Pr’Hostar 2‰

Luka Marčetić, 2022

za

Pahorjev zadnji stand-up.

Danes vsi stokajo, kako težko je dobiti Slovence, ki bi hoteli delati v gostinstvu – saj veste, natakarje in sobarice. No, komedija Pr’Hostar 2‰ je ekranizacija tega stokanja. V resnici gre še dlje, saj pokaže, kako težko je danes v Sloveniji dobiti koga, ki hoče delati. Ali pa – ki se mu sploh še kaj ljubi. Pr’Hostar, »alpski biser«, je ves prašen, poln pajčevine, vidno propada, Tristan (Niko Zagode), glasbenik, ki mu ne gre, po novem menedžer (česarkoli! samo recite!), pa sklene, da ga bo obnovil in bajno monetiziral, toda ko skuša z majhno pomočjo svojega partnerja/ljubimca Marka (Mario Ćulibrk) zbrati ekipo, jasno, staro ekipo (Tatjano, Marjana, Matevža, Jerča, Jetrca ipd.), v grozi ugotovi, da jim mora zagotoviti delovne pogoje, ki jih predvideva zakon – redno plačo, plačan dopust, bolniško, regres. »Nihče ne bi več nič delal, vsi bi radi le še zaslužili,« slišimo. Šokantno! Zakaj ne bi vpakirali še tobogana za otroka – in službe za moža?

A hej, če to lahko počnejo menedžerji, zakaj ne bi tudi »običajni« delavci? Zakaj ne bi bili bolje plačani, pa manj delali? Če lahko menedžerji!? Zakaj ne bi še oni živeli od denarja, ki leži na tleh? Zakaj bi še delali, če jim je pa čedalje slabše? Pr’Hostar 2‰ je film o slovenski verziji fenomena, ki mu Američani pravijo Great Resignation – velika odpoved služb. Kot da ni nihče več zadovoljen z delom, ki ga opravlja. Vsi najemajo pufe, furajo traktorje, se klofutajo brez razloga, kopičijo pokale in nategujejo žabe – ker je vedno kriza, v krizi pa še žaba žabo nategne. Pr’Hostar 2‰ je vulgarni, jackassovski portret vulgarne dežele, v kateri je vsak menedžer ( ja, direktor svojega jaza in nadjaza), v kateri je vsak prepričan, da ima »rešitev« in »vizijo«, v kateri vsi nenehno govorijo drug čez drugega, v kateri je demokracija vse dražja (pomislite le na stanarine in cene nepremičnin), v kateri se ljudje čedalje težje sprijaznijo s tem, da morajo »na šiht trezni hodit«, v kateri najboljša leta svojega življenja preživijo kot dekle in hlapci, v kateri se fantje nikoli ne odselijo od svojih mater, v kateri ima vse preveč ljudi občutek, da hodijo samo še scat, v kateri se vse preveč ljudi tolaži s tem, da je itak lahko vedno še slabše, in v kateri hoče biti vse preveč ljudi kot Borut Pahor – govorijo, da so nadstrankarski, volijo pa Logarja, ker jih ni nikoli napadel ali užalil. Le kako bi koga napadel in užalil, če je pa »umazane reči« prepustil Janši? In ne bi vas smelo presenetiti, če bi se Pahor, ki »pije belo kavo, a ne komplicira, če mu daš črno«, res pojavil v tem filmu – če bi torej igral samega sebe in če bi bila to njegova zadnja vloga, navsezadnje, Tristan, ki nudi »agroglamping«, »avtohtono izkušnjo«, »ruralni performans« in »ruralni safari«, podkupi nekega receptorja, da »Pahorjev dogodek z Vučićem« preusmeri v hotel Pr’Hostar, ki izgleda tako, »kot bi kmetavzi Metelkovo furali«. V nasprotju s filmom, ki izgleda kot Kmetija, ki jo fura Metelkova. (kino)