»Informativni program je od lani novembra zapustilo že okoli 50 zaposlenih«

TV Slovenija je šla v zadnjih petnajstih letih skozi več turbulentnih obdobij, v katerih so vladajoči poskušali njene novinarje politično razdeliti, a tako hudo, kot je sedaj, opisuje Helena Milinković, ni bilo še nikoli. Helena Milinković ima za seboj že dolgo novinarsko kariero. Zaposlena je v zunanjepolitičnem uredništvu, bila je tudi voditeljica in urednica Globusa, ene od oddaj, ki jih je novo RTV vodstvo novembra lani ukinilo. Ker protesti novinarjev in strokovne javnosti niso bili učinkoviti, so se novinarji tedaj tudi sindikalno aktivirali. Milinkovićeva je od tedaj predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov RTVS in Sindikata novinarjev TVS.

Kako je videti delo na RTV? 

Mučno. Zaposleni v informativnem programu in vse bolj tudi v drugih uredništvih na Televiziji Slovenija hodijo v službo tesnobni. Ne vedo, kaj jih čaka. Prvi sestanek, na katerem naj bi se uredniki načeloma dogovorili, kako bodo videti dnevnoinformativne oddaje, kdo od novinarjev bo kaj počel in kako bo delo usklajeno znotraj ekip, je ob devetih. Temu sestanku sledi skupni sestanek notranjepolitičnega in zunanjepolitičnega uredništva, kjer se začne spopad z odgovorno urednico in urednikom notranjepolitične redakcije o profesionalnih in novičarskih merilih, o tem, kdo lahko o čem poroča. Toni so pogosto povišani. Tako rekoč vsak dan nato z različnimi posegi v vsebine in oddaje izbruhnejo napetosti in kaos. Uredniki čez dan pogosto prejemajo množico elektronskih sporočil, usmeritve vodstva, nemalo kar od direktorja televizije, katere naj bodo najpomembnejše novice, kakšen naj bo novi vrstni red. Odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija voditeljem in novinarjem pogosto pošilja elektronska sporočila in SMS-sporočila sredi noči ali ob dela prostih dnevih. Potem se recimo na hitro in ad hoc spremeni vrstni red avtorjev, ki naj bi pripravljali določene oddaje, recimo Utrip. Pred politično pomembnimi dogodki Utripe navadno pripravljata preverjena Igor Pirkovič in Jože Možina.

Zakaj so toni pogovora, kot pravite, največkrat povišani? 

Ker novinarji zahtevamo, da se določene tematike obdelajo profesionalno. Gledalci verjetno sami opažajo, kateri zaposleni zadnje čase veliko pogosteje pripravljajo prispevke in kako kakovostni so. Na notranjepolitičnem področju je pod prispevke pogosto podpisan Gašper Petovar ali Marko Milenković oziroma kak nov novinar, ki pride z danes na jutri in ga niti ne poznamo. To so večinoma mlajši, ki so pred kratkim na RTV prišli prek nekakšnih avdicij. Večina nima nobene novinarske zgodovine ali pa so povezani z mediji stranke SDS Janeza Janše.

Kako novi šefi posegajo v program? Jih je sram ali to počnejo hladnokrvno? 

Dejansko obstajata dve metodi. Ena je že opisani politični pritisk, druga pa je metoda izčrpavanja kolektiva, recimo s premeščanji. Pred dvema tednoma je vodstvo z danes na jutri sporočilo, da bo večina izkušenih urednikov, ki so prej urejali dnevnike, torej prvi Dnevnik, Poročila in Odmeve, premeščena na jutranja poročila, ki dotlej urednika sploh niso imela, ampak je vse opravil novinar sam. Direktor televizije, torej Uroš Urbanija, je bil pred tedni celo tako drzen, da je z elektronskim sporočilom uredniku zaukazal, naj podaljša TV Dnevnik za dve minuti zato, da bo lahko v njem objavljen prispevek bivšega novinarja Nova24 Luke Svetine, ki ga je po vsej verjetnosti Urbanija sam naročil. Dnevni urednik je temu nasprotoval, a je bil prispevek objavljen s cinično utemeljitvijo Urbanije, češ da bi se lahko kdo pritožil, da je bil prispevek cenzuriran.

