvajati hudo nasilje nad delovnim kolektivom. To nasilje se z nastopom nove vlade ni končalo. Ne, Golobova vlada direktorja naše osrednje kulturne institucije za moderno in sodobno umetnost, ki zaposlene strokovnjake že dobro leto ignorira in deluje celo v nasprotju z njihovimi strokovnimi priporočili, vse do danes ni zamenjala. Razmere pa postajajo vse bolj kritične.

Direktor Aleš Vaupotič, Simonitijev nameščenec (čeprav je politično bolj kot stranki SDS blizu SD), ki je to postal kljub neustrezni izobrazbi, saj so posebej zanj »sfrizirali« predpise, z zaposlenimi kustosi že več ko leto dni skorajda ne komunicira, čeprav so ključna stroka v hiši. K pripravi razstav raje vabi zunanje producente in kustose. Pol letošnjega programa mu je sicer odpadlo, delno zaradi nesoglasij v hiši, delno zato, ker je s popravilom strehe po poplavi septembra 2021 tako dolgo zavlačeval, da je bila polovica Moderne galerije skoraj leto dni zaprta. Tu so še nepotrebna zamakanja, pa tožba, ki jo je Moderni galeriji nakopal, ker umetnici Niki Autor ni želel plačati za opravljeno delo, in seveda očitki o klientelizmu, ki ga spremljajo od imenovanja.

In zdaj je tu še razstava Momental-mente: Žive slike, ki je po četrtkovem odprtju prerasla v škandal. Težava ni toliko v razstavi, na kateri sodeluje 17 slovenskih slikark in slikarjev po izboru zunanjega kustosa Andreja Medveda, četudi je nenavadno, da jo Moderna galerija gosti le tri leta po primerljivo zasnovani razstavi, na kateri je sodelovala tudi tretjina umetnikov s tokratne razstave. Ne, ključna težava tokratne razstave je njen kontekst. Medved, kustos z dolgoletnimi izkušnjami, si je ob delih posameznih slikark in slikarjev na stenah zamislil tudi napise, ki naj bi na kratko zaobjeli bistvo teh del. Slikarja Miho Štruklja je tako označil kot »elokventnega Štruklja«, Staša Kleindiensta kot »romantičnega Kleindiensta«, Marka Jakšeta kot »čudežnega Jakšeta«. Joni Zakonjšek je medtem postala »cvetoča vedno mlada Joni«, Suzana Brborović »inventivna iznajditeljska Suzana«, delo Nike Zupančič na osrednji steni je dobilo pripis »Nikina globoka modrina«.

Ko so te napise prvič videli obiskovalci, se je usul plaz ogorčenih kritik. Ne le, da so preveč popreproščeni in s tem nevredni umestitve v nacionalno galerijo, so tudi več kot očitno seksistični, saj slikarje naslavljajo s priimki, slikarke pa z imeni – podobno kot na TV Slovenija voditeljico Tarče vztrajno naslavljajo z »gospa Erika«, voditelje primerljivih oddaj pa vedno z »gospod Bergant« ali »gospod Slak«. Dva od sodelujočih slikarjev sta po otvoritvi zahtevala, naj sporne napise odstranijo. To je vodstvo Moderne galerije tudi storilo.

A brez zamenjave vodstva rešitve ne bo. Na potezi je ministrica za kulturo.

Kustos, čigar preteklo delo mnogi cenijo, saj je pot v svet umetnosti odpiral tudi marsikateri slikarki, se zdaj brani, češ da je šlo le za besedne igre. A sam je pred leti v javnem diskurzu že uporabil poimenovanje z imenom tudi slabšalno, in sicer v primeru Astrid Prašnikar, ki ji je na sodišču uspelo dokazati, da jo je nadlegoval tedanji rektor primorske univerze Dragan Marušič. Temu je Medved stopil v bran.

Petja Grafenauer, profesorica umetnostne zgodovine na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pravi, da so napisi, ki so bili najmanj »neprofesionalni in kljub temu, da je šlo morda za zdrs, seksistični«, hkrati pa so »zaprli interpretativne možnosti za gledalca«, »večinoma kvalitetnim delom bolj škodili kot koristili«. Zelo pa so jo presenetile informacije, da v instituciji zaposleni kustosi, »ki bi lahko nudili dialog in posledično preprečili zdrs«, vsebine razstave pred otvoritvijo niso poznali. Strokovni sodelavci so to potrdili v javnem pismu. V njem so se od razstave v celoti distancirali. Nasprotovali so že njeni umestitvi v program.

In ta del je ključen. Sedanja razstava v Moderni galeriji, ki jo je vodstvo napovedalo pompozno (po vseh odpovedih gre za prvo zares Vaupotičevo razstavo, preostale so iz zapuščine predhodnice Zdenke Badovinac), tudi kot povratek slikarstva v to institucijo, četudi so bile v njej slikarske razstave na ogled vseskozi, je pokazala predvsem, kako zelo nevzdržne razmere vladajo v tej hiši. Ljudje s strokovnimi referencami, vrhunski kustosi so neupoštevani, preslišani, ignorirani. A brez zamenjave vodstva rešitve ne bo. Na potezi je ministrica za kulturo.