Oko za oko

Obstaja žabja pa ptičja, a tudi gondolska perspektiva – in s te perspektive vidimo Sarajevo. Ljudje se nad Sarajevom vozijo z gondolo. Nekateri gor, drugi dol. To nedeljsko idilo presekajo arhivski posnetki prerešetanih sarajevskih stavb. Tako se odpre kontroverzni doku Mirana Zupaniča Sarajevo safari.

Takoj zatem zaslišimo anonimni moški glas – ne, obraza tega moškega ne vidimo. Sedi v poltemi, ko začne pripovedovati o tem, kako ga je leta 1992 neki napol Američan, napol Hrvat odpeljal v Avstrijo in ga tam seznanil s »predstavnikom ameriške agencije«, ki jo je zanimala Bosna. Imeli so sicer vse zaupne podatke, tudi o njem, toda potrebovali so insajderja – nekoga, ki pozna teren, ki zna srbohrvaško in ki lahko mirno prehaja vse meje. »Slovenci smo bili priljubljeni. Slovenec pride kamorkoli. Balkanci mu zaupajo.« V letih 1992–1994 je stalno prihajal na teritorij Bosne in Hercegovine, običajno z letalom Združenih narodov. »Zanimalo jih je, kaj mislijo ljudje.«

Ne vemo sicer, koga je to zanimalo, toda ko pove, da je prek Beograda pogosto prihajal na Pale, ko pokaže arhivske posnetke trupel, ki v krvi ležijo na sarajevskih ulicah, ko postane jasno, da so to žrtve srbskih ostrostrelcev, in ko slišimo, da si moral v Sarajevu vedno vedeti, kje so ostrostrelske »poti« (in ja, pri sebi si moral vedno imeti morfij), je le še korak do money shota: »Takrat sem prvič spoznal sarajevski safari od blizu, se pravi iz neposredne bližine. Bil sem na Grbavici in videl, kako za določene vsote denarja pridejo neznani ljudje in streljajo na obkoljene prebivalce Sarajeva.«

Akreditiran je bil kot novinar, zato je mislil, da so novinarji tudi zahodni in ruski gospodje, ki so prihajali na Pale, a je zlagoma ugotovil, da so prihajali na safari. Začutil je njihov adrenalin, puške so bile nastavljene – pogledal je skozi daljnogled in ljudje so padali. Ustreljeni. Smrtno zadeti. V prsi. Ali v glavo. Tujci so prišli na Pale, odstrelili svojo trofejo in odšli domov. Kaj točno je počel ta anonimnež, ki igra Globoko grlo in ki je gledal »turiste«, kako streljajo civiliste, ne izvemo, toda: »Vrhunsko sem bil plačan. A bil sem tudi vrhunsko izpostavljen.«

Pove, da je študiral teologijo, vendar so ga poslali na šolanje v Beograd, tam pa so ga – skupaj z drugimi – specializirali. Dobil je »kodno ime«, infiltriral se je »v določene institucije«, varoval je notranje in zunanje meje Jugoslavije. Ne skriva, da je bil »sposoben marsikaj narediti«. Temna plat vojne v Bosni je bila njegov naravni teren. »Bil sem posebnež.« Že mama je govorila, da so ga podtaknili Marsovci.

Ga je Miranu Zupaniču kdo podtaknil? Je le fabulist, mitoman, fantazist in oportunist, ki potrebuje malce antislave? Ali pa je vse to res? »To niso bili povprečni ljudje,« pravi. »To so bili ljudje na pozicijah. Vsega naveličani. Zakaj pa ne bi ubil še kakega otroka – in občutil zadovoljstva.« Za uboj otroka je bilo treba plačati višjo ceno. Vidimo zakonski par, ki mu je ostrostrelec pokončal hčerko. Jo je pokončal srbski ostrostrelec ali »turist«? Ne vemo. In vidimo moškega, ki ga je ostrostrelec poslal na invalidski voziček. Srbski ostrostrelec ali »turist«? Spet ne vemo.

Tajni podatki kažejo, da so se na bojišču res pojavljali tujci (Italijani ipd.), ki so imeli poseben status, pravi nekdanji analitik bosanske varnostne službe: prihajali so s civilnimi avtomobili, imeli so veliko opreme, oblečeni so bili malo vojaško, malo civilno, s sabo so prinesli tudi »spakirano orožje«, srbska vojska pa jim je omogočala, da so za plačilo streljali na civiliste.

Lepo je videti slovenski film, ki je kontroverzen. Res lepo.