Direktor televizije se seveda ne bi smel vpletati v delo novinarjev, pri vas pa je to pravilo očitno mrtva črka na papirju. Ste tukaj brez moči? 

Praviloma bi se glede tega mi morali pritožiti generalnemu direktorju. Mi smo generalnega direktorja seveda pozvali, naj Urbanijo zaradi nepooblaščenih posegov v program razreši, ampak je to imelo nasprotne učinke. Nato se je Urbanija želel kar z menoj soočiti na TV, kar sem sama zavrnila, saj je to še ena zloraba: po pravilih se sama ne morem soočati z direktorjem televizije, ker je direktor televizije podrejen generalnemu direktorju. Drži, smo nemočni. Generalni direktor, nadzorni svet in programski svet so vsi prijateljsko in politično povezani organi, razdiralno usmerjeni proti zaposlenim na RTV. Naša najpomembnejša zahteva je razrešitev odgovorne urednice informativnega programa Jadranke Rebernik in v. d. urednika uredništva MMC Igorja Pirkoviča. Pri obeh smo spisali obsežen seznam kršitev, ne samo kodeksa in programskih standardov, ampak tudi delovnih obveznosti. Pirkovič se rednih sestankov ne udeležuje in novinarji MMC se morajo dnevno sami organizirati. Tudi gospa Rebernik ne opravlja svojega dela, v času parlamentarnih volitev je bila odsotna, ni se sestajala z uredništvom, vse je bilo iz rok v usta. Njihov namen je ustvariti kaos v uredništvih, to je igra izčrpavanja. SDS je zelo vešča na področju psiholoških pritiskov, a ti so se sedaj pri nas z družbenih omrežij preselili v zavod. Maltretirajo nas neposredno prek ljudi, ki so jih nastavili na pomembne položaje in so naši nadrejeni in odločajo o našem delu.

Ali drži, da želi direktor televizije vas in Ksenijo Horvat, ki je ena vidnejših članic vaše stavkovne pogajalske skupine, poslati za dopisnici na krizna območja v Ukrajino in Iran? 

Da. In to zato, ker jim greva na živce. Jaz sem predsednica sindikata, Ksenija Horvat pa se je kot članica naše sindikalne pogajalske skupine izpostavila. Tudi na volitvah za svet delavcev je dobila največ glasov zaposlenih. In zato bi naju radi poslali v Ukrajino in Iran. Ampak tako se ne dela.

Toni so pogosto povišani. Tako rekoč vsak dan nato z različnimi posegi v vsebine in oddaje izbruhnejo napetosti in kaos.

Ste tudi novinarka zunanjepolitične redakcije. Ali vendarle niso kritike, da RTV ni bila dobro pripravljena na izbruh vojne v Ukrajini, upravičene? Druge medijske hiše so že ob zasedbi Krima leta 2014 v tej državi ustanavljale dopisništva in pletle informacijske mreže. 

Ukrajino je ves čas pokrivala naša izkušena dopisnica iz Rusije Vlasta Jeseničnik. Vlasta pozna razmere na terenu, pozna jezik in zgodovino in ima bogate izkušnje tudi s poročanjem iz Ukrajine. Nadaljevanje dela z Vlasto Jeseničnik bi pomenilo logično kontinuiteto, ampak novo RTV-vodstvo je na vrat na nos v Ukrajino za nekaj dni poslalo Karmen Švegl in potem celo tedanjega v. d. direktorja televizije Valentina Areha. Te poteze so bile speljane mimo zunanjepolitične redakcije, ničesar nas niso vprašali, posebnega sestanka z odgovorno urednico ni bilo, nekateri novinarji – tudi moskovska dopisnica – so bili takoj pripravljeni oditi na teren, kljub temu so nas označili za lenuhe in dejansko danes zaradi tega v Ukrajini nimamo svojih virov. Tudi zadnja ideja direktorja Urbanije, ki ste jo omenili, je bila takšna ad hoc, nepremišljena ideja, ki kaže na njegovo nepoznavanje novinarskega dela, mednarodne politike, dela na kriznih žariščih, načina, kako se v takšna žarišča pošiljajo novinarji in kako se tam delo organizira. In konec koncev ne smemo pozabiti tudi, da je to vodstvo tik pred velikimi svetovnimi tektonskimi premiki poleg drugih ukinilo tudi zunanjepolitično oddajo Globus.

