»Ob najhujših zdrsih demokracije nikoli nisem bila tiho«

Nataša Pirc Musar je pravnica, ki je kariero začela kot novinarka na RTV in potem na POP TV. Kot dolgoletna informacijska pooblaščenka je postala priljubljena zaradi svojih odločnih javnih nastopov. Sedaj je favoritinja za predsednico države. A razmeroma visoka prednost pred ostalimi ji v zadnjih tednih kopni. Med kampanjo javnosti seveda ni ušlo dejstvo, da spada Nataša Pirc Musar z možem med premožnejši sloj prebivalcev, ki je obogatel v času privatizacije. Njena morebitna zmaga je zato vse bolj odvisna od soočenj in njenih odgovorov na očitke. Je pa tudi res, da se je Nataša Pirc Musar v tekmo odpravila med prvimi, samostojno, brez podpore katere od političnih strank, in da je med vsemi kandidati javnosti najbolj poznana.

Prva soočenja ste imeli proti Nini Krajnik. Že veste, kaj je to singularnost? 

Če sem iskrena, ne točno. Delo po Sloveniji sem začela razmeroma hitro in tista prva soočenja so bila res bizarna, a jih iz spoštovanja do kandidatke nisem odklonila.

Zakaj ste začeli tako hitro? 

Ker sem nestrankarska kandidatka, se m vedela, da bom morala v kampanjo vložiti več energije. Podpore strank sem si sicer želela, a sem hitro ugotovila, da je ne bo.

Kako bi ocenili kampanjo do sedaj? Vas je kaj še posebej prizadelo? 

Vsak, ki se spusti v volilno kampanjo, mora pričakovati vsebine, ki ga lahko prizadenejo. Tudi mene so, čeprav sem že 25 let na očeh javnosti. A kritike in tudi napade pod pasom jemljem športno. Politična kampanja je tekma, ki jo je treba, kolikor je le mogoče angažirano, odigrati do konca.

Kaj vas je najbolj prizadelo? 

V nekaterih primerih me je presenetila lahkotnost, s katero so se mnogi spravili name. Nekateri avtorji, ki so želeli biti kritični, so denimo izkazali zelo visoko mero nepoznavanja pravil gospodarskega prava. Drugi so o meni sodili, ne da bi prebrali moj javno objavljeni življenjepis. V ta sklop sodijo trditve, da nimam dovolj mednarodnih izkušenj. Petnajst let sem strokovnjakinja Sveta Evrope za varstvo osebnih podatkov in dostop do javnih informacij. Bila sem predsednica nadzornega odbora za Europol, kjer sem vodila takrat 28 držav EU pri postopkih nadzora nad zbirkami Europola, vodila sem tudi pogajanja z Rusijo. Te funkcije nisem dobila zaradi Slovenije, ampak so me izvolile in kot strokovnjakinjo prepoznale številne države članice EU. Na podlagi vseh teh izkušenj vem, kako je treba delovati tudi na področju mednarodne politike.

Kako?

Zagovarjati interese lastne države je enostavneje kot uresničevati mednarodno funkcijo, kjer moraš krmariti med različnimi interesi velikih in pomembnih držav.

Danes je vaš najresnejši konkurent Milan Brglez. On je profesor mednarodnih odnosov in mednarodnega prava. Je tudi eden najboljših poznavalcev diplomatskih procedur. Zakaj ste vi primernejša izbira od njega?

