Pozabite na čudeže

Švedsko-argentinski trubadur José González, izjemni kitarist in eden najprepoznavnejših glasov sodobnega (indie)folkovskega kantavtorstva, se po sedmih letih, ko je v Ljubljani nastopal na razvpito spodletelem festivalu Flow, vrača v naše kraje. Tokrat se bo predstavil v Kinu Šiška, obiskal ga bo med evropsko turnejo, s katero promovira najnovejši album Local Valley, ki ga je lani izdal po kar sedemletnem diskografskem zatišju.

Dolgi premori med Gonzálezovimi studijskimi izdajami so sicer nekaj povsem običajnega – v 20 letih je izdal le štiri dolgometražne plošče –, a ne zgolj zato, ker si za ustvarjanje rad vzame čas, temveč predvsem zato, ker je dobršen del njegove glasbene poti zaznamoval nenehen boj z ustvarjalnimi blokadami, kot smo videli v dokumentarcu Nenavadno običajno življenje Joséja Gonzáleza (2010). Glasbene zamisli so sicer v njem kipele že, odkar pomni, zataknilo se mu je le pri pisanju besedil, saj, kot pravi v pogovoru za Mladino, »zgodnjih del pravzaprav ni poganjala želja po tem, da bi svetu kaj sporočal, besedila so bila bolj kot nekakšno nujno zlo, bistvo mojega ustvarjanja je bilo v skladanju glasbe, a melodij nisem mogel zgolj mrmrati«. Med ustvarjanjem novega albuma je te blokade končno presegel: »Moral sem se oddaljiti od pisanja o notranjih bojih in odnosih ter se usmeriti v pisanje o bolj univerzalnih temah. Osredotočil sem se na zadeve, o katerih berem in razmišljam v vsakdanjem življenju, denimo na filozofske ideje in družbena vprašanja, ter se oddaljiti od introvertiranega pisanja o sebi, s čimer pa je moja glasba po svoje paradoksalno postala še bolj osebna,« pravi.

Ena od sprememb, ki zaznamujejo novo ploščo, je večjezičnost besedil; po novem poje tudi v španščini in švedščini. González je poliglot, ki prihaja iz argentinske družine, a se je rodil na Švedskem, besedila pa je doslej pisal zgolj v angleščini. »V angleščini sem začel pisati že, ko sem bil najstnik, saj so besedila v mojih maternih jezikih preveč razkrivala, bila so pretirano neposredna, angleščina pa je bila zame poetičen in enigmatičen jezik, a zdaj sem drug človek in se nočem več skrivati za besedami,« pojasni.

Pomembna razsežnost Gonzálezovega pesništva je širjenje ateističnih nazorov. Pravi, da takšne pesmi poganjajo ideje sekularnega humanizma.

S tem, da se je pri pesništvu zazrl navzven, je njegova glasba postala tudi bolj politična. Skladbo Head On z nove plošče lahko denimo prepoznamo kot izrazito protestno pesem, kar avtor vidi kot »naravno nadaljevanje besedil, ki sem jih nekoč pisal za svoj hardcore bend«. (Ja, González je bil v devetdesetih letih dejaven v več (post)hardcore in indierock zasedbah, z eno od teh, triom Junip, pa ustvarja še danes.) A kot razlaga naprej, se v takšnih besedilih »bori proti težavam, ki so univerzalne: čeprav lahko nekatere pesmi beremo kot politične, v njih obravnavam stvari, s katerimi se lahko strinjajo levi in desni, saj poudarjam pomen kolektivnega spoprijemanja celotnega človeštva s skupnimi težavami, kot so na primer podnebne spremembe in posledice nepravičnih gospodarskih ureditev, namesto da bi se osredotočal na medsebojni boj ljudi«.

Avtor še poudarja, da je pomembna razsežnost njegovega pesništva širjenje ateističnih nazorov. Pogovor o političnih sporočilih prej omenjene skladbe Head On je končal tako, da je zrecitiral sklepni verz pesmi, ki pravi: »Pozabite na svoje čudeže, pozabite na svojega boga.« Pojasni, da te pesmi poganjajo ideje »sekularnega humanizma, ki so večidel oblikovale moj pogled na svet«. Nadaljuje, da gre v bistvu te filozofije »za iskanje načina, kako lahko ljudje napredujemo in organiziramo družbo, ne da bi se opirali na stvari, ki jih ne poznamo«. Pri tem poudarja, da je »v tej družbi seveda prostor tudi za vero, vraževerje in ideje o nadnaravnem, dokler se te ne vmešavajo v družbeni ustroj, dokler ne posegajo v boj, s katerim si človeštvo prizadeva, da bi se lahko še bolj razcvetelo«.

Sočasno poudarja, da pri pesniškem širjenju teh zamisli nikoli ne kaže s prstom, temveč predvsem sprašuje: »Vselej skušam peti v ponižnem tonu. Če ne želim ustvarjati dolgočasne umetnosti, se ne smem omejiti zgolj na vodo in veter, zanimiva umetnost potrebuje tudi zemljo in ogenj,« pravi v metaforičnem slogu, značilnem tudi za njegovo pesništvo, in nadaljuje: »Ko ideje zapakiram v vprašanja, zanetim iskro, ki lahko v občinstvu spodbudi misli in vodi v pomembne pogovore.« Meni, da je takšno lotevanje tem »na neki bolj sebični ravni pravzaprav tisto, kar me žene, da še naprej ustvarjam in da v tem sploh najdem smisel«, in nadaljuje: »Verjetno se velik del občinstva ne bo strinjal z nekaterimi filozofskimi in ideološkimi idejami, ki jih razvijam v teh pesmih, a menim, da je ravno ustvarjanje trenja tisto, kar naredi umetnost zanimivo.« Sočasno poudarja, da »čeprav ne verujem v boga, se zelo zanimam za duhovnost. Prepričan sem, da imam z vernimi ljudmi v občinstvu veliko skupnega in da lahko moja glasba nagovarja tudi njih.«

