(Pre)živi, smej se, ljubi

Prejšnji teden je v ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma potekalo nenavadno odprtje nenavadne razstave. Obiskovalci so se sprehodili po natančni rekonstrukciji karikirano generičnih nastanitev za turiste, kakršne navadno najdemo na razvpiti platformi Airbnb, nato pa so jih avtorice projekta Dobrodošli, članice umetniškega kolektiva Kvadratni meter, vrgle iz galerije in jim pojasnile, da si lahko razstavo ogledajo le tako, da Aksiomo najamejo prek Airbnbja. Performativna gesta simbolizira dejstvo, da so nam dostojni bivalni prostori v prestolnici čedalje manj dostopni oziroma da lahko vanje vstopimo le, če sežemo globoko v žep. Kolektiv umetnic je Aksiomo za mesec dni preobrazil v nastanitev, ki jo prek Airbnbja lahko najame kdorkoli, turisti in vi sami, sicer pa je za javnost zaprta.

Čeprav se bistvo projekta skriva v njegovem domiselnem in duhovitem konceptu – ter seveda v relevantni kritični sporočilnosti –, je treba pohvaliti tudi estetsko dovršenost razstave: pri imitaciji videza generičnih stanovanj, kakršna se oddajajo prek platforme Airbnb, so umetnice resnično zadele žebljico na glavico. »Po temeljiti raziskavi ljubljanskih stanovanj, ki se oddajajo prek platforme Airbnb, smo naredile ’moodboard’ tipičnega videza takšnih nastanitev, pri izvedbi pa smo ga nato malce karikirale,« pravi Klara Kracina, sicer slikarka in grafičarka, ki opravlja magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Multidisciplinarna umetnica Teja Miholič, ki se primarno posveča predvsem filmu in fotografiji, dodaja, da so pri tem ugotovile, da »to estetiko zaznamuje nerodna kontradiktornost: ta stanovanja so navadno izjemno hladna in sterilna, zato jih lastniki skušajo narediti prijaznejša z nekakšno lažno fasado topline, navadno v obliki kičastih stenskih napisov tipa ’home sweet home’, ’dobrodošli’ in ’živi, smej se, ljubi’«.

Kvadratni meter z razstavo zgovorno opozarja na hude posledice turistifikacije Ljubljane, to poudarja kot enega od glavnih vzrokov za stanovanjsko krizo, zaradi katere imajo predvsem pripadniki mlajše generacije, med katere spadajo tudi članice kolektiva, čedalje slabše možnosti za dostojno bivanje. »Airbnb je pogosto omenjen zgolj kot simptom stanovanjske krize, a je pravzaprav eden od glavnih vzrokov zanjo. Vsekakor ni edini krivec za nemogoče razmere, v katerih smo se znašli, toda vseeno pooseblja številne razsežnosti tega izrazito večplastnega problema, od gentrifikacije prek turistifikacije do nedostopnosti najemniških stanovanj,« pravi Teja Miholič. 

Klara Kracina dodaja, da umetnice pri tem izhajajo »iz lastnih izkušenj in izkušenj naših znancev. Že večkrat se nam je zgodilo, da so nas najemodajalci vrgli iz stanovanja, ker so se ga odločili preurediti v turistično nastanitev.« Še več: »Vse se podreja interesom kapitala.« Teja Miholič pa pravi, da so mladi z omejenimi sredstvi prisiljeni živeti v skorajda nečloveških razmerah: »Živimo v sobah, ki so preurejene iz nefunkcionalnih prostorov. Spodobna stanovanja so čedalje pogosteje namenjena zgolj elitam in turistom, saj lastniki tako z njimi iztržijo veliko več, kot na primer dobijo od študentov, za nas pa ostanejo le žalostni nadomestki za študentske sobe – prostori, ki so bili nekoč denimo poslovni prostori, kleti, shrambe, balkoni ali plesnive sobe brez oken.«

Učbeniški primer takšnih prostorov je kolektiv, ki ga poleg Miholičeve in Kracinove sestavljata še Sangara Perhaj in Urša Rahne, predlani zgradil v prostorih Cirkulacije 2 v ljubljanskem podhodu Ajdovščina, kjer je predstavil instalacijo, imenovano Najemnina + stroški. Umetnice so postavile rekonstrukcijo miniaturne sobe, v kakršnih pri nas navadno biva študentska populacija, in jo v sodelovanju z mehatronično delavnico Cirkulacije 2 obogatile s premičnim stropom, ki se je mehansko dvigal in spuščal: spustil se je lahko tako nizko, da v prostoru ni bilo več mogoče stati pokonci. »To ni ponazarjalo le klavstrofobije študentskih sob, temveč tudi pritisk, ki utesnjuje vse nas, ki smo bili pahnjeni v nemogoče razmere trenutnega nepremičninskega trga v Ljubljani,« pravi Teja Miholič.