Najprej zato, ker sem veliko bolj srčna in veliko bolj zavzeta pri tem, kar zagovarjam. Petindvajset let se že ukvarjam s temeljnimi človekovimi pravicami in z vladavino prava. Ob najhujših zdrsih demokracije nikoli nisem bila tiho. Upam, da se ne motim, ampak v dveh letih vladavine Janeza Janše, v kateri se je teptala pravna država, nisem slišala nobene posebno kritične izjave Milana Brgleza. Ga sicer spoštujem kot strokovnjaka, sem tudi vesela, da bo v tekmi sodeloval, kar pomeni, da bodo naše debate bolj vsebinske, vendarle je moja prednost v tem, da ne nosim nobenega strankarskega nahrbtnika. Gospod Brglez pa ima sedaj kar dva. Že pri napovedi kandidature je pokazal, kako hitro lahko popusti zahtevam politične stranke, ki ga je želela podpreti in ga na koncu tudi je. Pri opravljanju funkcije predsednika države pa je nestrankarskost velika dodana vrednost. Zaradi tega, ker nimam strankarskega nahrbtnika, lahko tudi tistim, ki imajo podoben svetovnonazorski pogled na svet, kot ga imam sama, brez zadržkov povem, da nimajo prav, če bom tako presodila. Predsednik države mora biti vrhovni branik ustave, kjer strankarska pripadnost ne bi smela imeti posebne vloge. Človekove pravice niso ne leve ne desne, te so, ali pa ti jih odvzamejo.

Ena od težav naše države je tudi majhen ugled politikov. Kdor vstopi v politiko in se izpostavi, se vključi v stranko, ne bi smel biti a priori razglašen za umazanega. Vi pa ste zgoraj v odgovoru zaigrali prav na to vižo. 

Ne, nestrankarstvo sem predstavila kot svojo prednost. Se pa z vami strinjam. Prav je, da gredo v politiko kredibilni ljudje, in res je, da imajo pri nas politiki majhen ugled. A mislim, da so si stranke same krive za to. Pri tem mislim predvsem na brutalno politično obračunavanje med nasprotniki. Zunanji opazovalci dobimo pri tem večkrat občutek, da ima že vsaka etablirana stranka v svojih kleteh skupine trolov, ki napadajo tiste, ki so na drugi strani. Dokler politika pri sebi ne bo razčistila s temi praksami, ji nihče drug ne bo mogel povečati ugleda. Kot morebitna predsednica pa lahko obljubim, da bom poskušala pri strateških projektih, kolikor bo to mogoče, politične stranke poenotiti. Vsakič, ko se vlade zamenjajo, začnemo zdaj pri nas določene projekte delati znova. Lep primer tega so zdravstvene reforme. Druga politikantska praksa, proti kateri se bom borila, pa je kadrovanje. V zadnjem obdobju namreč ob menjavi vlad politične stranke poleg funkcionarjev v skladu s principi politične lojalnosti zamenjujejo tudi nižje uradnike, zaradi česar prihaja do predolgega prostega teka. Vedno znova pridejo novi ljudje, ki se morajo šele naučiti novih zadolžitev. Ne nazadnje se zaradi te prakse tudi povečuje število strankarsko izbranih javnih uslužbencev.

Zase pa lahko rečem, da sem vse ustvarila iz nič; ne izhajam iz premožne družine, delati sem morala začeti zelo mlada. Na svojo kariero sem ponosna

So tukaj levi in desni enaki? 

Tako je videti.

Ali Golobova vlada kadruje podobno brutalno kot Janševa? 

Ne, bazen vrhunskih strokovnjakov je seveda na levem polu večji, vsaj od zunaj pa se tudi zdi, da levi pol ne kadruje tako brutalno kot desni. Za primer lahko vzameva javno RTV. Tam so sedaj razmere katastrofalne. Politično nastavljeno vodstvo se dnevno vmešava v vsebine in eklatantno krši pravila novinarske neodvisnosti.

Julija ste imeli intervju s strankarskim medijem NSi, ki se imenuje Domovina. Vaš izpraševalec je bil Luka Svetina, ki je svoje delo začel na Nova24 in sedaj že vodi Odmeve na RTV Slovenija. Kako se vam zdi ta tranzicija? 

