Joži Šalej – glasbenik, ki pričara zvočno kuliso

Večkrat sliši, da je kot džuboks, saj je mogoče iz njega izvabiti vsestransko raznovrstne zvoke: pop, jazz, zborovsko glasbo, folk, etno ... Ni treba, da imate za to pri sebi kak kovanec – pomaga pa, če se z njim znajdete na isti zabavi (čeprav jih trenutno ne obiskuje prav pogosto). Če je v prostoru klavir, se zna zgoditi, da bo igral do jutra. V prvi vrsti je namreč pianist. Ker je njegov oče muzikant, ki je vzdrževal (in še vzdržuje) godčevsko tradicijo, je zrasel ob zvokih klavirja in harmonike in glasba ga je hitro zamikala. Nadaljevanje je pričakovano: nižja in srednja glasbena šola, smer klavir, pevski zbori, klavirski in pevski nastopi na prireditvah in proslavah. »To se mi je zdelo čisti žur in že kot otrok sem bil zapečaten,« se nasmehne Joži Šalej (rojen 1972). Njegovi sošolci in prijatelji iz tistega časa se ga bržkone spomnijo po tem, da jih je na rojstnodnevnih praznovanjih zabaval z igranjem klavirja – čeprav je imel klasično pianistično izobrazbo, je hitro usvojil tudi priredbe skladb z vrhov pop lestvic.

Sčasoma sta ga začela zanimati še jazz – ko je v njegovem domačem Velenju v poznih devetdesetih začel delovati Max klub Jazz festival, je z Juretom Puklom in Robertom Jukičem igral v Max klub kvintetu – in zborovska glasba. Ko se je vpisal na Akademijo za glasbo, je postal član Ljubljanskih madrigalistov, priznanega zbora z repertoarjem od renesanse do dvajsetega stoletja. Pri njih je ostal osem let, dali so mu novo širino.

Igra pa tudi harmoniko. Že v otroških letih jo je občasno vzel v roke, saj jo je igral in poučeval njegov oče, a nikoli prav zares, dokler ni moral v Pograjčevi predstavi Preganjanje in umor Jean-Paula Marata v Slovenskem mladinskem gledališču kot pianist in korepetitor nadomestiti Janeza Škofa, ki je prav takrat dobil delo v ljubljanski Drami in ni mogel na gostovanja. Škof je v predstavi nastopal kot inštrumentalist s svojo glasbeno skupino Čompe, zato se je moral Šalej k sreči izpiliti »le« v harmoniki, ne pa tudi v igri. »Poznal sem za silo le klavirsko harmoniko, ne pa frajtonarce, ki jo igra Škof, ampak je nekako šlo. S Čompami in igralskim ansamblom smo v tistem obdobju kar nekaj preigrali skupaj, med drugim smo gostovali po Kolumbiji.«

Še pogosteje je začel po harmoniki posegati, ko se je kot inštrumentalist nekaj let pozneje pridružil pevki Uršuli Ramoveš pri glasbeni interpretaciji pesmi njenega moža, pesnika Janeza Ramoveša. Najprej jo je le spremljal s klavirjem, ko se jima je pridružil vokalist in kitarist Metod Banko, pa je začel vključevati tudi harmoniko in zasedba je postala Fantje z Jazbecove grape. Harmonika pa je prisotna tudi v enem od njegovih zadnjih projektov, pri sodelovanju z bendom Brina pevke Brine Vogelnik na plošči To je to!.

V devetdesetih, ko se je začela zgodba Jazbecev, je začel sodelovati s Svetlano Makarovič. Že prej je bil njen občudovalec, ona pa je za snemanje novih skladb, ki jih je želela objaviti skupaj s ponatisom svojih šansonov, iskala pianista, ki zna klavir igrati v rahlo kavarniškem slogu. Ujela sta se in sodelujeta še danes. Šalej je s svojimi klavirskimi spretnostmi pospremil koncerte iz sklopa Nosil bom rdečo zvezdo, bil na snemanju njene zadnje plošče Mesto rož, sodeloval pri projektu Krizantema na klavirju, v katerem je šansone Svetlane Makarovič interpretirala Janja Majzelj, pa igral na šansonskih koncertih ...

Med študijem na Akademiji za glasbo je bil cimer igralca Marka Mandića, ki mu je mimogrede omenil, da njihova profesorica za petje išče pianista in korepetitorja. »Pa saj ti to znaš,« mu je rekel. Res je šel na avdicijo, ugotovil, da je to, kar potrebujejo, in kmalu začel novo službo. Korepetitor – tisti, ki spremlja in vokalno trenira igralce – na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je ostal celo desetletje, to pa mu je nazadnje tudi odprlo vrata v teater. Pianist in korepetitor v gledališču je zdaj njegov primarni poklic.

Trenutno ga lahko ujamete v Velikem diktatorju v SNG Drama Ljubljana, kjer ves čas predstave v živo izvaja klavirsko spremljavo. »Teater mi je bil od nekdaj privlačen. Ta ideja gesamtkunstwerka ... dogajanje okoli kabarejev in podobno ... vse to me je zanimalo. In še vedno me,« se zasmeje. Največ je delal z Ivano Djilas, Diegom de Breo in Tijano Zinajić: s prvo je naredil eno svojih najljubših predstav, opereto Peter Kušter v SNG Nova Gorica, z zadnjo pa Piaf, Edith Piaf, ki jo Vesna Pernarčič igra, on pa spremlja že 18 let in še vedno doživljata stoječe ovacije. Še vedno živi tudi njegova prva profesionalna predstava iz leta 2000 – lutkovna predstava Lalanit z Iuno Ornik.

Pravkar pripravlja glasbeni aranžma za sodobno različico marionetne predstave Mala čarovnica, ki v režiji Braneta Vižintina nastaja na podlagi zgodbe nemškega pravljičarja Otfrieda Preußlerja in dramatizacije Jožeta Pengova iz leta 1967; premiera v Lutkovnem gledališču Ljubljana bo čez dober mesec.