Ta trg je bil v kratki zgodovini kolektiva, ki je dejaven od leta 2019, že večkrat predmet umetniške obravnave – najbolj neposredno takrat, ko je Kvadratni meter v sodelovanju z iniciativo Kje bomo pa jutri spali? pred parlamentom postavil miniaturno mestece iz kartonastih škatel, gverilsko-protestno instalacijo, imenovano Nepremičninski trg republike. Obiskovalcem prireditve in naključnim mimoidočim je nato za fiktiven denar oddajal kartonaste nepremičnine, a jim jih je po kratkem času odvzel: »Iz stanovanj smo jih vrgle na primer na podlagi spola ali etnične pripadnosti ali pa denimo zato, ker imajo domače živali ali otroke, ker nimajo dovolj visoke plače in podobno.« Skratka, ko se naslednjič udeležite razstave, instalacije ali performansa kolektiva Kvadratni meter, obstaja velika verjetnost, da vas bodo njegove članice na neki točki vrgle ven – tako kot najemodajalci njih vztrajno mečejo iz stanovanj, da naredijo prostor za turiste z globokimi žepi.

Kolektiv Kvadratni meter ne zahteva veliko, v bistvu svojega delovanja poudarja le, da je pravica do prebivanja osnovna človekova pravica. Poudarja, da je problem sistemski, zato so potrebne sistemske rešitve.

Nepremičninski trg republike ni bila edina gverilska akcija, ki jo je izpeljala skupina Kvadratni meter. Pravzaprav se je zgodba kolektiva začela z akcijo na Čopovi ulici, kjer so umetnice sredi noči »posodobile« maketo mestnega središča: na modelčke luksuznih nepremičnin so pritrdile papirnate zastavice, te pa so krasili logotipi korporacije Airbnb in vrtoglavi zneski, ki jih moramo odšteti za najem. »Čistilci so zastavice kmalu za tem odstranili, naslednjo noč smo jih ponovno postavile na maketo. Ta izmenjava se je zgodila trikrat, potem smo obupale, a nekje je bilo treba začeti,« pravi Klara Kracina. Takrat še niso načrtovale, da bo projekt prerasel v umetniški kolektiv. »V nas se je enostavno nabralo toliko frustracij, povezanih z najemanjem stanovanj v Ljubljani, da smo začutile nekakšen kolektivni nagon, da jih javno izrazimo,« se spominja Teja Miholič. A ker se je stanovanjska kriza nato le še poglabljala, so umetnice postavile še instalacijo v prostorih Cirkulacije, pozneje pa v galeriji Alkatraz na ljubljanski Metelkovi še interaktivno instalacijo Zemljo krast, ki se je ukvarjala z gentrifikacijo mestnega središča in krčenjem javnega prostora. Delovanje skupine je tako organsko preraslo v nastanek umetniškega kolektiva.

Njegov projekt, ki je doslej zbudil največ pozornosti, je bil Spomenik stanovanjski krizi, ki je začasno stal na Muzejski ploščadi na Metelkovi in je bil izpeljan v sodelovanju z IŠSP – Inštitutom za študije stanovanj in prostora. Navidezno betonski monolit je bil sestavljen iz šestih votlih kock, velikih kubični meter, v katerih so članice skupine med performansom ob odprtju ždele več ur, simboliziral pa je majhnost prostorov, ki jih sicer za znatno prevelike vsote najemajo za bivanje. Kot so zapisale članice kolektiva, je spomenik »uprizarjal tista redka stanovanja, ki si jih sploh lahko privoščimo in ki ne omogočajo ničesar drugega kot goli obstoj«.

Stanovanjska kriza je izrazito večplasten problem in kolektiv Kvadratni meter skuša z različnimi projekti predstaviti njene številne razsežnosti in problematizirati vzroke, ki so pripeljali v tako nemogoč položaj. S tem se pridružuje pobudam s podobnim poslanstvom, kot so denimo že omenjena Kje bomo pa jutri spali? in IŠSP ter Domozlom, profil na Instagramu, ki že leta opozarjajo na nepravilnosti na nepremičninskem trgu, a se te iz leta v leto le še poglabljajo. Kvadratni meter ne zahteva veliko, v bistvu s svojim delovanjem poudarja le, da je »pravica do prebivanja osnovna človekova pravica«. Kot pravi Miholičeva, je »problem sistemski, zato so potrebne sistemske rešitve. Naše poslanstvo je predvsem to, da zbodemo tiste, ki o tovrstnih stvareh odločajo.«

Razstava:
Kvadratni meter: Dobrodošli
Kje: Projektni prostor Aksioma, Ljubljana
Kdaj: do 20. novembra 2022