Blondinka

Leta 1929 je izšla prva slovenska knjiga o filmu – Kako pridem k filmu. Pavel Debevec je v njej Slovence svaril pred filmom in slavo ter jih strašil s »številkami o ženski lepoti«, »prebrisanci«, »špekulanti« in »kavarniškimi posredovalci«, ki jih bodo zapeljali, izkoristili in opeharili. Blondinka (Blonde), ki jo je po romanu Joyce Carol Oates posnel Andrew Dominik (ponuja jo Netflix), izgleda kot ekranizacija prve slovenske knjige o filmu – ženskam odsvetuje film, slavo in kariero.

Marilyn Monroe (Ana de Armas) pride leta 1950 na avdicijo za vlogo v filmu Vse o Evi, vstopi v pisarno Darryla F. Zanucka, šefa studia Twentieth Century-Fox (tu ga imenujejo »gospod Z«), in mu začne interpretirati replike gospodične Casswell (»diplomiranke copacabanske šole dramskih umetnosti«), ki naj bi jo igrala. Zanuck, anticipacija Harveyja Weinsteina ( ja, producenti vedno izgledajo kot »nesrečni zajci«), stopi k njej, ji nakaže, naj poklekne, ji sleče hlačke in jo analno napade. Ob pesmi Vsaka punčka potrebuje očka. Marilyn se čuti posiljeno in zlorabljeno, zelo trpi – a dobi vlogo.

Blondinka je film o Marilyn Monroe, ki nepretrgoma le trpi, trpi in trpi. Njeno življenje je neskončno trpljenje. Trpi, ko snema, ko pozira, ko podpisuje slabe studijske pogodbe, ko podpisuje dobre studijske pogodbe, ko se poroča, ko se smeje, ko jo fotografirajo, ko daje avtograme, ko fuka. Vsi jo le mučijo, trpinčijo, izkoriščajo, maltretirajo, zlorabljajo, ponižujejo, zatirajo, pornificirajo, viktimizirajo. Vsi so do nje kruti in nasilni. Neprestano joče, ihti in ječi. Nenehno se utaplja v bolečinah, mraku, negotovosti, tesnobi, osamljenosti, manični depresivnosti in paranoji. Polna je ran in brazgotin. S slabega gre vedno le še na slabše. Ima težko, mučno mladost – a Hollywood je še hujši. Trpi že, ko je Norma Jeane – a ko postane Marilyn Monroe, je še huje. Trpi, ko je nihče noče, še najmanj oče, ki ga ni nikoli videla (šur, izgledal je kot Clark Gable), ali mati, ki jo skuša utopiti – in trpi, ko jo hoče ves svet.

Marilyn Monroe je ultimativna žrtev – 24 ur na dan, sedem dni na teden. In na koncu jo za nameček še umorijo: CIA! CIA? Vzdevek agenta, antikomunističnega »patriota«, ki jo likvidira, je »Sharpshooter« (Ostrostrelec), a ne likvidira je s puško (s kakršno so dobro leto kasneje likvidirali predsednika Johna F. Kennedyja), temveč z injekcijo. Kar pomeni, da jo zabode – da torej vanjo penetrira. Sporočilo je jasno: Marilyn Monroe so posilili do smrti.

Njeno življenje je bilo res monotono – le trpljenje. Brez nians. Brez barv. Ko gledate Blondinko, se vprašate: zakaj je niso posneli kar v črno-beli tehniki? Zakaj se sploh mučijo z barvami, če pa se je njeno življenje odvrtelo na enem samem tonu? V filmih je sicer pela in plesala, toda njeno življenje ni bilo ne ples ne pesem, temveč slasher, v katerem jo je skušal stalno kdo zaklati, saj veste, kak maskirani, zakonspirirani puritanec, alergičen na seks in ženske, ki dišijo po seksu, zato niti ne preseneča, da Blondinka tako čudno flirta s Čudežem življenja, razvpitim krščanskim promocijskim filmom proti splavu – Marilyn se pogovarja s fetusom, ki ga bo splavila, neki drugi fetus ji očita, da ga je splavila, ko sedi v dvorani in gleda film Moški imajo raje plavolaske, pa dahne: »Si za to ubila svojega otroka?«

Ko berete biografije Marilyn Monroe, se zdi, da nastajajo le zato, da bi moške – ki čedalje bolj izgubljajo socialno, politično in kulturno premoč – navdajale z občutkom superiornosti.

