Björk: Fossora

+ + +

Poslušanje albumov islandske ikone Björk načelno nikoli ni prav lahkotno doživetje. Po napovedih, da je deseto ploščo Fossora v izolaciji napisala v odziv na mamino smrt in da jo je pri ustvarjanju med drugim navdihoval gabber – brutalni, visokohitrostni podžanr nizozemskega hardcore rejva, ki včasih (pre)trese tudi z več kot 200 udarci na minuto –, pa je pritisk na gumb »predvajaj« terjal kar nekaj psihičnih priprav. Te so se obrestovale: Fossora je najintenzivnejša plošča v avtoričinem bogatem opusu, ki od poslušalca zahteva res veliko, a mu, če ji ta prisluhne z odprto glavo, tudi veliko da.

Ker jo kot koproducenta podpisujeta člana razvpitega indonezijskega dvojca Gabber Modus Operandi, radikalno eksperimentalnega projekta, ki krmari med neizprosno hardcore produkcijo, tradicionalno indonezijsko glasbo in grindcore estetiko, je bilo mogoče pričakovati, da bomo Björkine teatralne napeve na njej ponovno slišali v kontekstu dekonstrukcije klubske glasbe. Prav to se je namreč zgodilo na njeni prejšnji plošči Utopia (2017), ki jo je posnela v sodelovanju s slovito venezuelsko producentko Arco. A pravzaprav so elementi klubske elektronike na albumu Fossora komajda prisotni: uvodni skladbi spremljajo distorzirani raggaeton beati, na drugi polovici plošče pa je nekaj komadov podkrepljenih z rafali gabber in hardcore štancanja, a ti so – razen pri naslovni skladbi, ki poka zares neusmiljeno – tako globoko zakopani pod debelimi plastmi orkestralnih kompozicij, da ne pridejo zares do izraza, temveč le okrepijo disonančno kakofonijo, ki preveva celotno ploščo.

To so trenutki resničnega glasbenega ekstremizma, kar nekajkrat pa jih presekajo bolj umirjene skladbe, krajše uverture, ki so navadno brez bobnov in jih instrumentalno večidel zaznamujejo pihala, predvsem basovski klarinet, pozavna in oboa. Ti lepo resonirajo z Björkinim dramatičnim petjem in so po svoje pravzaprav zvezde večera: trenutki, osredinjeni okoli pihalnih simfonij in opojnega glasu protagonistke, so nesporni vrhunci te nenavadne plošče. A pravzaprav tudi skladbe, v katerih album malce zadiha, niso ravno spokojne – daleč od tega.

Čeprav pevka nekaj pesmi posveti lahkotnejšim temam, denimo materinski ljubezni, v kriptiranih besedilih tokrat večinoma obravnava težke teme, kot so denimo smrt, žalovanje in trpljenje, temu pa se prilagajajo tudi instrumentalne podlage, ki pričarajo zares tesnobno in mrko, skorajda nekoliko morbidno razpoloženje. Čeprav Björk velja za veteranko eksperimentalnega popa, popa tokrat ne ošine niti s kotičkom očesa, temveč se s polno paro posveti avantgardnim simfonijam, na kakršne bi bil verjetno ponosen tudi Igor Stravinski.