Neodvisna javna RT V bi morala sama vzgajati svoje kadre in takšni prehodi iz izrazito strankarskih medijev v javni servis niso v javnem interesu. Na RTV sedaj novo vodstvo zaposluje kadre, ki so v prvi vrsti politično lojalni, nacionalno televizijo silijo v nekakšno politično uravnoteževanje, ki pa je lahko za RTV pogubno. Uravnoteženo novinarstvo namreč ne obstaja, obstajata le profesionalno in neprofesionalno novinarstvo. Na RTV smo sedaj celo priča vzpostavljanju dveh ločenih informativnih programov, enega, ki naj bi bil levi, in enega, ki ga vodstvo razume kot desnega. Tudi to ni v javnem interesu. S tem, ko bi delali dva različna programa, tako imenovanega levega in desnega, bi ljudi še bolj zapirali v njihove lastne mehurčke. Pretok informacij med dvema mehurčkoma bo tako praktično nemogoč in delitve bodo še globlje. Vsak bo gledal tisti program, kjer bo slišal informacije, ki mu dajejo prav pri njegovem razmišljanju. Smisel javne RTV pa je ravno nasproten temu: RTV imamo zaradi pluralnosti mnenj in informativni program za poročanje o aktualnih vprašanjih, tudi problemih, ki so v interesu javnosti in za katere ni pomembno, kdo jih je povzročil ali je vanje vpleten.

Rad bi vas opomnil, da ste se leta 2014, ob kandidaturi za generalno direktorico RTV, zavzeli za alternativno oddajo Studiu City, z desnim predznakom. 

Govorila sem zgolj o eni oddaji, ne pa o celotnem programu. Nič nimam proti dvema različnima svetovnonazorskima oddajama, moti me, ko je tak celoten program.

Ali ne bi raje dejali, da je bila tisto neposrečena izjava? 

Morda. Danes, po vsem tem, kar se dogaja in kar se je zgodilo, takšne izjave zagotovo ne bi izrekla. A nova RTV oblast ni naredila dveh oddaj, temveč je zanje motečo kar ukinila. Govorim seveda o Studiu City.

V začetku kampanje ste tudi dejali, da so novinarji portala Necenzurirano kupljeni. Dali ste jih tudi v isti koš s Požareportom. Izjava je bila žaljiva, a se jim niste opravičili. 

Nisem ne prva ne zadnja, ki je to trdila. Lahko sicer pristanem na to, da je bila moja izjava nepremišljena, ampak čez deset dni po izrečenem ste lahko tudi sami videli, kje so novinarji tega portala našli službe.

Res je, a novinarstvo je v nezavidljivem položaju. Kolektivne pogodbe so bile na ravni države odpovedane že pred dvajsetimi leti, veliko novinarjev nima rednih zaposlitev in mora vzporedno opravljati še druge poklice. Necenzurirano ne živi od naročnikov, Petra Cirman, žena odgovornega urednika Primoža Cirmana na RTV Slovenija, ni imela več prihodnosti, bivša novinarka tega portala Vesna Vuković je ob novinarskem delu še hkrati pisala letna poročila. Morda bi lahko vse to upoštevali pri svoji sodbi. Predvsem pa je njihove članke treba ocenjevati ločeno od tega. Tukaj tudi ne bi smeli narediti primerjave s Požareportom. 

V tem smislu vam dam prav. Necenzurirano in Požareport nista eno in isto. Sta kot noč in dan. Necenzurirano preverja informacije, piše kakovostne članke, Požareport pač ne. To, na kar ste opozorili, pa je tudi bistvo problema. Če želi novinarstvo ostati četrta veja oblasti, mora ohranjati dejansko neodvisnost. Kar pa je danes, ko na internetu denar prinašajo najbolj klikani članki, vse težje.

Želim si, da bi predvsem na desnici spoznali, da s takšno retoriko in žalitvami ne bodo prišli daleč in da s tem škodijo državi. tukaj bom kot morebitna predsednica republike imela veliko moralno obveznost.

SDS je z referendumsko pobudo še podaljšala agonijo RTV. Ali mislite, da je na tem področju Golobova vlada preveč pasivna, vidite vi, kot pravnica, kakšne alternativne rešitve? 