Sporočilo je na dlani: Marilyn Monroe, hči odsotnega očeta in nevarne matere, ni mogla roditi otroka, a rodila je ultimativnega otroka – sebe, Marilyn Monroe. Vse svoje moške kliče očka (daddy), kot da ni nikoli odrasla in kot da je ostala otrok. Logično, ženska ni nikoli dovolj zrela, nikoli ni dorasla moškemu, vedno potrebuje moškega, da poskrbi zanjo in da jo spravi k sebi. Razlog več, da Marilyn Monroe – originalna Laura Palmer, ameriška Emma Bovary, plavolasa Ana Karenina – ves film le šepeta. Z otročjim glasom. Kot da je bil šepet njen modus operandi, njen žargon. In kot da ni šepetajoče govorila le v dveh filmih, Moški imajo raje plavolaske in Kako omožiti milijonarja.

Blondinka vztraja: naloga Marilyn Monroe je bila, da trpi. Da se muči. Da joče. Da ječi. Da vzdihuje. Da trepeta. Da se žre. Da je v nenehni agoniji. To je ta vzvišeni, pokroviteljski moški pogled na Marilyn Monroe. In film njeno trpljenje stilizira in estetizira. Tako lepo je, ko ženska trpi! Komaj čakate, da začne spet trpeti. Kot da ni bilo dovolj ponižujoče in nespoštljivo že to, da je Elton John Candle in the Wind, pesem o Marilyn Monroe, spremenil v pesem o princesi Diani.

V vrtincu filmske inteligence

Tu vas ima, da bi vzkliknili: ja, prav res, strinjam se, vsi so jo le izkoriščali in trpinčili, a natanko to počneta tudi Dominik in Oates – trpinčita jo in mučita. Na koncu jo očitno umorijo zato, ker je preveč vedela, sam film/ roman pa jo tako muči in trpinči, kot bi skušal iz nje na silo – s torturo! – izvleči to, kar je vedela. Kaj je tvoja skrivnost? Zakaj si te tako želimo? Zakaj nas tako obsedaš? Zakaj nas siliš v to, da te mučimo in trpinčimo?

In seveda – Dominik in Oates jo izkoriščata. Molzeta. Z njo sta dobro zaslužila. Tako kot njeni nekdanji možje, njeni nekdanji prijatelji, njene nekdanje služkinje in njene nekdanje hišnice, ki so jo biografirali. In s tem mučili in trpinčili in zlorabljali in poniževali in pornificirali in viktimizirali. Njene biografije so pasijoni. Teorije zarote pa so njene Golgote – ko konspirologi naštevajo, kdo vse naj bi jo bil umoril, imate vtis, da so moški kar tekmovali, kdo jo bo prej ubil. Svet ni bil še nikoli tako seksualno obseden s telesom, ki je tako trpelo – s tako lepim telesom, ki je tako dišalo po smrti.

Obenem pa si rečete: bila je kraljica studia Fox, Hollywood je rešila pred televizijo, obsedla je svet, bila je večja od filmov, premikala je hribe in gore – hej, malce je morala tudi trpeti! A vse to ni postala zato, ker je tako zelo trpela, ampak zato, ker je bila tako jebeno briljantna. Ker je bila odlična igralka. Arhitektka svojega imidža. Genialka svojega brenda. Njena filmska inteligenca je bila fascinantna – in hipnotična.

Vse je bilo premišljeno – ob koncu štiridesetih let in na začetku petdesetih je epizodno nastopila v kopici filmov, ki je niso premaknili, toda masker Allan »Whitey« Snyder je njen look vztrajno in sistematično pilil, tako da je bil do Niagare formiran in zapakiran. Telo je postalo njena umetnina. Z obrazom je lahko naredila vse. Nekateri pravijo, da se je med hojo – recimo med tistim neskončno dolgim sprehodom proti Niagarskim slapovom v Niagari – zato tako pozibavala, ker je imela šibka kolena, a prej bi verjeli tistim, ki pravijo, da si je odžagala del ene pete. Ničesar ni prepuščala naključju, še manj naravi. Če bi lahko zaupala naravi, potem bi uspela takoj – na prvi pogled.