Za Globus ste tudi sami delali. Česar sedaj slovenska javnost več ne izve, odkar nimamo te oddaje? Je bila oddaja draga? 

Ta oddaja ni bila draga, ker smo jo delali v ekipi zunanjepolitične redakcije, brez dodatnih zaposlenih. Razlog za ukinitev Globusa torej ni bil finančne narave, ampak je ukinitev Globusa del projekta rušenja informativnega programa. Že v času epidemije smo recimo v Globusu primerjali ukrepe in razmere v Sloveniji s tem, kar se je dogajalo v drugih državah. In že tedaj ta praksa vladajočim, ki so hoteli nadzorovati informacije in javnosti podajati le njihove uradne poglede na svet in o epidemiji, ni bila po godu.

Ob prejšnjih političnih čistkah po medijih, ki jih je udejanjala SDS, recimo med letoma 2004 in 2008, je oblast pogosto najboljše novinarje pustila brez dela. Poleg Globusa so bile ukinjene še oddaje Studio City, Točka preloma, Politično, Z Mišo. Kaj ustvarjalci teh oddaj sedaj počnejo?

Studia City ni več. Novinarji, ki so prej delali Studio City, so odšli ali v druge redakcije ali druge enote ali dele zavoda. Oddaja je torej izbrisana. Pri oddajah, ki jih še omenjate, pa so novinarji razvrščeni po drugih redakcijah. Res je tudi, da kar precej novinarjev ne sme poročati o nekaterih temah oziroma so bili prerazporejeni na nižje novinarske položaje.

Kako pa v sindikatu gledate na odhode novinarjev iz RTV v politiko? Zadnji primer je bil odhod bivše predsednice sveta delavcev Petre Bezjak Cirman na čelo vladnega urada za komuniciranje. 

Moj vtis je, da je bil ta odhod za vse nas neprijetno presenečenje, nekateri so se počutili izdane, ker Petra Bezjak Cirman ne samo da je bila predsednica sveta delavcev, bila je tudi podpredsednica sindikata novinarjev Slovenije in članica izvršnega odbora koordinacije novinarskih sindikatov in sindikata televizijskih novinarjev.

Ali ni vendarle mogoče razumeti takšne odhode? Nekateri zaposleni v takšni RTV pač ne vidijo perspektive. 

Odvisno od primera. Pri sindikalnem delu se mora tisti, ki takšne funkcije prevzema in za njih kandidira, zavedati svoje odgovornosti in tudi tveganj, v katere se spušča.

RTV je v zadnjem obdobju šla skozi več neposrednih političnih napadov. Eden takšnih se je začel leta 2006, ko sta na televiziji zavladala dvojec Jože Možina kot direktor in Rajko Gerič kot odgovorni urednik. Kakšne so razmere danes v primerjavi s tistim časom? 

Zgodba se sedaj ponavlja, a na še bolj grob način. Tudi tedaj je SDS poskušala vplivati na vsebino RTV-programa. Nekateri izbrani novinarji so recimo tedaj dobili ekskluzivne pravice. Vladimir Vodušek je imel v pogodbi o delu zapisano, da lahko vedno s svojimi prispevki začne TV Dnevnik. Dnevni uredniki tako niso vedeli, za katere njegove izrečene besede ali prispevke bodo odgovorni. Tudi tedaj so informativni program naenkrat prevzeli točno določeni novinarji. Gregor Jagodič recimo, ki je bil prej novinar za kulturo, je naenkrat postal specializiran za notranjo politiko. Drugi je bil Matej Hlebš, tretji pa Boštjan Veselič, ki je nedavno spet napredoval, ko je postal urednik notranjepolitične redakcije. Mnogi od njih so kasneje napredovali v politiki. Hlebš je postal pristojen za odnose z javnostmi v stranki SDS, Jagodič je postal v Berlinu kulturni ataše. Tedaj je na RTV prvič prišel tudi Uroš Urbanija. Ko je postal odgovorni urednik MMC, je tja spet pripeljal politično lojalne novinarje, recimo Aleša Žužka, kasneje razkritega anonimnega pisca za brezplačnike SDS. Mnogi izkušeni novinarji pa so RTV morali zapustiti. Urednici Tanja Starič in Ilinka Todorovski sta zaradi pritiskov dali odpoved. Ta zgodba se sedaj ponavlja, a v veliko širših razsežnostih.