Da. Prepričana sem, da bi lahko naredili še kaj več. Sprememba zakona o RTV je bila korak v pravo smer, a verjetno v stranki Svoboda le niso tako naivni, da ne bi pričakovali referendumske pobude. Kako bi kljub njej lahko agonijo na RTV prekinili? Ena od možnosti, ki je koalicija ni izkoristila, je razrešitev programskih svetnikov. Osemnajst programskih svetnikov od 27 imenuje državni zbor. Če ima državni zbor pravico do imenovanja, ima tudi pravico do razrešitve. Kadar programski svetniki svoje naloge ne opravljajo zakonito, jih mora državni zbor razrešiti. Eden od primerov, kjer so svetniki po moji oceni ravnali nezakonito – če pustim ob strani splošnejšo kršitev načela delovanja v nasprotju z javnim interesom, kar je ultima ratio javnega zavoda –, je ponovno imenovanje generalnega direktorja RTV Slovenija. Spomnite se: svetniki so sprejeli sklep o novem razpisu brez vsakršnega utemeljenega razloga. To so storili, ko je imela RTV Slovenija generalnega direktorja, ki ni odstopil. Zakaj potem nov razpis? Zame je bil tisti sklep nezakonit tudi zato, ker so na njegovi podlagi gospodu Grahu Whatmoughu štiriletni mandat podaljšali na pet let in pol. Drugi razlog, zaradi katerega je bilo to dejanje nezakonito, pa je, ker so z novim postopkom pokrili pogoj izpolnjevanja izkušenj vodenja velikih sistemov. Potem ko je gospod Grah Whatmough RTV že vodil leto dni in pol, je lahko rekel, da ima dovolj izkušenj za vodenje RTV, kjer so bile takšne izkušnje zahtevane. Žal koalicija te priložnosti ni izkoristila.

Kako pa razumete uravnoteženje na drugih področjih, je denimo prav, če predsednik države imenuje enkrat leve, drugič desne ustavne sodnike, pač v skladu z dogovorom, ki ga med seboj sprejmejo politične stranke? 

Uravnoteženega delovanja sodišč ne podpiram in ga nikoli ne bom. Pri ustavnih pravicah ni prostora za ideologije, tam ali si strokovnjak s področja ustavnih in človekovih pravic ter verjameš v vladavino prava ali pa nisi. Prakse, ki se je izoblikovala v zadnjih letih, to je, da je predsednik države parlamentu v izvolitev predlagal najbolj izvoljive kandidate za ustavnega sodnika, ne pa najbolj strokovnih, ne podpiram. Neodvisnost je zame to, da delaš po strokovnih merilih, ne pa po načelih strankarske discipline ali po svetovnonazorski opredelitvi.

Ste vi svetovnonazorsko levo usmerjeni? 

Da. Ampak morda sem glede kakšnega vprašanja tudi bolj konservativna.

Glede katerega recimo? 

Verjetno se s skrajnim levim polom ne strinjamo pri kakšnih gospodarskih temah. Nisem pristašinja nekakšnega demokratičnega socializma. Ne nazadnje mi je celo Levica dejala, da sem zanje preveč liberalna kandidatka.

Objavili ste svoje finančno premoženje. Zanimivo pri vaši plači je, da sem sam v zdravstveno in pokojninsko blagajno lani prispeval več kot vi. 

Očitno imate višjo plačo od mene.

Da. Ker si izplačujete podpovprečno plačo, zaradi česar ne plačujete toliko v pokojninsko in invalidsko blagajno. 

Drži, ampak malce nižjo plačo si izplačujem zato, ker želim, da so moji dohodki v večji meri odvisni od uspešnosti podjetja. Izplačujem si soliden dohodek, s katerim lahko preživim. In če je na koncu naše podjetje uspešno, sem udeležena pri dobičku. Hkrati pa pri izplačilu dividend plačujem vse davke. Ti davki gredo v proračun, iz katerega pokojninska blagajna vsako leto prejme več kot milijardo evrov, saj prispevki ne zadostujejo za vsa izplačila pokojnin.

Pravite, da ste odprti za stališča gospodarstva. Kakšno pa je vaše stališče do uvedbe socialne kapice – kar je že leta reformna prioriteta naših gospodarstvenikov? 

Ignorirati gospodarstvo ali pozabljati, da je gospodarstvo tisto, ki zagotavlja delovna mesta, ki polni proračun, je po mojem mnenju kratkovidno. Socialna kapica bi zagotavljala, vsaj tako razumem gospodarstvenike in mislim, da gre njihovo razmišljanje pri tem v pravo smer, dotok visoko kvalificirane delovne sile, morda celo iz tujine. Socialna kapica bi namreč najbolj strokovnim kadrom in najbolj izobraženim dvignila neto dohodke.