Njena seksualnost je bila tako ekscesna, tako transformativna in tako revolucionarna (seksualna revolucija pred seksualno revolucijo), da jo je morala sama vedno sproti parodirati – da bi jo spravila mimo cenzure in moralne policije, se je morala od nje vedno sproti distancirati. Kot da ni seks nekaj komičnega. A tudi v njenem posmehovanju lastni seksualnosti ni bilo nič naravnega ali spontanega – ta trik je pobrala pri Mae West, je rekla.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je zdelo, kot da svet ni bil pripravljen na Marilyn Monroe, kraljico komedije. Še vedno ni.

Ko so snemali komedijo Nekateri so za vroče, je zahtevala, da njene replike napišejo in posnamejo na novo. »Ko Marilyn Monroe vstopi v sobo, ne bo nihče gledal Tonyja Curtisa, kako igra Joan Crawford. Vsi bodo gledali Marilyn Monroe!« Zamujala je na snemanje, ni si zapomnila replik, motila se je, bruhala, zahtevala ponovitve posnetkov – ja, vse to je počela, a le zato, da bi bilo po njeno, da bi torej prevzela nadzor nad filmom in interpretacijo svojega lika. Če ji kaj ni bilo všeč, se na setu preprosto ni prikazala.

Tony Curtis ni zaman rekel, da je bilo poljubljanje z Marilyn Monroe »kot poljubljanje s Hitlerjem« – imela je moč. Ni se hotela podrediti. In ja, imela je strašno tremo – ker je bila perfekcionistka. Včasih je kak prizor posnela v enem posnetku – toliko, da veste! Oh, in seveda, jemala je vse mogoče tablete, barbiturate in amfetamine – snemanje filma je pač teror, igranje s srcem, boj za preživetje. Tu so mrtvi in ranjeni. Kri. Kriki. Potrebne so injekcije.

Včasih je na snemanju brala Človekove pravice, klasiko Thomasa Paina. Včasih Darwina. Včasih pa Dostojevskega ali Joycea. Hotela je le brati. Igralka je postala zato, da bi lahko brala. Toda živela je v času, ko ženskam niso verjeli, da berejo.

Je bila mučenica? Oja, zakaj pa ne – delala je čudeže. Sama je dobro vedela, da »vedno hitro trčiš ob nezavedno ljudi«. Ali pa ob Andyja Warhola, ki je njen ekstatični, orgazmični obraz iz farse Sedem let skomin prelevil v posmrtno masko.

Zlate sanje

Marilyn Monroe – boginja, ikona, idol, mit, ideja, spektakel, pin-up, trač, osumlje nka, bitch, postfeministka, koncept, hipoteza, poster, koledar, monografija, kalkulacija, performans, fantazistka, kič, drag show, povabilo, sirena, vampir, metafora, puzzle, poligraf, eksperiment, simbol dobe previsokih pet, prebujnih oprsij in prefreudovskih svetih gralov, »komična vizija ženskosti«, povzetek ideoloških napetosti petdesetih, »najbolj oglaševano dekle na svetu«, »najbolj fotografirana ženska na svetu«, vic (»Vic, ki prinaša denar,« kot pravi Maggie, njen alter ego v drami Po padcu, ki jo je napisal Arthur Miller, njen nekdanji mož) – je eksplodirala leta 1953 (s filmi Niagara, Moški imajo raje plavolaske in Kako omožiti milijonarja), kar pomeni, da je prišla s Kinseyjevim poročilom o ženski seksualnosti in Playboyem, ki je obogatel z njenimi golimi »koledarskimi« fotografijami, za katere je sama – leta 1949 – dobila le 50 dolarjev. Te fotografije so bile naslovljene Zlate sanje. Prav res – Marilyn Monroe, sicer v stalnem boju s studiem Fox, tabletami, tremo, depresijo, stresom, kompulzijami, slabimi presojami, konfliktnimi emocijami, romantičnimi upanji, patriarhalnimi anahronizmi, Ojdipovim kompleksom in pogledi, ki so jo objektivirali in plenili, je bila zlati rudnik.

