Poveličevanje serijskih morilcev

Naj govorimo o najbolj brani (žanrski) literaturi, najbolj poslušanih podkastih, najpopularnejših TV-serijah, igranih in dokumentarnih – dobršen del tovrstnih vsebin se zadnja leta vrti okoli večne fascinacije morbidnoradovednega človeštva: umorov. Fiktivne detektivke in kriminalke nas sicer kratkočasijo že vsaj, odkar je Edgar Allan Poe napisal kratko zgodbo Umor v mrtvašnici Rue, v zadnjih letih pa smo priče hiperprodukciji tako imenovanega true crime žanra, torej vsebin, ki obravnavajo resnične zločine. Njegovi začetki segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je Truman Capote napisal razvpito knjigo Hladnokrvno, a se je z eksponentno rastjo razpasel šele v zadnjem desetletju – ob silovitem vzponu podkastov in spletnih platform za pretakanje videovsebin. Vsekakor gre za fascinanten žanr, ki pri dokumentarističnem pristopu od ustvarjalcev načelno zahteva skrbno preiskovalnonovinarsko delo, kar je v nekaj primerih vodilo celo v zapoznelo razrešitev zastaranih primerov, a ob nebrzdani hiperprodukciji nastaja tudi malo morje vsebin vprašljive kakovosti, ki krvave tragedije spreminjajo v ceneno zabavo – in se pri tem ne menijo za pieteto do žrtev ali za travme njihovih svojcev, pa naj gre za dokumentarne ali igrane vsebine. Številne med njimi ljudi, ki so se v zgodovino zapisali zgolj zato, ker so okrutno ubijali, postavljajo na piedestal in jih v nekaterih primerih celo romantizirajo in poveličujejo.

Te dni na seznamu najpopularnejših vsebin na vodilni pretočni platformi Netflix kraljuje igrana serija Pošast: zgodba o Jeffreyju Dahmerju (2022), najbolje gledani Netflixov prvenec doslej (njegova gledanost presega celo rekordno gledanost južnokorejske serije Igra kalamarov oziroma Squid Game), na katerega letijo očitki zaradi neokusne glamurizacije in romantizacije okrutnega zločinca.

Serija v očeh mnogih kritikov iz psihopatskega morilca, kanibala in nekrofila, ki je v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih umoril vsaj 17 ljudi, poskuša narediti ikono: namesto da bi zgodbo povedala iz perspektive preiskovalcev ali žrtev, nam dostavi predvsem mučne prizore sadističnih umorov, po katerih zlikovec navadno frajersko pokadi čik, in razvlečena poglavja o njegovem nesrečnem otroštvu, s pomočjo katerih naj bi občinstvo doumelo, kako je zanemarjani introvertirani otrok zrasel v množičnega morilca. Pri tem se zdi, da ustvarjalci serije stremijo k temu, da do zbeganega antagonista začutimo nekakšno empatijo, kar pusti resnično grenak priokus. A na dan pisanja pričujočega članka je serija še vedno suvereno zasedala prvo mesto najbolj gledanih serij na Netflixu – tudi v Sloveniji.

Po drugi strani je pohvalno, da nadaljevanka precej nazorno pokaže nepravičnost sodnega sistema in nekompetentnost policije, ki sta v veliki meri izhajala iz sistemskega rasizma in homofobije. Čeprav so se Dahmerjeve žrtve vztrajno kopičile, so pristojni organi to dolgo časa skorajda ignorirali, saj je moril predvsem temnopolte istospolno usmerjene moške, torej marginalizirano skupino, za katero oblasti takrat ni bilo pretirano mar – in ji še zdaj ni. Ta razsežnost serije je izjemno relevantna, kar je eden od glavnih argumentov tistega dela občinstva, ki nadaljevanko zagovarja. A gre le za enega od vidikov serije, ki ga praviloma preglasijo grozljivi prizori.