Predvsem bi se neto plače dvignile menedžerjem. 

Saj menedžerji so tisti, ki delajo strategije podjetij, in so tisti, ki so odgovorni za ustvarjanje dodane vrednosti. Naša dodana vrednost je danes v gospodarstvu precej nizka, mislim, da znaša 48 tisoč evrov na zaposlenega, celo gospod Golob govori, da jo je treba dvigniti na vsaj 60 tisoč. Dodana vrednost v gospodarstvu pa pomeni razvoj države, pomeni višje socialne transferje, konec koncev tudi manj revnih.

Ali torej menite, da si menedžerji zaslužijo višje neto plače, zato ker so najproduktivnejši sloj naše družbe? 

Mislim, da bi z uvedbo socialne kapice predvsem dobili kakovostno, vrhunsko izobraženo delovno silo. Menedžerjev, ki imajo zelo visoke plače, v Sloveniji ni tako veliko. Razumem pa, kaj jih moti. Moti jih, da zdaj v zdravstveno in pokojninsko blagajno plačujejo mnogo več, kot bodo lahko koristili, recimo pri zdravstvenih storitvah ali kasneje pri pokojnini.

Pa je to slabo? 

Ne, saj to je naš sistem vzajemnosti in medgeneracijske solidarnosti. Kljub temu pa koristi od uvedbe socialne kapice ne vidim pri dvigu menedžerskih plač, ampak pri dvigu plač vrhunskih strokovnjakov.

Vaš mož je posloval ali posluje prek Jerseyja, majhne kanalske države, ki pa je tudi ena pomembnejših davčnih oaz. Bi se kot predsednica države zavzemali za ukrepe proti takšnim ureditvam? 

Moj mož ne posluje prek Jerseyja. Pred 20 leti je sicer tam res ustanovil podjetje. Vse so javno in transparentno objavili. Takrat se je Alešu in njegovim partnerjem Jersey zdel primerna jurisdikcija za načrtovane poslovne aktivnosti v različnih državah in za pridobivanje financiranja zanje.

Problem pri davčnih oazah je, da tam ni veliko uradnih evidenc, vi pa ne morete javno in transparentno objaviti, česar ni. Zato se imenujejo davčne oaze. 

Gospod Mekina, to je bilo pred dvajsetimi leti. Zame je pomembno, da je poslovanje mojega moža zakonito, da je vse davke plačal v Sloveniji in da je družbeno odgovoren. Delež v podjetju na Jerseyju je tudi povsem transparentno prijavil Fursu.

Pa bi se vi kot predsednica države zavzemali za ukinitev davčnih oaz? 

Kako pa bi se lahko?

Na to temo teče v mednarodni skupnosti več projektov. Države G7 so se nedavno dogovorile za najnižjo raven davka na dobičke korporacij, OECD se bori proti davčnim oazam, v EU je bilo več poskusov, da bi Irska ali pa Luksemburg prekinila sporne prakse.

S tem se strinjam. Slovenija namreč ni davčna oaza in mi sami smo proti temu nemočni.

Ena od možnosti, ki je koalicija ni izkoristila, je razrešitev programskih svetnikov na RTV. Kadar programski svetniki svoje naloge ne opravljajo zakonito, jih mora državni zbor razrešiti.

No, tudi znotraj Slovenije bi lahko podpirali uvedbo digitalnega davka, s katerim bi obremenili spletne multinacionalke ali pa bi lahko po vzoru Nizozemske zagovarjali poseben davek na vse transakcije v Jersey. 

Veste, da se vse svoje profesionalno življenje zavzemam za transparentnost. In strinjam se s tem, da davčne oaze niso poligon transparentnosti. Mednarodna skupnost, predvsem novinarske in nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z dostopom do javnih informacij, se že dlje časa bori za to, da bi bil pregled nad lastniki podjetij v davčnih oazah jasen. Vsa ta prizadevanja poznam in jih bom tudi kot predsednica države podpirala. Preglednost lastništva nedvomno zmanjša možnost korupcije in pranja denarja.