Da je ne poznamo dovolj, pravijo običajno. Da sploh ne vemo, kdo je bila. Da je bila izmuzljiva. Da je bila skrivnostna. To se kakopak ujema s šovinistično, seksistično, patriarhalno definicijo ženske: ni je mogoče spoznati! Ženska je originalna kantovska Ding an sich. In zakaj je ni mogoče spoznati? Ker v njej ni ničesar. Ker nima globine. Ker je brez notranjosti. Le manipulira z moškimi. Zapeljuje jih – da bi jih lažje uničila! Predatorka! Demon! Uničevalka moških!

Marilyn Monroe je poosebila in teatralizirala ta stereotip. Veljala je za žensko brez osebnosti, ekscesno moško fantazijo brez vsebine – imidž je bil njena persona. Glamur je bil njena duša. V njeni lepoti so, pravi Sarah Churchwell v knjigi Mnoga življenja Marilyn Monroe (The Many Lives of Marilyn Monroe), videli le trik, le iluzijo, le efekt njene ničejanske »volje do lepote«. Ko jo objektivirajo, fetišizirajo in komodificirajo, pride prav vsak izgovor.

Ne, ni je mogoče spoznati. Poglejte dejstva! Kakšna dejstva? Aha, dejstva o njej. Ta tavajo in precej variirajo. Njenih biografov je kopica, vsak izmed njih pa ima svoja dejstva. Alternativna dejstva. Nič ni zanesljivo: kako ji je bilo v resnici ime (Norma Jeane ali Norma Jean), kako se je v resnici pisala (Baker ali Mortenson ali Mortensen ali Daugherty ali Dougherty), kdo je bil njen oče, je bila v otroštvu res posiljena, kdo jo je posilil, je v otroštvu res tako trpela (ali pa si je travme izmislila), pri koliko rejniških družinah je živela (pri treh, dvanajstih ali devetih), kako visoka je bila, s katerimi moškimi je spala, kdaj je prvič seksala (in s kom), je bila biseksualna (in spala z Brigitte Bardot), je na konvencijah delala kot call-girl ali je to le izmišljotina Leeja Strasberga, njenega igralskega učitelja (in njenega glavnega dediča), je lahko orgazmirala ali je bila frigidna, je bila njena golota poslovna poteza ali kompulzivni efekt otroške travme, koliko splavov je imela (dvanajst, štirinajst ali nobenega), je splavila Kennedyjevega otroka, kolikokrat je skušala narediti samomor, je prijateljevala s čikaško mafijo ali ne, je naredila samomor ali le nehote vzela prevelik odmerek barbituratov, kdo jo je umoril (Kennedyja, mafija, Castro ali njen psihiater), je bil atentat nanjo le generalka za atentat na Kennedyja, kdo je ubil koga, Norma Jeane Marilyn Monroe ali Marilyn Monroe Normo Jeane – zlorabljeni otrok boginjo seksa ali boginja seksa zlorabljenega otroka? Ali pa je Marilyn Monroe lahko ubila le Marilyn Monroe?

Tudi Elton John je v Candle in the Wind poudarjal, da je ni nikoli spoznal – a poanta je ravno v tem, da je ne poznamo, pravi Churchwell. Vsi uživajo natanko v tem, da je ni mogoče spoznati. Hej, ni je mogoče spoznati – tako kažejo dejstva! Zato je posilstvo upravičeno – to je edini način, da prodrejo vanjo. Da odkrijejo, kdo je. Da pridejo do resnice o njej.

