Franci Novak: Obvoz

+ + + +

Poskusi preboja iz sanjskosti

V Obvozu, naslovni zgodbi zbirke domačega avtorja Francija Novaka (1969), se skupina potnikov v visokem snegu znajde na čudežni in fantastični vožnji. Avtobus in njegov skrivnostni voznik sta, kot bi ušla iz kakšnega od tistih akcijskih filmov, v katerih ne smejo popustiti pri hitrosti in je potem vse pod visokimi obrati, šofer je prav strniševski vrag s steklenim očesom, čuden in čudežen glede sposobnosti, in ko po vrtoglavih bližnjicah spet pridejo na redno traso, ga pripovedovalec vpraša, kdaj. Kdaj bo ponovitev, da se bo lahko spet vkrcal, očitno mu je bolj kot varna vožnja pri srcu divja in nenadzorovana, pomeni mu adrenalinski in eksistencialni izziv.

Prva in zadnja zgodba v zbirki, ki je bila letos razglašena za najboljšo med domačimi kratkoproznimi zbirkami, sta povezani, zadnja je dopolnitev prve z drugega zornega kota, kar seveda daje vsem trinajstim iz zbirke pridih zaokroženosti. Tudi sicer je zbirka tematsko in slogovno ubrana in zaokrožena. Prav tako glede dogajalnih prostorov, ki so pretežno urbane, razčlovečene, socialno in gradbeno devastirane krajine, v katerih vreme ves čas pritiska, enkrat sneg in drugič megleničasta, morbidna atmosfera, prostor duši samega sebe in ne premore ostrine in jasnosti, niti ne ponuja zavetja ali topline, domačnosti.

Veliko od dogajalnih prostorov iz zbirke Obvoz je prehodnih, železniške postaje, avtobusi, bifeji, vse to so kraji časovno skrajno omejenih, hitrih in površnih srečanj, pri katerih pogosto ni izrečena niti beseda, več je v podtonih in pogledih, tudi pogledih zadrege in nesporazuma. Mesta delujejo ekspresionistično, kot samoosamosvojeni stroji, katerih drobovina so tovarne in opuščene industrijske cone, mesto je nenasitno bitje, ki golta svoje prebivalce, in ti so včasih res tudi že malo prebavljeni, kompulzivni, s tipičnimi tiki in na zunaj vidnimi poškodbami in nezadostnostmi. Živali v takšnem okolju sprožajo veliko zanimanja prisotnih in včasih tudi identifikacijo; od avta zbiti golob, ki prhuta po asfaltu, ali lastovke, ki kot da hočejo nekaj predreti in prebuditi opazovalce, so tista razlika med obstoječim in utopičnim, med banalnim in obljubo prekinitve tega nemogočega stanja.

Vse to poudarja pasivnost pretežno moških protagonistov, ki se počutijo izločeni, zato je v njih toliko bolj živa želja po pripadnosti, po zlitju s celoto. Novak opisuje ljudi, ki so odtujeni sami sebi in izločeni iz sovražnega, do človeka neprijaznega okolja, zato je v zgodbah pogost poziv, včasih celo klic k prebuditvi iz te more. V Obvozu je kar precej spretno popisanih sanj, še več morastih na pol budnih občutij, pogosti so fantastični motivi dvojništva in zrcaljenja, tudi nekakšnega razlivanja in utapljanja v prevelikem, neobvladljivem (pre)toku podatkov, v katerih se potem izgublja že tako ali tako rahel in preveč senzibiliziran posameznik. Obvoz je zbirka, ki se do sodobnosti opredeljuje enako zadržano, kot so se zbirke kratkih zgodb prvega vala slovenskih eksistencialistov, Marjana Rožanca ali Andreja Hienga. Odtujitev in občutek tujstva nista nič manjša, časovni distanci navkljub.