Kako pa so se do RTV obnašale vlade Boruta Pahorja, Mira Cerarja in Marjana Šarca? 

Vsaka vlada si želi vplivati na javno mnenje prek medijev, predvsem RTV, ampak navadno gre pri tem za pritiske na odgovorne urednike ali pa v primeru RTV na programski in nadzorni svet. Ni pa bilo v času vlad, ki jih omenjate, vplivov neposredno na program in novinarje. V tej primerjavi so zdaj razmere dramatične, ker ne prihaja le do vpliva na novinarje in vsebino programa, ampak do pravega šikaniranja in zamenjave kolektiva. Informativni program je od lani novembra zapustilo že okoli 50 zaposlenih. Odšli so v druge redakcije, ali so dali odpoved, ali pa so bili prestavljeni na alternativno oddajo Panorama, ki jo bodo verjetno kmalu ukinili.

SDS je zelo vešča na področju psiholoških pritiskov. Maltretirajo nas neposredno prek ljudi, ki so jih nastavili na pomembne položaje, ki so naši nadrejeni in odločajo o našem delu.

Mnogi, ki spremljajo razmere pri vas, rečejo: Zakaj generalno ne stavkate? Zakaj ne zaprete RTV? 

Veliko je čustev in čustvenih reakcij in precej skrajnih idej, kako bi se še lahko uprli, vendar pa mi ne bomo storili ničesar nasilnega, četudi se nasilje vrši nad nami. Za zdaj vse te pritiske prenašamo stoično in pritiskamo na druge institucije, a ne samo zaradi nas, temveč zaradi usode celotne RTV. Naš odziv so naše tiskovne konference in ne nazadnje tudi stavka.

Ob vaši zadnji stavki smo na zunaj opazili nenehne spremembe spletne strani MMC. Enkrat je bila stavka napovedana, potem je obvestilo izginilo in se spet pojavilo, kaj se je dogajalo? 

Naše prve stavke so bile delovne. Ko smo junija organizirali drugi upor, s katerim smo prekinili delo, je vodstvo poskušalo stavko ugrabiti tako, da so si neposredno podredili vsebino Dnevnika in Odmevov, stavkovni Tednik pa je bil umaknjen s programa. Program, ki ga je pripravil stavkovni odbor, je bil v informativnem programu Televizije Slovenija cenzuriran. Ob tretji stavki so že nekaj dni pred njo zamenjali načrtovane dnevne urednike in voditelje ter objavili alternativni program, kot je ponovitev intervjuja s Petrom Jančičem in podobno. Potek dela je urejal neposredno direktor TV gospod Urbanija, ki je hkrati tudi spreminjal spletno stran MMC. Takšen samovoljni vpad v našo stavko je bil tudi nevaren. Mi, stavkajoči, smo namreč vedno pozorni, da življenjsko pomembne informacije pridejo do ljudi. Tedaj pa je vodstvo stavkajočim odvzelo vse pravice, ne samo, da je s cenzuro kršilo ustavno pravico do stavke, ampak je stavkajočim odreklo tudi pravico do dela in izpolnjevanja zakonskega minimuma poročanja med stavko.

RTV je največji javni zavod in že skoraj leto dni spremljamo njegov propad. Ste razočarani nad institucijami, ki bi morale bdeti nad RTV, poleg vlade je to še inšpektorat za delo, konec koncev tudi ministrstvo za kulturo, policija, tožilstvo?