»Kot bi te fukalo tisoč fantov«

In tipično: kaj je bilo pri njej naravno in kaj artificielno, se sprašujejo. Kaj je zabrisala in prikrila, ko je postala Marilyn Monroe? Kakšna je bila v resnici ženska, ki se je skrivala v tej ekscesni fantaziji? Je prava Marilyn Monroe dejansko Norma Jeane? Je Norma Jeane originalna resnica Marilyn Monroe? Ali kot pravi Churchwell: je Marilyn Monroe skrivnost, Norma Jeane pa rešitev? A kaj če je Norma Jeane v resnici artificielnejša, plastičnejša in fiktivnejša od Marilyn Monroe? Biografija Norme Jeane je namreč precej izmišljena, polna laži, pretiravanj, fikcij, manipulacij, protislovij in fabrikacij. Kaj torej – se je Norma Jeane realizirala v Marilyn Monroe ali pa je sčasoma postala le še lik, le še vloga, ki jo je morala Marilyn Monroe igrati, magari pod prisilo? Navsezadnje, Norma Jeane se je v Marilyn Monroe prelevila 24. avgusta 1946, pri dvajsetih (njeno ime je kombinacija imena igralke Marilyn Miller in materinega dekliškega priimka Monroe), v Marilyn Monroe pa se je uradno preimenovala šele 12. marca 1956 (leto po vpisu na newyorški Actors Studio, tik pred poroko z Millerjem), da bi prevzela nadzor nad svojim imidžem, nad svojo kreacijo, nad svojim likom – da bi torej lahko dokončno zabrisala razliko med svojim imidžem in svojim »pravim« jazom. Njena artificielnost je medij – in ta medij je sporočilo: Norma Jeane – »prava«, »resnična« Marilyn Monroe – je bila šele fejk!

Vsi hočejo odkriti »pravo«, »resnično« Marilyn Monroe – vsi hočejo razkriti »pravo« žensko, ki je onstran te artificielnosti, plastičnosti in fantazijske fiktivnosti. Vsi hočejo »prodreti« vanjo. Vsi hočejo vanjo. Vsi hočejo penetrirati.

In seveda: vsi so skeptični do njene artificielnosti, a vsi uživajo v njej. Vsi uživajo v njenem zrežiranem, sfabriciranem imidžu (platinasti lasje, napol odprta usta, napol zaprte oči, lepotno znamenje, šepetajoč glas, zlat nasmeh, naivna humornost, pravljična nedolžnost, brezmejna ustrežljivost), obenem pa hočejo »pravo« žensko, »resnično« Marilyn, njeno »pravo« naravo. Kot da obstaja »naravna« ženska. In kot da je »naravna« ženska »prava« ženska.

Pri tem kakopak spregledajo dvoje. Prvič, da so prav stereotipne ženske polne protislovij, to pa zato, ker so produkt moške želje ter moških fantazij in predsodkov. Marilyn Monroe je bila navadna in nenavadna, vsakdanja in glamurozna, domačna in distancirana, neizbežna in nedostopna, vsepovsodna in nepomembna, naravna in artificielna, pametna in neumna, svetla in mračna, lepa in grozna, žrtev in gospodarica, devica in kurba, seksbomba in občudovalka Dostojevskega (in Joycea), prava stvar in fabrikacija holivudskega studijskega sistema, progresivna, ker je osvobodila in revolucionirala seks, in regresivna, ker je moške »materinsko« fiksirala na prsi.

In drugič, da je bila Marilyn Monroe že itak parodija teh stereotipov, travestija lažnosti, pretiranosti in fiktivnosti moških fantazij, perverzija »naravnih« materialov, ki so šli v njen imidž – seksizma, fetišizma, mačizma, mizoginije, antifeminizma, fantazij o oralnem in analnem seksu (po vsaki poroki je menda rekla, da ji zdaj ne bo »več treba vleči kurca«).

V Marilyn Monroe so videli veselo, nežno, mehko, sladko, lahkotno, ustrežljivo, voljno, submisivno, nekomplicirano, spontano, vedno dostopno žensko (»naravni fenomen kot Niagarski slapovi«, v Neprilagojenih je celo objemala drevesa), ki je stalno na robu orgazma in ki od moškega ne terja nobenih obveznosti. Moškega zadovolji – v zameno pa ne zahteva ničesar. Hoče le, da jo gledajo. Da si je želijo. Zadovoljiti hoče tudi sebe. Sebe še nemara bolj kot druge. Magari za ceno zasmehovanja in norčevanja.