Torej se strinjate, da je ta primer, torej primer vašega moža, ki je v davčni oazi registriral podjetje, vaš nahrbtnik?

Odkrito vam bom povedala. Sem edina kandidatka, ki ima izkušnje iz zasebnega sektorja. Edina od kandidatov sem objavila tudi premoženje svojega moža. Nihče tega ni storil. V tem segmentu želim in delujem transparentno. Res pa je, da medije to zanima, zanima jih, ker imamo podjetja, ker smo nekaj ustvarili. Morda sem v tem smislu res v slabšem položaju od drugih protikandidatov, ki, kolikor mi je znano, vse življenje delajo v javnem sektorju. Poudarek je na »morda« – poudarjam, oni svojega premoženja niso razkrili. Zase pa lahko rečem, da sem vse ustvarila iz nič; ne izhajam iz premožne družine, delati sem morala začeti zelo mlada. Na svojo kariero sem ponosna. Če je to moteče, proti temu težko kaj naredim. Lahko le prepričujem volivce, da je v Sloveniji mogoče uspeti, pa naj bo to moški ali ženska. Pa da se razumemo: v javnem sektorju je veliko sposobnih ljudi, veliko sem jih spoznala tudi v svojih srečanjih med kampanjo.

V Aktivi Group Darka Horvata niste dolgo vzdržali. Lahko poveste, zakaj ne? 

Bila sem predstavnica za odnose z javnostmi in nisem vedela vsega, kar se je v podjetju dogajalo. Te skrivalnice, ki se jih je šel gospod Horvat, mi niso bile po godu. Če hočeš dobro opravljati svoje delo, predvsem predstavnika za odnose z javnostmi, moraš imeti kar se da največ informacij, da lahko kredibilno nastopaš. To je bil glavni razlog, zaradi katerega se tam nisem dobro počutila. Iz Aktive sem potem šla na vrhovno sodišče, kjer sem vzpostavila spletne strani za vseh 65 sodišč. Tam sem postala tudi prva pooblaščena oseba za dostop do javnih informacij – to so teme, ki so mi blizu, visok finančni svet skrivalnic pa ni bil zame.

Je Janez Janša za vas avtoritaren politik? 

Da.

Ali je stranka SDS delovala zunaj ustavnega okvirja? 

Da. Večkrat. Sama sem na to opozarjala. Najbolj me je bolelo, ker so vladali z odloki in se jim to sploh ni zdelo neprimerno. Mnogi so tudi padli na ustavnem sodišču, eden o obveznem cepljenju zaposlenih v javnem sektorju tudi zavoljo naše odvetniške pisarne.

Torej SDS ne zastopa desne politike, ampak neustavno politiko? 

Vse prevečkrat je bila desna politika neustavna. Celo tako nevedni so bili, da niso vedeli, da morajo vse predpise objaviti v Uradnem listu.

To je politika, ki bi morala biti ustavno prepovedana?

Saj imamo na koncu ustavno sodišče, ki presodi, ali je kak akt v skladu z ustavo ali ne. Občutljivost, kdaj in kako lahko oblast posega v ustavno zagotovljene pravice, je bila v času vladavine Janeza Janše na skrajno nizki ravni. Večkrat sem slišala njihove funkcionarje reči, zakon bomo podprli, pa naj presodi ustavno sodišče, ali je ustaven. To pomeni, da so se zavedali spornosti svojih odločitev, a so kljub temu rinili naprej. Takšno izhodišče je povsem napačno za vsakršno nadaljnjo razpravo, recimo v parlamentu. Prepovedati določeno politiko ni smiselno, ji je pa nenehno treba nastavljati ogledalo.

Ampak do dvajset odstotkov ljudi to politiko podpira. Če boste predsednica države, boste predsednica vseh. Kaj jim boste sporočili in kaj boste storili, da dvajset odstotkov ljudi ne bo več podpiralo avtoritarnega režima in neustavnih ukrepov?