Prvo prijavo na policijo smo vložili že konec januarja, a smo šele junija dobili obvestilo policije, da so jo začeli obravnavati. Šlo je za primer, ko je Vesna Zadravec poslala elektronsko pošto generalnemu direktorju z naslova sindikata novinarjev, nanašala se je na volitve sveta delavcev, česar ne bi smela storiti. Ne vemo, ali je policija gospo Zadravec v tem letu že obiskala. Zdi se nam, da ne. Zaradi oviranja junijske stavke smo nato vložili kazensko ovadbo – glede tega zdaj poteka kriminalistična preiskava. Zaradi oviranja septembrske stavke poteka inšpekcijski nadzor. Sama sem v naših javnih nastopih že večkrat pozvala različne institucije, naj naše prijave v zvezi z nepravilnostmi in protipravnim ravnanjem vodstva RTV obravnavajo prednostno, saj je ogrožen javni interes. Absolutno mislim, da ministrstvo za kulturo ne razume resnosti situacije, ne nazadnje smo jih tudi pozvali, naj se vključijo v naša pogajanja z vodstvom RTV, pa odziva nismo dobili. Mislimo, da tudi državni zbor ne razume resnosti stanja; že junija smo na mandatno volilno komisijo vložili poziv za odpoklic programskih svetnikov, a od takrat na odbor za kulturo še ni bil na zaslišanje poklican recimo nadzorni svet, da bi predložil podatke o poslovanju ali gledanosti. Ne vem, ali se vse omenjene institucije zavedajo, kaj se pri nas dogaja. Nekateri ljudje se pri nas zaposlujejo netransparentno, hkrati se drugi upokojujejo, ne da bi poskrbeli za nasledstvo. Vodstvo izvaja nekakšen sanacijski program, veliko ljudi je odšlo, delnice Eutelsata, ki so namenjene vlaganju v razvoj RTV, se prodajajo, vsak dan smo priča resnim motnjam pri delovanju, mnogi zaposleni se dodatno obremenjujejo.

Studia City ni več. Novinarji, ki so prej delali Studio City, so odšli ali v druge redakcije ali druge enote ali dele zavoda. Oddaja je torej izbrisana.

Prejšnji teden smo bili priča zapletom pri vodenju TV Dnevnika. Novi voditelj Nejc Krevs je deloval precej zmedeno, domnevno ni pravilno deloval boben, s katerega je bral besedilo.

Pri vodenju oddaj v živo pogosto prihaja do takšnih zapletov. Voditelju v živo se lahko zgodi marsikaj. Nekdo, ki je tega vajen, če izpostavim Saša Krajnca, ki ga je direktor televizije označil za nesposobnega, lahko odvodi oddajo v živo, pa četudi traja dve uri. Zato ker ima izkušnje, ve tudi, kaj je plazma in kaj monitor, ve, kaj mora storiti, če oddaja ne teče po načrtu. Včasih je med poročili treba prebrati novice, ki so se zgodile tisti trenutek. Izkušen voditelj bo to storil tako, da gledalci ne bodo imeli občutka zmede. Če pa nekdo tega ni vajen, se lahko zgodi tudi to, kar smo lahko videli. Ampak ne vem, kje je med oddajo nastal šum.

Koliko zaposlenih podpira stavko in vaš sindikat? 

Podpira nas velika večina zaposlenih. To je bilo še posebej očitno pri zadnji stavki, ko so bili zatemnjeni tudi programi s področij kulture, športa in razvedrilnega programa, pa oddaje regionalnih centrov Maribor in Koper. S poročanjem o stavkovnih zahtevah in stavki so se aktivno pridružili v radijskih uredništvih italijanske in madžarske manjšine. Radijski novinarji so stavkali tako, da so poročali o razmerah v informativnem programu na Televiziji Slovenija, o poteku stavke in naših stavkovnih zahtevah. Člani našega sindikata, ki stavkamo, nismo le novinarji, to so tudi drugi zaposleni, recimo režiserji, tajnice režije, producenti, montažerji, snemalci. Od maja se je naše članstvo v sindikatu povečalo za več kot polovico, bilo nas je okoli 300, zdaj nas je 460. Je pa res, da so zaposleni pod vse večjim pritiskom, zaradi česar se mnogi ne želijo javno izpostavljati na tiskovnih konferencah, pred kamerami, ker jih lahko potem doletijo sankcije, saj direktor Televizije Urbanija skrbno pregleduje posnetke stavkajočih zaposlenih in beleži vsako izrečeno besedo. So pa ne nazadnje vsi ti stavkajoči množično prišli na Trg republike, na stavkovni shod pred parlamentom.

Kdo od zaposlenih pa vas ne podpira? 

