Nik Erik Neubauer – fotograf, ki je bil uvrščen med najboljše v Evropi 

Italijanski pregovor pravi, ko prideš na jug, jokaš dvakrat: ob prihodu in ob odhodu. No, pravzaprav se pregovor nanaša konkretno na Neapelj, a ne bomo malenkostni, kajti duh, s katerim se ponaša to kaotično mesto, je mogoče začutiti tudi drugod na italijanskem jugu. Fotograf Nik Erik Neubauer to dobro ve. V južni Italiji, v mestu Bari, je pred leti preživel nepozabno obdobje študentske izmenjave, iz katere se je rodil avtorski projekt, razstava in fotoknjiga z naslovom Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat. »Hotel sem v Berlin, pristal pa sem v Bariju,« se nasmehne. »A takoj, ko sem prišel tja, me je mesto posrkalo vase. Njihova hrana, kultura, strast, ki jo Italijani z juga vnašajo v čisto vse, kar počnejo.«

Izkušnja je bila zanj skoraj katarzična, saj je bilo to prvič, da je šel v tujino za daljši čas, pred tem je tudi končal daljšo zvezo, skratka, odprlo se mu je popolnoma novo poglavje. Izkoristil je poceni prevoze iz Barija in obiskal Neapelj, Lecce, Sicilijo in druge kraje na jugu, se zaradi slabe angleščine domačinov naučil za silo sporazumevati v italijanščini, z lokalci igral košarko, pobliže spoznal celo tamkajšnje bolnišnice, ko je iskal zdravnika za operacijo očesa, kar je na jugu kar velik podvig (na podlagi tega je pozneje nastal njegov zin Moral bi iti do gospe Phrance), skozi vse to pa dobro spoznal sebe in osebnostno zrasel. In seveda – fotografiral. Črno-bele fotografije z nostalgičnim pridihom, ki na trenutke zbujajo vtis, da si ogledujemo fotoreportažo o italijanski mafiji ali izseke iz starih italijanskih filmov, se v fotoknjigi prepletajo z avtorskim besedilom: njegovimi vtisi in uvidi.

Neubauer je eden najbolj perspektivnih in vsestranskih fotografov mlajše generacije (rojen je leta 1994). Po eni strani ima izostreno oko za ulično fotografijo – v Objektivu, prilogi časopisa Dnevnik, s katerim honorarno sodeluje, je bila julija objavljena njegova serija iz irskega Belfasta, ki je prikazovala ulični utrip po brexitu –, po drugi pa dokumentarno zasleduje tudi aktualno družbeno dogajanje: nazadnje obraze stavkajočih pred RTV Slovenija, še pred tem pa je širšo prepoznavnost pridobil kot fotograf petkovih protestov, ki se jih je redno udeleževal od maja 2020. Njegove značilne fotografije z močnim flešem so venomer prikazovale tudi vidik protestov, ki ni bil viden na prvo žogo.

V ospredje so od časa do časa prišle tudi intimne zgodbe ljudi, ki jih je fotografiral karseda objektivno – ni želel a priori zavzeti pozicije, da so protestniki »dobri«, policaji pa »slabi«. »Ena od fotografij je prikazovala policista z vizirjem in folijo čez obraz, da mu solzivec ne bi prišel v oči ... iz njegovega obraza je bilo jasno vidno, kako trpi,« razlaga Neubauer. Omenjeni policist je pozneje izstopil iz svoje enote, fotografa pa kontaktiral na Instagramu, kjer je opazil svojo fotografijo, saj si jo je zaželel v spomin na te, kot je to opisal sam, »nore čase«. Za fotografiranje protestov je Neubauer med drugim prejel nagrado watchdog Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče dosežke v novinarski fotografiji. Pohvali se lahko s še kar nekaj drugih nagrad in priznanj: denimo z nagrado za fotoknjigo Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat na Belfast Photo Festivalu, nagrado za najboljšo fotografijo glasbenega dogodka na domačem festivalu Tresk, uvrstitvijo med najobetavnejše mlade evropske fotografe po izboru revije GUP Magazine.

V otroštvu je bil navdušen športnik, treniral je taekwondo in nogomet. Šport je pomemben del njegovega življenja še danes. Fotografijo pa je odkril pri trinajstih letih, ko mu je mama v diskontu Hopla kupila prvi digitalni fotoaparat z dvema megapiksloma. »Začetki so bili precej klasični: fotografiranje narave, igranje s fotošopom in podobno,« se nasmehne. Ko je ugotovil, da ga fotografija zanima, je šel na nekaj tečajev, pozneje pa se je začel prijavljati na natečaje. Za nekaj deset evrov je kot srednješolec fotografiral tudi rojstne dneve prijateljev. Kljub temu se je vpisal na študij računalništva, saj si je mislil, da od nečesa mora živeti. »A sem zelo hitro ugotovil, da ne bo šlo. Do te fakultete imam še vedno izjemno spoštovanje, saj mi je pokazala, kaj pomeni trdo delo. In ne nazadnje, česa ne želim početi.« Njegova naslednja izbira je bil študij fotografije na Fakulteti za aplikativne vede (VIST), ki se je izkazala za pravo – tam je diplomiral, magistriral pa na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer fotografija.

»Med študijem sem izjemno užival. Uživam pa tudi zdaj, med delom,« pravi. »Neizmerno sem vesel, da lahko počnem to, kar imam rad.« Na njegovo srečo se je izkazalo, da od fotografije vendarle lahko živi. »Seveda se ves čas sprašuješ, ali ti bo zneslo. In dokler se ne uveljaviš, pač kombiniraš več stvari. Sam sem počel vse živo: delal podnapise na RTV, med korono vozil za Wolt, razvažal rastline ... Ampak nikoli mi ni bilo težko, ker sem gledal na vse to kot na nekaj, kar me vodi do cilja.«