Sergej Lebedjev: Dežela pozabe

+ + + +

Rob roba

S konca zemlje, z zahodnega roba Evrope in s pečin, s Heraklejevih stebrov, zre pripovedovalec v brezmejnost in se zave, da je njegova izkušnja naložena v jeziku, in se začne spominjati prejšnjih poti, vandranj in krajev službenih nalog, ki so povezane z geologijo in izrazitimi, včasih industrijsko devastiranimi krajinami. Predvsem pa je roman Dežela pozabe napol potopis, napol etnološko pričevanje in hkrati rekonstrukcija usode človeka, Dedka Mraka, ki mu je bil blizu in se je zanj tako rekoč žrtvoval, izkrvavel po darovanju krvi, služboval pa je v daljnih severnih pokrajinah Sovjetske zveze.

V Berlinu živeči ruski pripovednik Sergej Lebedjev (1981) se spominja otroštva in dejstva, da je hotela mati splaviti, saj so jo strašili z morebitno pohabo in zapleti, vendar je takrat skoraj preroško in brezprizivno, z vso avtoriteto posegel vmes slepi starec iz sosednje dače – in omogočil rojstvo bodočega pisatelja. Potem je fantiča rešil še nekajkrat, kljub slepoti vedno na pravem mestu, in ker ju je usoda združila, se je medtem odrasli pob odločil, da bo obiskal tistega, ki je staremu pisal pisma, in to je začetek poti v daljne kraje. Na do človeka neprijazni sever dežele, med nekdanje kaznjence, med opuščene ali razredčene kolonije, ki jih ravnajo atmosferilije in odplakujejo poletne narasle vode, med ljudi, ki so obtičali na robu sveta, v brezčasni deželi, kjer kot spomeniki stojijo ostanki dnevnih kopov, rudniški stolpi, v pokrajini, kamor se naseliš le po kazni. Dedek Mrak je bil poveljnik enega delovnih taborišč in iz pisanja Lebedjeva postane razumljiv njegov pokroviteljski odnos do dečka, tudi njegovo nekoliko avtoritarno vedenje nasploh.

Deželo pozabe je spisal geolog ali vsaj nekdo, ki je posebej občutljiv za krajino, njene pasti, lepote, ki mu je bližji predmetni svet kot psihologija; tako je vse od pečin nad oceanom do popisov ostalin nekdanjih poskusov kolonizacije v ospredju deskripcionizem, zdi se, da je divja narava in v njej še bolj divji kaznjenec, bivši ali na begu, glavni junak. Sam se iz pripovedi umika, bolj ga zanima svet predmetov, tudi relikti in fetišistični, unikatni predmeti, ki jih Mrak kopiči, njegovi zapiski, razglednice. Dežela pozabe je, čeprav se srečuje z ljudmi, osvobojena človeškega. Ker ljudje, kolikor jih je, so hkrati z zgradbami izgubili namembnost, smoter in se počasi stapljajo s krajino, ki je večna v vseh spremembah.

Natančno izpisana, zaradi lociranosti seveda tudi mučna in depresivna knjiga, ki je bolj deskripcija kot akcija, bolj nostalgija kot živo pričevanje o krajih, kamor nas ne bo, upajmo, ker tja ne gre (skoraj) nihče prostovoljno.