Ryan Murphy, ustvarjalec serije in izvršni producent, ki sicer podpisuje cenene TV-srhljivke, kot je American Horror Story, se je že pred predvajanjem vnaprej branil, da bo serija grozovite zgodbe pripovedovala iz perspektive žrtev. A to se zgodi le v eni od epizod, ki se kakšnih petnajst minut osredotoča na zgodbo gluhonemega Tonyja Hughesa, ki ga je Dahmer umoril leta 1991, dobršen del časa pa posveti morilcu in nazornemu prikazu njegovih gnusnih zločinov. A tudi poglavje o Hughesu je pravzaprav izjemno sporno. Shirley Hughes, 85-letna mati žrtve, Netflixov prikaz dogodkov ostro obsoja ter trdi, da je netočen in neresničen. Zgrožena je tudi nad dejstvom, da ustvarjalci med nastajanjem serije z njo sploh niso navezali stika, za serijo je izvedela šele, ko je bila ta že javno predvajana. V tem še zdaleč ni sama: oglasilo se je več svojcev Dahmerjevih žrtev, ki o produkciji serije niso imeli pojma, zdaj pa ob njenem vesoljnem uspehu podoživljajo travmatične spomine. Rita Isbell, sestra Dahmerjeve žrtve Errola Lindseyja, je v eseju za The Insider med drugim zapisala, da bi lahko zadevo »razumela, če bi Netflix del dobička podaril otrokom žrtev: če bi serija njim kakorkoli koristila, se vse skupaj ne bi zdelo tako kruto in malomarno«. Dodala je, da je »žalostno, da Netflix to tragedijo izkorišča za dobiček«, in zaključila, »to je le pohlep«.

Mnoge med tovrstnimi serijami ljudi, ki so se v zgodovino zapisali zgolj zato, ker so okrutno ubijali, postavljajo na piedestal, za žrtve in njihove sorodnike pa jim v resnici ni mar.

Kontroverzna serija pa je le kaplja v morju »true crime« vsebin, ki krvava poglavja sodobne (večidel ameriške) zgodovine spreminjajo v ceneno, senzacionalistično zabavo za množice in s tem, ko pod žaromete postavljajo morilce, ki si tovrstne pozornosti ne zaslužijo, odpirajo predvsem rane svojcev žrtev. Pred nekaj leti je bil ogromno prahu deležen film Čista zloba (2019), v katerem je zloglasnega serijskega morilca Teda Bundyja portretiral nekdanji Disneyjev zvezdnik Zac Effron. Ker se je film osredotočal na dejstvo, da je Bundy žrtve in kasneje tudi sprevržene oboževalce osvojil s karizmo in fizično privlačnostjo, so bili očitki o poveličevanju morilca seveda neizogibni. Mnogi kritiki so opozarjali, da je bil izrazito seksualiziran portret Teda Bundyja neokusen in nemoralen: odigral ga je lepotec z bodibildersko postavo, ki je v filmu večkrat razkazoval svoje mišice, in tako postal predmet poželenja nezanemarljivega dela občinstva.

Skratka, priljubljeni žanr »resničnih zločinov«, ki se je za korporacije, kot je Netflix, v zadnjem desetletju izkazal kot izjemno plodna molzna krava, odpira ogromno etičnih vprašanj, saj pogosto deluje izrazito izkoriščevalsko: po eni strani izkorišča človeško trpljenje, po drugi pa morbidno radovednost nekritičnega občinstva. Nemalokrat se osredotoča predvsem na temačne podrobnosti krutih zločinov, s čimer hrani nepotešljivo množično nagnjenje k bolestnemu voajerizmu.