Gonzálezova besedila nikoli niso tako neposredna, da bi komu instantno stopila na žulj: navadno so tako zamotana v večplastnost abstraktnih in dvoumnih prispodob, da si jih lahko vsak poslušalec razlaga po svoje. »Umetnost je vselej bolj zanimiva, če je kot nekakšna nerešena uganka, ki te spodbudi k razmišljanju z različnih zornih kotov,« pravi in nadaljuje: »Tako lahko neka pesem v očeh poslušalca postane njegova lastna. V teh 20 letih me k sreči ni veliko ljudi vprašalo po pomenu besedil, kar zelo cenim, saj tako ta ostajajo dvoumna in odprta za različne interpretacije.«

Pravi, da se pomeni nekaterih pesmi lahko čez čas spremenijo tudi zanj. Posebej omeni skladbo Heartbeats, uspešnico švedskega elektropop dvojca The Knife, ki jo je v spokojno indiefolkovsko skladbo priredil za svoj prvi studijski album Veneer, izdan leta 2003, odlična priredba pa je nato postala eden njegovih daleč največjih hitov. »Dolgo sem bil prepričan, da pesem govori o ljubezenskem odnosu, kar naenkrat pa me je spreletelo, da verzi, kot je ’hrepenenje po rokah od zgoraj, na katere se lahko naslonim, mi ne zadošča’, še bolj resonirajo z mano, saj pravzaprav priklicujejo prej omenjene humanistične nazore,« pravi.

Priredbe so tudi onkraj vesoljnega uspeha singla Heartbeats – že zgolj v Veliki Britaniji ga je prodal v kar 600 tisoč izvodih, na platformi Spotify pa šteje že skoraj 400 milijonov predvajanj – precej pomembna razsežnost njegovega ustvarjanja. Kakšno priredbo praviloma izda na vsaki plošči, kar je popolnoma upravičeno, saj gradivo načelno preobrazi v nekaj čisto novega, kar resnično zveni kot skorajda izvirno avtorsko delo. Tako je na prvi plošči storil s hitom dvojca The Knife, na drugem s komadom Teardrops, najslavnejšim singlom britanskih triphop klasikov iz zasedbe Massive Attack, na zadnji plošči je priredil pesem iransko-švedske kantavtorice in multiinstrumentalistke Laleh, v živo pa preigrava tudi dela glasbenikov, kot so denimo Al Green, Paul Simon, Nick Drake, Joy Division, The Beatles, Arthur Russel in celo Kylie Minogue. »Izbira gradiva, ki ga prirejam, je navadno precej nevsakdanja, saj želim s priredbami občinstvo presenetiti,« pravi. Je ustvarjanje priredb pomembno za njegov lastni umetniški napredek ali preprosto čuti potrebo po tem, da gradivo, ki je že na voljo, preobrazi v nekaj novega? Njegov odgovor je še manj zapleten, kot bi pričakovali: »Na začetku zgolj nisem imel dovolj svojih skladb, zato sem na koncertih odigral še nekaj priredb. Podobno je bilo s prvim albumom: zdel se mi je prekratek in sem nanj dodal še priredbo, to pa je nato postal običaj.« Nadaljuje, da po skladbah drugih izvajalcev posega med drugim zato, ker ga od nekdaj »navdihujejo tudi glasbeniki, ki slovijo po dobrih priredbah, denimo Chet Baker in Nina Simone«, hkrati pa poudarja, da si pri skladanju priredb »nikakor ne prizadevam, da bi izvirnike izboljšal, temveč gre predvsem za zabavanje občinstva«.

A kot pravi, »preigravanje del drugih izvajalcev počasi opuščam«. Pravzaprav njegovo ustvarjanje zadnja leta zaznamujejo številne spremembe, s katerimi sicer oboževalcem streže počasi in varno, da ne bi koga po naključju »prestrašil« – »če glasbenik prenaglo spremeni slog, lahko izgubi občinstvo,« meni –, vseeno pa so to za glasbenika, ki se je doslej ponašal s tako konsistentnim in kohezivnim opusom, da smo poslušalci pravzaprav nekako vedeli, kaj pričakovati od njegove naslednje plošče, dokaj radikalne novosti. Ne gre namreč zgolj za spremembe motivov, sporočilnosti in jezika besedil, temveč tudi za čisto estetske, zvočne novosti, kot je uporaba zankanja, ritemmašine in elektronskih ritmov, a te, kot pravi, uporablja le za »začimbo« in išče »zdravo ravnotežje med klasičnim kantavtorstvom in elektronskimi elementi«.

»Ker sem na odru vselej sam – družbo mi delata le kitara in mikrofon –, sem moral zadevo popestriti zase in za občinstvo. Tega nisem storil le z rabo ritemmašine, temveč tudi na primer s spogledovanjem s tradicijo zahodnoafriške glasbe in s pesmimi, ki niso namenjene sproščanju, temveč vznemirjanju,« pravi in zaključi: »Ne želim ustvarjati glasbe, ki je zgolj bež barve. Z omejenimi spremembami pravzaprav nisem izstopil iz območja udobja, temveč sem vanj vstopil.«

Koncert:
José González & Popotnik
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 13. oktobra 2022 ob 20. uri