V tem je njena subverzivnost. Deluje ekshibicionistično, a obenem povsem demokratično – kot da flirta z vsakim moškim posebej in kot da hkrati pripada vsem. »Nočem biti le za nekatere, ampak za mnoge.« Za vsakega moškega je to, kar hoče. Vsakemu moškemu je potencirala tesnobo. In strahove. In predsodke. Bila je remiks Rorschachovega testa in Solarisa. Gledalcu je dajala občutek, da je poleg nje, da torej sodeluje, ne pa le gleda.

Pravijo, da ni imela nobene kontrole nad svojim telesom. A očitno je, da jo je imela. In še vedno jo ima.

Nič čudnega, da je slovitemu fotografu Richardu Avedonu leta 1958 – za revijo Life – pozirala kot Lillian Russell, Theda Bara, Clara Bow, Jean Harlow in Marlene Dietrich. V njej so bile filmske multitude. Obvladala je formo. Bila je dolgočasna, toda pred kamero se je čudežno transformirala. »To je tako, kot bi te fukalo tisoč fantov, pa ne bi mogla zanositi,« je rekla. Znala je igrati. Njen smisel za komične dialoge je bil izreden, »absolutno genialen«, je rekel Billy Wilder. Znala je biti pametna, ko je bilo pomembno. Moški so ob njej izgledali abstraktno.

Med vojno jo je v tovarni odkril David Conover, vojaški fotograf. Logično – izgledala je kot orožje. Agencija Blue Book jo je redizajnirala – tudi lase so ji posvetlili. Blondinko lahko snemaš v katerikoli obleki in ob kakršnikoli svetlobi. Nihče ni popoln.

Resnica moške želje

Njeni filmi so dolgi vici o moški želji. V farsi Sedem let skomin igra brezimno dekle (»Veste, kaj naredim, ko je tako vroče? Hlačke dam v hladilno skrinjo.«), ki obsede nekega moškega, tipičnega vsakdanjega fantazista. In ko ga prijatelj vpraša, kdo je to fatalno dekle iz zgornjega nadstropja, mu odvrne: »Morda je Marilyn Monroe!« In to dekle je brez preteklosti, brez družine, brez prijateljev in brez imaginacije – obstaja le za moške fantazije, pravi Churchwell.

Marilyn Monroe je bila resnica moške želje – njenih protislovnosti, njenega seksizma, njene mizoginije, njene dvojne morale. Ženske po eni strani komodificirajo in objektivirajo, po drugi strani pa jih kaznujejo, ker si jih moški želijo. To so počeli tudi z njo – komercializirali so jo in obenem razglašali za ceneno. Ja, komercializirali so jo, da bi jo lahko trivializirali. In tudi sama je pri objektiviranju sodelovala, a se mu obenem upirala. Kdor je hotel, je lahko užival v njeni dvoumnosti. Marilyn Monroe je postala personifikacija dvoumnosti, ki je bila vedno povsod ogrožena – pri seksu, pri humorju, pri politiki.

Razkazovanje seksa je prelevila v »obliko ženske moči« – in ta seks je bil daleč od ideologije, ki je imel žensko le za okras. A tej ideologiji se je zdela nenevarna, saj je ustvarjala vtis, da je seks nekaj nedolžnega in samoumevnega in naravnega in konzumnega – v ustih se ti stopi. Kot sladoled. Varuje nas pred nasilno, brutalno realnostjo. Pogosto so jo fotografirali pred ogledalom – s čimer so hoteli poudariti, da uživa v svoji seksualnosti. Obenem pa so poudarjali, da je sama najbolj presenečena nad vsemi temi prometnimi zastoji, ki jih povzroča. Kot da se ni zavedala svoje fatalnosti – in svoje duhovitosti, svoje zabavnosti. V nekem smislu je vendarle bila fiktivna – in zato toliko resničnejša. In ja, bila je dobra fikcija – tako dobra, da jo najbolje razumejo prav fikcije. Bolj ko o njej lažejo, bližje so resnici. A tudi: bolj ko o njej fantazirajo, bolj čisto jo hočejo.

Njena fantazijska površina je bila globlja, bolj filozofska in bolj metafizična od katerekoli globine, od katerekoli notranjosti.

