21. 10. 2022 | Mladina 42 | Kultura
Vsiljeni rasizem
Dokumentarec Žica eno najbolj nehumanih potez Republike Slovenije prikaže skozi oči najbolj prizadetih
V filmu spoznamo tudi ljudi, ki se, ko se jim zdi, da slišijo begunce, primejo za nož.
Možnost nenehnega, sproščenega, igrivega prehajanja meje med bratskima republikama, kasneje novonastalima državama, je od nekdaj veljala za enega največjih čarov kopanja v reki Kolpi, po hrvaško Kupi. Zabredel si v reko, ki se vije med idiličnimi nabrežji in gozdovi, in zdaj si bil v Sloveniji, tri zamahe kasneje na Hrvaškem. Pa spet tu in spet tam. Seveda ni naključje, da se je meja vzpostavila prav na sredini rečne struge, stoletja so ljudje na tem prostoru živeli skupaj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
21. 10. 2022 | Mladina 42 | Kultura
V filmu spoznamo tudi ljudi, ki se, ko se jim zdi, da slišijo begunce, primejo za nož.
Možnost nenehnega, sproščenega, igrivega prehajanja meje med bratskima republikama, kasneje novonastalima državama, je od nekdaj veljala za enega največjih čarov kopanja v reki Kolpi, po hrvaško Kupi. Zabredel si v reko, ki se vije med idiličnimi nabrežji in gozdovi, in zdaj si bil v Sloveniji, tri zamahe kasneje na Hrvaškem. Pa spet tu in spet tam. Seveda ni naključje, da se je meja vzpostavila prav na sredini rečne struge, stoletja so ljudje na tem prostoru živeli skupaj.
A leta 2016 je vlada Mira Cerarja z eno samo potezo vso to zgodovino, vse te vezi, čez noč zamrznila. Na mejo med državama, ki je bila zadnja leta že tako zaostrena (zaradi vstopa Slovenije v EU in nato še Schengen, v prvo se je Hrvaška medtem prebila, v drugega še ne), je samovoljno postavila na kilometre žičnatih spiral s kot britev ostrimi rezili. In nato še na kilometre panelnih ograj, na vrhu »okrašenih« z rezilno žico. S tem je mejo nepredušno zaprla.
To je storila zato, da bi prehode v Slovenijo preprečila ljudem iz Azije in Afrike, ki so zaradi vojn in podnebnih sprememb ostali brez vsega, brez prihodnosti, in so se na dolgo, mučno pot v boljši jutri odpravili v upanju, da bi na novo zaživeli v zahodni oziroma »svobodni Evropi«. A ta jih noče. Otepa se jih. Na tisoče jih ostaja ujetih v taboriščih v Bosni in Hercegovini, poskušajo sicer nelegalno nadaljevati pot, a tudi če se skrivoma prebijejo skozi težko prehodne hrvaške gozdove, jih slovenski policisti, namesto da bi jim v skladu s predpisi omogočili, da zaprosijo za azil, že več let sistematično vračajo na Hrvaško, od tam pa nazaj v bosanska taborišča. Ven iz Schengna. Ven iz EU.
Draga »investicija«, ki je preživela kar tri slovenske vlade in je padati začela šele letos, pod Golobovo vlado, pa je življenje močno zagrenila tudi domačinom. Zato ji je velika večina vseskozi odločno nasprotovala. »Nas ni nihče nič vprašal,« večkrat slišimo v dokumentarnem filmu Žica (2021), ki bo premiero dočakal ta petek v Slovenski kinoteki in ga je na obeh straneh reke Kolpe posnela hrvaška režiserka Tiha K. Gudac, scenarij pa je napisala skupaj z Igorjem Bašinom in Frederikom Nicolaiem. Razmere ob meji je spremljala štiri leta. V filmu Žica, sicer koprodukciji, pri kateri je sodelovala tudi slovenska hiša URGH!, tako vidimo tudi tiste, ki panelno ograjo postavljajo. Vidimo dolge spirale rezilne žice, ki v jutranjih meglicah samevajo sredi ničesar. »To je ožičeno bolj, kot je bilo med drugo svetovno vojno,« se jezi Božidar Flajšman.
V filmu nato spoznamo ljudi, ki so beguncem, ki jih je pot zanesla mimo njihove hiše, dali kruh. Niso se jih bali. »Nečejo nič.« Bali so se kvečjemu policije, ki nenehno patruljira in bi jih lahko kaznovala. A spoznamo tudi tiste, ki bi begunce, če bi jim plačali 200 evrov na glavo, »vse potolkli«. Ljudi, ki se, ko se jim zdi, da slišijo begunce, primejo za nož. In na lov vzamejo celo otroke.
Presunljivi so posnetki ljudi, ki v Kolpi veslajo, skačejo v vodo, plavajo, supajo. Policisti so tisti dan posebej zanje odklenili ograjo, da so se lahko udeležili tradicionalnega čezmejnega tekmovanja v plavanju. In potem so tu ljudje, ki jim v Kolpi ni dovoljeno plavati, zato so pogovori z njimi posneti v Bosni, kamor so bili ponovno deportirani. Hrvaški policisti so jih pred tem pretepli, vzeli so jim denar in čevlje, hrano, spalne vreče in oblačila pa zažgali.
Ta del dokumentarca je še posebej pretresljiv, saj pokaže, proti komu se EU pravzaprav bori. Proti mladim fantom, ki se na pot večinoma odpravljajo kot prvi v družini. Roke in noge imajo v povojih. V taboru, nevrednem človeka, si pripravljajo skromno večerjo. Obišče jih gospa, ki neutrudno zbira oblačila zanje. Vsi jo kličejo mama, poznajo se. »Vi ste moji otroci,« jim pravi in fantje se nasmehnejo. Eden izmed njih se pred tem zlomi med telefonskim pogovorom s svojo pravo mamo. »Bodi potrpežljiv. Vse to bo minilo in ostal bo le spomin. Bodiva potrpežljiva, dokler ne doseževa cilja,« ga bodri sotrpin. Prepričan je, da jima bo uspelo. Njunemu prijatelju Hasanu žal ni. Odnesla ga je narasla Kolpa.
Film pokaže hude stiske, obup, izčrpanost celih generacij, vse to pa odgovornih za nehumano migrantsko politiko EU ne zanima. Prav tako ne stališča obmejnih prebivalcev. Policija domačinom v slovenskih Radencih celo zabiča, naj žici ne nasprotujejo, sicer bodo soodgovorni za vse, kar se bo zgodilo. A kaj se bo zgodilo? Nihče z begunci nima slabih izkušenj. Prebivalci jih moledujejo, naj režim sprostijo, njihove službe so vezane na turizem. Ne slišijo jih. Sploh jih ne poslušajo.
Srhljiva žica, ki vprašanja migracij seveda ni rešila, danes pada. Ostaja pa film Žica, ki je del zbirke Meje, v kateri je zbranih šest dokujev na temo mej v Evropi. Je dokaz (podobno kot dokuji Nike Autor), kako rasistična in nehumana zmore biti naša država.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.