Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

+ + + + +

Novo delo teatrologa in profesorja primerjalne književnosti, ki je po upokojitvi postal literat, je primer nenavadnega žanra zgodovinsko-urbanističnega romana.

Vsebina je variacija literature NOB, ki pa je prosta tradicionalne ideološke indoktrinacije. Faktičnost z elementi ironije in kdaj črnega humorja zapelje tudi bralca, ki mu klasične partizanarice niso pogodu. Ključen je seveda osrednji lik najstnika, ki se mu v potikanje po mestu vsili italijanska okupacija. Najprej jo vključi v del mladostniške igre, a ta postane tako fatalna, da mora na hitro odrasti.

Knjiga ima še enega nepričakovanega junaka – ljubljansko četrt Šiško. Tako redko naletiš na zgodbo, ki živo predstavi kraj z njegovimi ulicami, njivami, bajerji, gradovi, skrivališči, potoki, kletmi, gostilnami, grmi, vodnjaki, železniškimi tiri ter jasno liki, ki tod delajo in bivajo. Mesto, ki ga ni več, nam avtor naslika v utripu let od 1941 do 1943 pa s skokom do začetka petdesetih. Glavni junak je Šiškar, ne po kraju, v katerem stanuje, ampak po četrtnem pohajanju in priložnostnih delih, ki so danes nepredstavljiva; pobiranje krompirja s plačilom polne gajbe na dan. Tu je doma, tu je dobesedno vraščen; ko bi ga prestavili drugam, bi postal drug človek.

Čeravno povojni čas v zgodbi deluje kot vsiljeni tujek, pa ustvari trpek epilog socialistične gradbene prenove. Vsi najboljši kotički padajo drug za drugim: zasujejo mu bajer, kjer se je drsal, k čarobnemu gradu s samostansko šolo najprej vštulijo bolnišnico za policaje, potem pa ga porušijo, čez vodnjak z najboljšo vodo v mestu napeljejo cesto, iz njiv zrastejo stolpnice; od prvotne podobe ostanejo samo še imena ulic.

Hommage domači četrti.