Avtoritarna politika, ki je v glavnem desna politika, deluje po principu demagogije. Janševi volivci so tisti, ki berejo Demokracijo in poslušajo Nova24, drugih informacij žal nimajo. Živijo v balončku, kjer je svet videti drugače in kjer so vsi ostali »komunajzarji«. Če bom predsednica državljank in državljanov, bom predvsem vrhovni branik ustave. In tisti, ki ne bodo spoštovali ustave, ne bodo zadovoljni z mojo kritiko. Na tem področju ne mislim ostajati v coni udobja. Na tem področju nimam težav biti moralna avtoriteta. Zastopala bom torej pravice vseh, tudi pravico do svobode veroizpovedi, če bi jo katolikom želeli kratiti. To je zame biti predsednica vseh državljanov in državljank.

Če je SDS na skrajni desni, je potem stranka Levica na skrajni levi? 

To sta dva ekstrema. Ta dva ekstrema se izkazujeta predvsem pri ljudeh, ki ju podpirajo in ki na družbenih omrežjih pogosto uporabljajo sovražni govor. V tem smislu sta to dva ekstrema. Drugače pa je, če primerjamo njune programe in ideje. Sama se z Levico v marsikateri točki strinjam.

Luka Mesec ni bil na sodišču obsojen zaradi žaljivk. 

Drži, na levici je precej manj sovražnega govora kot na desnici, kjer je ta že vsakodnevno skrajno žaljiv in brutalen. Levica ima sedaj, ko je v vladi, tudi priložnost, da se še bolj pokaže. In sama sem prepričana, da Levica ustave pri svojem delovanju ne bo kršila.

Zunanji opazovalci dobimo pri tem večkrat občutek, da ima že vsaka etablirana stranka v svojih kleteh skupine trolov, ki napadajo tiste, ki so na drugi strani.

Stranka Levica potem ni skrajna levica? 

Ne, niso ekstremisti. Saj sem prej povedala, kje mislim, da se skrajno levo in skrajno desno srečata. Pri ljudeh in njihovem dialogu. Želim si, da bi predvsem na desnici spoznali, da s takšno retoriko in žalitvami ne bodo prišli daleč in da s tem škodijo državi. Tukaj bom kot morebitna predsednica republike imela veliko moralno obveznost. A na koncu boste pri uresničevanju tega cilja morali pomembno vlogo odigrati tudi vi, novinarji. Ta brutalni in žaljivi govor se namreč iz politike v družbeno življenje širi prek medijev. Eni ste dovolj odgovorni in zmerni, česar pa glede medijev na desnici ne morem trditi.

Ste strokovnjakinja za dostop do informacij javnega značaja in v svoji karieri ste se večkrat ukvarjali z zunanjim ministrstvom. Se vam je zdela nejevolja Pahorja ob odpoklicu veleposlanika Kajzerja iz Washingtona zaradi pošiljanja depeše nepooblaščenim upravičena? 

Pahorjevo nejevoljo razumem v smislu, da je Golobova vlada sprejela sklep, ne da bi se pred tem posvetovala s predsednikom države. Tukaj se z njim strinjam, čeprav sem kasneje prebrala, da je ministrstvo za zunanje zadeve vendarle komuniciralo z njim. On je namreč tisti, ki mora podpisati odpoklic, in sama bi si želela, da predsednik države ne bi bil zgolj poštar. To je napaka vlade. Glede Kajzerja pa bi se morali vsi strinjati, da Slovenija ni politična stranka, ampak je država. Gospod Kajzer je celo predsednik sveta za zunanjo politiko pri SDS – v zakonu o zunanjih zadevah pa jasno piše, da diplomati funkcij v političnih strankah ne smejo imeti, kar je takratni minister Logar spregledal. In zato mislim, da je prav, da je bil odpoklican.

Kot odvetnica ste delali tudi za Trumpa, vas ni pri tem nič motilo?

Nisem delala za gospoda Trumpa, ampak za gospo Melanijo Trump.

Kako je prišlo do tega?

Posrednik je bil neki ameriški odvetnik, ki je gradil odvetniško mrežo v nekaterih državah, potem ko so se začele o gospe Trump širiti neresnice, najprej v Sloveniji, potem v Veliki Britaniji in na koncu v ZDA. Trumpova politika pa zagotovo ni politika, ki bi mi bila blizu. Je demagoška in sovražna.

