Colson Whitehead: Fantje iz Nickla

+ + + +

Kaznilnica odrešitve

Nickel ni mesto ali vas, Nickel je prevzgojna ustanova, kamor pride Elwood zaradi avtoštopa; ustavi mu namreč avtomobilski tat in najdejo ga, ker je avto predrag in preveč nobel za njegovo barvo polti. To so časi gibanja za državljanske pravice in Elwood dobi v dar ploščo z govori Martina Luthra Kinga. Ker je nadarjen, ga spodbujajo, da bi šel na kolidž, in hkrati hodi na proteste proti segregaciji, na katerih bele gospodinje pod zaščito policije pljuvajo na sedeče. Zbašejo ga torej v Nickel, kjer zvok velikega ventilatorja v Beli hiši, hiši bičanja in kaznovanja, preglasi krike pretepenih, ki odmevajo do trenutka, ko od bolečine izgubijo zavest.

Pulitzerjev nagrajenec Colson Whitehead (rojen leta 1969) se pisanja loteva na podlagi resnične zgodbe iz časov teoretičnega, ne pa še praktičnega odpravljanja segregacije. V mračnem času, ko so se začeli temnopolti zavedati svojih pravic, je bil odziv z druge strani močen, vse zahteve po tranziciji v večjo človečnost so bile strogo kaznovane, metode kaznovanja so se dedovale še iz časov suženjstva. Prevzgojna ustanova Nickel je samooskrbna in gnezdo korupcije, hrano za gojence prodajajo, prisvajajo si zaslužek od opeke in tiskarne, hkrati ima svojo temno skrivnost. Pokopališče brezimnih, ki ga odkopavajo v uvodnem poglavju – Whitehead ga je povzel po resničnem –, je odlagališče tistih, ki jih pri penoloških KKK-metodah skupijo malo preveč, ali pa neposrednih upornikov in kršilcev ustaljenih koruptivnih metod. Tam pristanejo kaznovani, pri čemer nikogar ne zanima resnična krivda, ni pomembno, kdo je pretep ali mobing začel. Kaznovani so vsi vpleteni, gnjavatorji in žrtve.

Whiteheadov izmišljeni Nickel je tako indikator tistega, kar je zunaj, v družbenih odnosih in v glavah belih, ki se jim v dobro podmazani ustanovi, v kateri po logiki stvari med pedagoškim in penološkim kadrom pristanejo pedofili, sadisti, nesposobneži in goljufi, ne more prav veliko zgoditi. Inšpekcije so podkupljene, člani sveta zavoda imajo zagotovljene neposredne storitve, beljenje in podobno, gojencev. Elwood, z željo po znanju in bolj nadarjen od drugih, naivno verjame v spremembe. V poštenost in vztrajnost, s katero se oboroži v govorih Luthra Kinga, poskuša imeti potrpljenje in ljubiti svoje mučitelje. Vidimo, da mu uspe, saj se zgodba začne s podpornimi skupinami varovancev in odkopavanjem skrivnosti.

Elwood ima podjetje za selitve in ženo in živi v New Yorku, iztrga se rasističnemu južnjaškemu okolju – vendar je to že neki drugi on, ne več tisti trmasti in vztrajni in naivni upornik. Ker gre za temnopoltega fanta in ne nadzvijačnega računovodjo, se dokumentirano odkritje sistemske korupcije in nasilja pri prevzgoji pač ne more končati tako optimistično kot v zgodbi o kaznilnici še enega Kinga, tokrat Stephena.

Fantje iz Nickla so žanrsko spretno spisano delo z močnim antirasističnim sporočilom in zgodbenim preobratom, predvsem so prepričljivi v rekonstrukciji zagamanih in zagovednih odnosov med rasami na ameriškem Jugu in v prevzgojnem domu kot ojačevalcu vseh tistih antagonizmov in napetosti zunaj.