Njeni biografi – tako Maurice Zolotow, Lawrence Guiles in Norman Mailer kot Donald Spoto, Anthony Summers, Donald H. Wolfe in drugi – kar tekmujejo, kdo bo o njej bolj in bolje fantaziral. Ne veste, s kom vse je fukala! Z bratoma Kennedy, studijskimi šefi, sinovi filmskih zvezdnikov! Ne veste, komu vse ga je vlekla! Vse njene fuke in felacije hočejo registrirati, arhivirati in prešteti. Boginjo seksa hočejo ponižati, zato si jo predstavljajo na kolenih – kako kleči pred moškimi.

Biografi jo nenehno speljujejo in kradejo drug drugemu. Hočejo oblast nad njo. Hočejo jo kontrolirati. Disciplinirati. Hočejo si jo prisvojiti. Hočejo biti njeni avtorji. Njeni eksorcisti. Iz nje hočejo izgnati hudiča. Ni ubogala. Še vedno ne uboga. Vse te biografije jo opisujejo kot otročjo, intuitivno, nezanesljivo, neinhibirano, neurejeno, nedisciplinirano, histerično, iracionalno, enodimenzionalno, zmedeno, prestrašeno, bedasto, nespametno, noro – tako postane patriarhalni stereotip »deviantne« ženske, ki jo je treba urediti, disciplinirati in udomačiti. Na koncu se vedno izkaže, da je »resnična« ženska, ki jo iščejo, le fantazija. Fantazija pa je ostala prav zato, ker je ni kompromitiralo materinstvo, pravi Churchwell.

A bila je komična fantazija. Dobesedno: ko je Norma Jeane postala Marilyn Monroe, je dobila priložnost, da nekatera svoja mladostna ponižanja podoživi še na komičen način, piše Joyce Carol Oates.

Ženska ni nikoli dovolj zrela, nikoli ni dorasla moškemu, vedno potrebuje moškega, da poskrbi zanjo in da jo spravi k sebi.

Ko berete biografije Marilyn Monroe, se zdi, da nastajajo le zato, da bi moške – ki čedalje bolj izgubljajo socialno, politično in kulturno premoč – navdajale z občutkom superiornosti.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je zdelo, kot da svet ni bil pripravljen na Marilyn Monroe, kraljico komedije. Še vedno ni.

V soboto zvečer

Časi, ko je kraljevala Marilyn Monroe, so bili časi hlepenja po samoizumljanju, časi totalne identifikacije s svojim novim »pravim« jazom, časi strahu pred izgubo identitete (komunisti ti lahko operejo možgane), časi obsedenosti z uspehom, ki bo prikril vso bedo »komičnih« začetkov in povozil vse slabe spomine, časi patriarhalne patološke skepse do »nove« povojne ženske, ki mora izbrati med družino in kariero, časi groteskne sentimentalizacije »navadnosti« (češ Marilyn v resnici sploh ni bila lepa in seksi, ampak čisto navadna, vsakdanja, nič posebnega), časi hladnovojne paranoje. To je bila kompleksna doba, a Marilyn Monroe kompleksnosti te nove dobe ni bilo treba razumeti, ker jo je poosebila. Če je seks – po Freudu – odgovor na vsako vprašanje, potem je bila Marilyn Monroe ta freudovski odgovor na vsa vprašanja.

Ko je na tiskovni konferenci ob ločitvi od konservativnega Joeja DiMaggia prelivala »krokodilje solze«, kot so rekli, je igrala Marilyn Monroe, ko je v kongresu stala ob strani liberalnemu Arthurju Millerju, ki ga je privijala kongresna komisija za protiameriške dejavnosti, je igrala Marilyn Monroe, in ko je za rojstni dan pela predsedniku Johnu F. Kennedyju, je igrala Marilyn Monroe. Marilyn Monroe je bil njen ultimativni filmski lik, večji od likov, ki jih je igrala v filmih – večji od Lorelei Lee (Moški imajo raje plavolaske), večji od Pole Debevoise (Kako omožiti milijonarja), večji od Vicky Parker (Zabava za vse), večji od Dekleta (Sedem let skomin), večji od Chérie (Avtobusna postaja), večji od Sugar Kane (Nekateri so za vroče) in večji od Roslyn Taber (Neprilagojeni).