Javne diskreditacije našega sindikata s strani predsednika sindikata delavcev radiodifuzije marsikoga puščajo osuplega, tudi člane tega istega sindikata. V drugih dveh reprezentativnih sindikatih na RTV – SKUU in SDRS – se članstvo ne izreka o stavki z glasovanjem, pri pomembnih vprašanjih, kot je stavka, nimajo demokratično organiziranih postopkov. Sindikat kulturno-umetniških ustvarjalcev sicer našo stavko solidarnostno podpira, svojim članom so sporočili, naj se sami odločijo, ali bodo stavkali, sprejeli pa so tudi sklep, da je bilo premalo časa, da bi enako kot mi napovedali stavko za 26. septembra. A so kljub temu nekateri njihovi člani z nami stavkali, stavkali so tudi zaposleni, ki niso člani nobenega sindikata. Mi smo oba reprezentativna sindikata že večkrat pozvali k pogovorom, vsi zaposleni imamo namreč podobne težave, ljudje so slabo plačani, kopičijo se delovne obveznosti, delovne razmere so slabe. Da se mnogi zaposleni v panogah, ki ju ta dva sindikata predstavljata, identificirajo z našimi stavkovnimi zahtevami, se ne nazadnje vidi tudi pri tem, da se mnogi realizatorji, kamermani, režiserji ali montažerji pod političnopropagandne oddaje ne želijo podpisati, ker bi s tem svojo integriteto in ime zastavili za nekaj, kar je v neskladju s programskimi in profesionalnimi standardi. Našemu boju predsednik sindikata delavcev radiodifuzije sicer nasprotuje, nas označuje za aktiviste in peščico nezadovoljnih novinarjev, še več, na seji programskega sveta je celo prikimal kaznovanju naših novinarjev in sindikata, a tega ne razumemo kot odziv dela zaposlenih. Vem, da so mnogi zaposleni zapustili ta sindikata.

Vi torej menite, da vas člani obeh drugih sindikatov podpirajo, vodstvo pa je odtujeno? 

Tako. Njihovi člani s svojimi težavami prihajajo k nam.

Večino ljudi v vodstvu RTV, ki si vas poskušajo podrediti, razumemo. Razumemo lahko generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha, ki je prišel na RTV za kratek čas, tudi poteze komunikatorja stranke SDS Uroša Urbanije je mogoče razložiti. Kako pa vi razumete nekatere vaše bivše kolege, kot je Vesna Zadravec, ki je stopila na stran uničevalcev zavoda? 

To je eno od mnogih vprašanj. Kolegi so bili nad njo zelo razočarani še posebej zato, ker so ji zaupali, ker je bila sindikalna zaupnica. A očitno so bile ves čas posredi še neke druge povezave in interesi, ki jih navadno označujemo z besedo pohlep ali želja po moči. Zdaj ima funkcijo programske direktorice in direktorice za korporativni marketing – in to v javnem mediju.

Kako so videti vaša sindikalna pogajanja z direktorji? Gospod Urbanija pravi, da oni na nikogar ne pritiskajo; gospod Whatmough, da je 38 izdanih opominov nekakšna normalna stvar, oba nosita celo vaše priponke. Je to igra ali iskreno verjamejo v to, kar počnejo?

To je vulgarnost . Zavestno lažejo in zavestno manipulirajo. Nošenje značke je posmeh stavki. Na dan stavke, na dan, ko so tudi izvajali cenzuro, je bil generalni direktor na Odmevih z Rosvito Pesek z našo značko. Problem je, ker je v tehničnih navodilih za izvedbo stavke zapisano, da je nošenje značke stavkovna aktivnost. Sama sem inšpektorici za delo in generalnemu direktorju dejala, da obstajata le dve možnosti. Prva je, da sploh ni prebral tehničnih navodil naše stavke. Ki bi jih kot odgovorna oseba moral. Ali pa, da se iz nas norčuje. Kar je verjetneje.

Ampak če zavestno lažejo in niso iskreni, so seveda vsa vaša pogajanja obsojena na neuspeh. Koliko krogov pogajanj ste doslej imeli in kaj ste v njih dosegli? 

Trinajst do sedaj, dosegli pa nismo nič.

Katere so vaše glavne zahteve? 

Novinarska in uredniška avtonomija ter razrešitev odgovorne urednice informativnega programa Jadranke Rebernik in v. d. urednika uredništva MMC Igorja Pirkoviča zaradi kršitve profesionalnih in programskih standardov.

Na referendumu obkrožite ZA. Za novi zakon. Podpiramo novelo zakona, skupaj s pravno mrežo smo pri nastajanju zakona tudi sodelovali s svojimi pripombami.