Vse to ne pomeni, da moramo žanr »true crime« obsojati v celoti: nekateri ustvarjalci tovrstnih vsebin se zadeve lotijo profesionalno, v maniri detektivov in raziskovalnih novinarjev, ter z namenom, da bi raziskali zastarane primere, nad katerimi je policija že obupala. In njihov angažma je nekajkrat celo obrodil sadove. Sloviti podkast Serial (2014), pionirski »true crime« podkast, ki je v veliki meri odgovoren za priljubljenost kontroverznega žanra, je pozornost javnosti usmeril na primer Adnana Syeda, ki naj bi bil na umor svojega dekleta obtožen po krivem. Priljubljenost podkasta je sodne organe spodbudila, da so ponovno proučili primer in Syed je bil pred nekaj tedni – po dobrih dvajsetih letih zaporne kazni za zločin, ki ga ni storil – končno izpuščen na prostost. Spomnimo se tudi HBO-jeve dokumentarne miniserije The Jinx: The Life and Deaths of Robert Durst (2015), ki je pripeljala do aretacije dediča nepremičninskega imperija Roberta Dursta. Ta se je zgodila na dan, ko je bil predvajan zadnji del serije. Durst je namreč v času snemanja dokumentarca, v katerem je sodeloval kot intervjuvanec, med obiskom stranišča pozabil, da ima na sebi še vedno pritrjen mikrofon, in sam sebi na glas zamrmral nekaj inkriminirajočih besed. Prisluhnili smo jim lahko v sklepnem delu serije.

Serial in The Jinx nista osamljena primera »true crime« vsebin, ki so pogrele hladne primere: tu so še denimo Cold Justice (2018), The Keepers (2017), Making a Murderer (2015), Stopnišče (2004) in »true crime« klasika Tanka modra črta (1988), po zaslugi katere je bil po krivem zaprti Randall Adams po enajstih letih izpuščen na prostost. A naj vas to ne zavede. Čeprav nekateri izdelki »true crime« žanra resnično služijo plemenitim namenom, denimo iskanju pravice in osveščanju, je dobršen del tovrstnih vsebin senzacionalističen. Filmsko posredovanje zgodb o resničnih umorih, pa naj gre za dramatizacijo ali dokumentarizem, je hoja po tankem ledu.

Dobri »true crime« dokumentarci od ustvarjalcev zahtevajo dolge ure skrbnega preiskovalnonovinarskega dela, kar je kar nekajkrat vodilo celo v zapoznelo razrešitev primerov, ki jih je policija že zdavnaj opustila.

S tem se strinja tudi Boštjan Brezovnik, sicer pravnik in profesor na Evropski pravni fakulteti Nove univerze, ki kot soavtor podpisuje prihajajočo dokumentarno-igrano serijo Inhumanum: nečloveško ravnanje človeka, s katero bo tudi slovenska produkcija zajahala trendovski val serij o resničnih zločinih. Nadaljevanka – režira jo Igor Zupe – se bo v veliki meri osredotočala na okrutne zločine Metoda Trobca, ki ga bo upodobil Ludvik Bagari. Brezovnik pravi, da je »poveličevanje morilcev in njihovih zločinov ne le težavno in kontroverzno, pač pa nemalokrat presega mejo dopustnega«. Gledalci pogosto pozabimo, »da je bila žrtev nekomu oče, sestra, brat, mati, dedek, otrok«, filmski ustvarjalci pa se običajno tudi »ne posvečajo občutkom in življenju tako imenovanih nevidnih žrtev, sorodnikov, ki morajo živeti z bolečo izgubo svojega bližnjega«. A ravno zaradi slednjih je »ustvarjanje serije o resničnih umorih hoja po tankem ledu, hoja po robu čustev in občutkov tistih, ki so bili neposredno ali posredno prizadeti s storjenim zločinom«.

Po kakšnih prijemih pa so segli ustvarjalci serije Inhumanum, da bi se ognili spornim razsežnostim »true crime« žanra? Brezovnik odgovarja, da so v seriji »vsi zločinci in njihove žrtve, z izjemo Metoda Trobca, anonimizirani«, in nadaljuje, da jih je ob tem »vodila pieteta do umrlih ter njihovih sorodnikov«. »Ravno zato pri rekonstrukcijah nismo povsem sledili faktografski natančnosti. Če bi ji, bi bila serija, zaradi okrutnosti zločinov negledljiva in neprimerna za širše občinstvo.«

Ali se je ustvarjalcem serije Inhumanum resnično uspelo izogniti spotikanju ob sporne klišeje, ki sicer bremenijo žanr »true crime«, boste lahko kmalu preverili sami: serijo naj bi na TV Slovenija predvajali že v začetku prihodnjega leta.