Toda Marilyn Monroe je bila lik, ki ga je morala potem igrati, kar seveda pomeni, da je morala v vsakem filmu igrati dvoje – metalik (Marilyn Monroe) in filmski lik (Lorelei Lee, Dekle, Sugar Kane ipd.). Ta metalik pa je bil tako originalen in tako fatalen, da ga še vedno vsi predelujejo. Čisto vsi: popkultura, umetnost, dizajnerji, marketing, znanost, zgodovina, nove generacije, novi mediji, konspirologi, sodna medicina – nove in nove biografije, filmi, serije, romani, mjuzikli, opere, celo balet. Tudi Madonna, Debbie Harry, Diana Dors in Jayne Mansfield so bile nekaj časa Marilyn Monroe – ja, imitirale so jo, impersonirale. Hotele so občutiti, kako je, če si Marilyn Monroe. Toda niso vzdržale. To, da si Marilyn Monroe, je nemogoče vzdržati. Pritisk je prehud. Niti sama Marilyn ni vzdržala dolgo. V nekem smislu je bila onstran imitacije, onstran reprodukcije. In to dobesedno – tudi sama sebe ni mogla imitirati. Avtoimitacija se je namreč na neki točki sprevrgla v avtodestrukcijo – sklenila je, da bo svojo umetnino uničila. Vloga Marilyn Monroe je bila težka, ena izmed najtežjih v filmski zgodovini.

Zakaj je umrla? Ker je preveč vedela (saj veste, o propadlem izkrcanju v Prašičjem zalivu, kubanski raketni krizi, zunajzemeljskem plovilu, ki je strmoglavilo pri Roswellu)? Ker je »iskala«? Ker je potrebovala preveč ljubezni? Ker se je bala, da bo znorela (pa je verjela, da je ne bodo hospitalizirali, če jo bo – v nasprotju z njeno noro, hospitalizirano mamo – ljubil ves svet)? Ker je svojo komedijo jemala preveč resno? Ker je bila kriva za »naše« fantazije, za »naš« voajerizem? Ker so bile njene lastne fantazije o Marilyn Monroe preveč ekscesne in ekstremne? Ker je bila njena lepota le trik? Ker so bili njeni uspehi laži, resnični pa le njeni neuspehi? Ker ženska ve, kdaj mora umreti? Ker ni bila le fikcija? Ker je bila, kot je dve leti po njeni smrti famozno zapisala Clare Booth Luce, v soboto zvečer sama in samska, brez moškega?

Veljala je za žensko brez osebnosti, ekscesno moško fantazijo brez vsebine – imidž je bil njena persona. Glamur je bil njena duša.

Pa vendar: je kaj bolj patriarhalnega od dictuma, da ženska brez moškega umre? Če ga nima, kar umre. A ironično, ko je umrla, so začeli o njej šele zares fantazirati. Ženska je vredna ljubezni šele, ko umre. Ko je mrtva, je obvladljiva, nemočna, podrejena. Ne more več pobegniti. Nekateri terjajo ekshumacijo in ponovno obdukcijo.

Kdo pa misli, da je?

Pravijo, da ni imela nobene kontrole nad svojim telesom. A očitno je, da jo je imela. In še vedno jo ima. Še vedno jo hočejo obvladovati. Še vedno hočejo prevzeti kontrolo nad njenim telesom. Še vedno se ga hočejo polastiti. Še vedno si jo skušajo podrediti. Še vedno jo konzumirajo. Še vedno preštevajo njene fuke, njene menstruacije, njene splave, njene ginekološke težave, njene bolezni, njene nosečnosti – so bile prave, ektopične ali histerične? Še vedno fantazirajo o njej. V Blondinki vidimo celo notranjost njene vagine. In pogled skoznjo.

V intervjuju, ki ga je revija Life objavila 3. avgusta 1962, dan pred njeno smrtjo, je rekla: »Prosim, ne spremenite me v vic. Končajte intervju s čim lepim. Rada pokam vice, toda nočem izgledati kot vic.«

V naslednji biografiji, ki je itak neizbežna, jo bodo, pravi Churchwell, ponovno oživili, toda le zato, da bi jo lahko še enkrat ubili. In le zakaj je ne bi? Kdo pa misli, da je – Marilyn Monroe?