Ta teden je pri vas začela delati Ksenija Koren, ena od sodelavk stranke SDS, ki bo postala urednica dnevnoinformativnih oddaj. Nedavno je kandidirala za urednico MMC, pa ni dobila niti glasu novinarske podpore. Kako bodo lahko novinarji sodelovali z njo?

Korenova na RTV ne prihaja zato, da bi imela samo vpliv na vsebino Dnevnika ali Odmevov. Direktor televizije, torej gospod Urbanija, jo želi na vsak način umestiti v RTV zato, da bo vršila nadzor nad predvolilnimi oddajami. Zato je prišla. Sodelovanje z njo pa bo videti verjetno tako kot z ostalimi političnimi nameščenci. To bo mešanica kaosa in kričanja.

V predvolilni paket sodijo tudi sedanje oddaje o RTV, ki so že del kampanje pred referendumom. Te oddaje RTV že napoveduje z vprašanjem, ali bo vlada po sprejemu novega zakona o RTV dvignila naročnino, čeprav to ni del novele zakona. Ali ni to vredno inšpekcijskega nadzora? 

S temi oddajami je vse narobe. Medijskemu inšpektoratu smo jih prijavili tudi zaradi tega, ker je vabila sodelujočim pošiljal kar generalni direktor. Na tem mestu bi se rada gledalcem zanje tudi opravičila. Žal so gledalci s temi oddajami informirani enostransko, kakor ustreza generalnemu vodstvu RTV, in pogosto tudi napačno.

Kako resne so grožnje tega vodstva RTV? Je vas recimo strah, da bi izgubili službo?

Mene osebno ni strah, če jo izgubim. Že od začetka našega upora vemo, da z izpostavljanjem tvegamo tudi odpoved delovnega razmerja, saj delamo v instituciji, ki je postala sovražna novinarstvu in zaposlenim. Ne nazadnje se vse skupaj tudi ni začelo z novembrom, ampak že s pandemijo, recimo, ko je vlada Janeza Janše ob začetku mandata predlagala tudi spremembo RTV-zakona ter je Janša spisal znameniti esej o vojni z mediji in kuhani žabi. Nato so k nam v studio vdrli izgredniki, pred tem so nas maltretirali pred stavbo, še pred tem so nas politiki napadali na družbenih omrežjih, nato ljudje, ki so jih politiki naščuvali. Zdaj so nastavili do nas sovražno vodstvo, moramo se še boriti proti notranjim nameščencem, tisti, ki nas podpirajo, pa so v tej pregreti situaciji tudi kritični, mene recimo radi označujejo za previdno rit. Sem previdna in nisem skrajna, a ne zaradi sebe, temveč zaradi kolegov, ki so v slabšem položaju kot jaz, ne izpostavljam jih in vodstvo bi jih z veseljem sankcioniralo.

Večina novih, mlajših novinarjev nima nobene novinarske zgodovine ali pa so povezani z mediji stranke SDS Janeza Janše.

Predsedniški kandidat, ki bo verjetno relativni zmagovalec prvega kroga predsedniških volitev, gospod Anže Logar se o vaših zahtevah ne želi izreči. Kako to razumete? 

Če se kandidat za predsednika republike izogne odgovorom ali komentarjem na to, da mi, zaposleni na RTV, že leto dni protestiramo in opozarjamo na nepravilnosti, potem to kaže, kakšen bo kot predsednik republike in kakšen odnos bo imel na tej funkciji do vprašanj, ki spadajo v sfero javnosti. Lahko bi se opredelil do kršenja sindikalnih pravic, ki so zapisane v ustavi, kršenja svobode govora. Problemi na RTV pomenijo veliko iztočnic za stališča, ki bi jih najpomembnejši politiki morali imeti. Medijska svoboda in stanje demokracije sta namreč ključna kazalca vladavine prava v državi, kazalci za našo državo tudi zaradi rušenja RTV niso pohvalni.

Novembra bo referendum o RTV. Kako naj ljudje glasujejo in zakaj? 

Na referendumu obkrožite ZA . Za novi zakon. Podpiramo novelo zakona, skupaj s pravno mrežo smo pri nastajanju zakona tudi sodelovali s svojimi pripombami. Te spremembe so nujne za preživetje javne RTV, za obstoj pluralnega in profesionalnega programa in za umik politično strankarsko delegiranih članov programskega in nadzornega sveta.