Kaj pa Putinova? 

Še manj. Putin je človek, ki spodkopava človekove pravice, ki krati svobodo govora. Putin je tudi agresor, je človek, ki je povzročil ogromno zla, ne le Ukrajincem, ves svet trpi zaradi vojne, ki jo je povzročil. Ta vojna je tudi eklatantna kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN.

Bi vi recimo pritisnili na Ukrajino oziroma se pridružili takšni koaliciji držav, ki bi tej državi svetovala, naj se tako ali drugače odpove delu svojega ozemlja, zato da bi se ta konflikt umiril? 

Ne na ta način. Pri vojni v Ukrajini gre za eklatantno kršitev mednarodnega prava. Vse pove izjava: Če Putin neha streljati, je vojne konec. Če Ukrajina neha streljati, je konec Ukrajine. Mislim, da je treba spoštovati tudi to, da se Ukrajina bori proti agresorju, zaradi česar podpiram pošiljanje orožja v Ukrajino; brez tega bi Putin že zdavnaj dosegel svoje. Je pa tudi res, da miru na bojišču ni mogoče doseči. Žarek upanja zame je odziv mednarodne skupnosti na Putinovo izjavo, da bo za dosego svojih ciljev uporabil vsa razpoložljiva sredstva, morda celo jedrsko orožje. Pri tem sta se zbudili Kitajska in Indija, ki sta bili doslej Putinovi tihi zaveznici, bolj oster je postal tudi turški predsednik Erdogan, ki je Putina opozoril, da stvari ne pelje v pravo smer.

Kdo torej lahko ustavi Putina? 

Mislim, da ga lahko pri tem početju ustavijo le njegovi politični somišljeniki. Hkrati pa morata tudi EU in Nato storiti vse, da se ta vojna čim prej konča. Mir je neodtujljiv in zanj je treba storiti vse, kar je mogoče. Pod kakšno predpostavko se bo vojna končala, na kateri razmejitveni črti, pa je stvar naslednjih korakov. Takrat bo tudi treba pogledati, zakaj je do napada prišlo. EU mora postati veliko občutljivejša na ekscese, ki so posledica ruskega napada na drugo državo. Ne nazadnje je potencialni sod smodnika pred našimi vrati. To so seveda razmere v Bosni in Hercegovini, to je agresivna retorika srbskega predsednika, obisk Dodika pri Putinu, obnašanje Orbána, ki Putinovo retoriko posnema, in podobno. A pogajanj brez Ukrajine ne sme biti, njej je Rusija odvzela ozemlje, njo je kruto napadla, zanjo gre.

Orbán se je prek SDS vmešal v naše volitve. Posredno zdaj to tujo podporo v tej politični tekmi uživa tudi Logar. Se vam zdi, da bi se morali tukaj kot država ostreje odzvati?

Pri tem vprašanju gre za položaj medijev v Sloveniji. Nekateri mediji, kot je Nova24, so škodljivi za državo in o teh stvareh bi morali jasneje spregovoriti, predvsem bi se o tem morali več pogovarjati znotraj novinarskega ceha.

Radi se slikate tudi na svojem velikem motorju. Je to bolj za šminko ali ste resni motorist? 

Nisem ravno resna motoristka, da bi hodila na kakšne motoristične shode ali daljše ture. Motor imam bolj za sprostitev, z njim grem k mami na kavo ali se odpeljem na Bled na kremno rezino. Vedno seveda spočita in s čisto glavo.

Motoristi so v zadnjem obdobju dobili politični predznak, z njihovo podporo se hvali Putin, v ZDA so skupine motoristov podprle Trumpa, v Sloveniji nekateri Janšo. So motoristi levičarji ali desničarji?

Motoristi so lahko marsikaj. Lahko so levi ali desni, vendar ta identiteta pri njih ne igra posebne vloge. Vsaj tistih, ki jih sama poznam, po tem ne morem soditi. So fajn ljudje, predvsem pa so odprtih misli.