Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zločin in kazen

+ + + + +

Ko je roman leta 1866 izšel, se je v Rusiji o njem govorilo vse leto. Sto petdeset let kasneje še vedno velja za eno največjih del svetovne literature. A celo leto pred knjižnim izidom je osvojil bralce revije Russkij vestnik, saj so ga požirali iz številke v številko vse leto.

Zastavek je enostaven: Razkolnikov po temeljitem načrtu ubije oderuško starko, za njim ne ostane nobena sled, a potem ga tako grize vest, da se sam preda. Popolni zločin, ki pa ga sam junak ne prenese.

Kako da ta enostavna moralka znova in znova demonsko priklene bralce? Avtorju uspe, da se identificirajo z negativcem; bistri študent, ki zaradi revščine opusti študij, bi svet odrešil pijavke in bi z drobno smrtjo dobil popotnico nazaj v plemenito življenje. A nato junak z vsakim korakom pogublja lastno bivanje z razsipno ženeroznostjo do ponižanih in razžaljenih. Potem ko je skril plen, razda svoje poslednje rublje propadlim neznancem, na katere je trčil v beznici ali na ulici. Karkoli stori, gre v njegovo škodo in škodo njegovih bližnjih. Ne pričakuje hvaležnosti, še več, kot dobrotnik je ohol in vzvišen. Utelešeni nihilist. Kar je poseben izziv za sodobnike, navajene na formo narcisov, ki jih vodi nagon, kako se čim bolj okoristiti na račun drugih.

Razkolnikov je totalni antijunak, ki muči sebe in bližnjike, ne da bi jim kaj žalega storil. In s tem tudi bralca, ki se neuspešno trudi, da bi ga vsaj v drobcu razumel, a ko vztraja, se mu vrtijo prizori ruskega dna, kjer kraljuje ideja ponosa. Družina, katere hči se prostituira, da bi jo nahranila, dobi ob očetovi smrti dar 25 rubljev, s katerimi bi si lahko opomogla. Ne, v slavo pokojnemu priredi pojedino, četudi se nato razleti po sirotišnicah in pokopališčih. Popolni oksimoron: berač, ki da več na ugled kot na preživetje.