Je v Sarajevu res obstajal ta »morbidni turizem«? So to počeli tudi Slovenci? »Govorilo se je, a nisem stoposto,« pravi Globoko grlo, ki vse to, kar naj bi se dogajalo tam, obsoja in razglaša za »vrh sprevrženosti«. A kaj je počel tam? Zakaj je spregovoril šele zdaj? Ko opozarja, da so bili ljudje, ki so hodili na sarajevski safari, povsem »normalni« in da jim je »ekstremna situacija, kot je vojna«, omogočila lov na ljudi, se zdi, da opisuje tudi svojo »normalnost« – banalnost svojega zla.

Srbske oblasti zanikajo, da bi srbska vojska tujcem omogočala safari, zato ne dvomim, da je Zupanič – avtor briljantnega dokuja Otroci s Petrička – v Srbiji persona non grata, toda morbidna ironija je v tem, da ima prav v vsakem primeru: to, kar so v Sarajevu počeli srbski ostrostrelci, je bilo namreč videti kot safari. Ko so streljali civiliste, otroke, je izgledalo, kot da so na lovu – na safariju. Zakaj bi sicer ostrostrelec pobijal civiliste in otroke, če ne prav zato, ker je imel občutek, da je na lovu – in da lahko počne, kar hoče?

Moški, ki je obtičal na vozičku, še vedno ne more sprocesirati tega, kar se je zgodilo. Da te nekdo kar po lovsko ustreli? »Kako reči kaj lepega o vsem okrog nas?«

Pozabite Ljubljano

Lepo je videti slovenski film, ki je kontroverzen. Res lepo. Slovenski filmi to niso. Festival slovenskega filma, alias FSF, ki poteka v Portorožu (kjer se je že odvrtel Sarajevo safari), ponuja množico bolj ko ne nekontroverznih filmov. Gre za nove produkcije, ki pa si – čeprav živijo v radikalnih časih – ne upajo kaj dosti. Ko jih gledate, imate občutek, da vam šepetajo: smo le za tiste, ki so nas vajeni. Le XX, hipnotični eksperimentalni filmček, takoj prizna, da ni primeren za ljudi s »fotosenzitivno epilepsijo«.

Sarajevo safari se sicer dogaja v velikem mestu, Sarajevu (oh, in v »zatemnjeni« Ljubljani), toda slovenski igrani filmi so največjemu slovenskemu mestu, Ljubljani, obrnili hrbet in množično krenili na vas. Film Jezdeca, ki je premiero doživel na sarajevskem festivalu, se začne v prekmurski vasici, Ptičar se dogaja v sosednji vasici, Orkester se iz »rodnega« Zagorja preseli v neko avstrijsko vukojebino, mladinski film Vesolje med nami se odvrti v Kostanjevici na Krki, komedija Dedek gre na jug, Vincijev sequel megahita Babica gre na jug, se dogaja na južnih podeželjih, Moja Vesna – popolno nasprotje Čapove Vesne (ali pa njena resnica, če hočete) – pa se odvrti v zakotnem, že precej vaškem primestju Melbourna, kjer živi slovenska družina. Še huje: v Jezdecih se prijatelja na mopedih resda odpravita iz neke prekmurske vasice v Ljubljano, k prijateljici Tini, a se od Ljubljane ob prvem stiku kar odbijeta na morje (magari hrvaško). Ne, Ljubljane nočeta gledati.

Zdi se, da se je slovenskih filmov, ki so Ljubljano lani še tolerirali (Prasica, Zastoj), oprijel resentiment – da so torej postali skeptični do dekadentnega, domišljavega, vzvišenega, falocentričnega, privilegiranega, podeželju čedalje bolj tujega mesta. Kar je po svoje logično – Slovenija se mentalno seli na vas, prelom med Ljubljano in podeželjem se poglablja, podeželje ne pusti več, da bi ga spreminjalo mesto (nočemo teorije spola! nočemo migrantov! nočemo parad ponosa!).

Toda ko se slovenski film vrača na vas, se dejansko vrača h koreninam. Ne pozabite namreč, da se je slovenski film izmikal Ljubljani – vztrajno, sistematično, nagajivo, že kar metafilmsko. Prvi slovenski filmi – Odhod od maše v Ljutomeru, Sejem v Ljutomeru in Na domačem vrtu – so nastali daleč od Ljubljane. Karol Grossmann, ki jih je posnel, je bil baziran bogu za hrbtom, v Prekmurju. Prva slovenska celovečerca, V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine, sta se dogajala na Triglavu. Ljubljano, v kateri ni kaj videti, sta takoj zamenjala za Triglav, ki ponuja nenadjebljiv razgled.

Slovenski film je torej nenehno bežal pred Ljubljano in iz nje – na morje, v gore. Ljubljane ni nikoli ljubil tako, kot film ljubi mesto ali velemesto. Za ultimativni slovenski nebotičnik je kar takoj okronal Triglav – nadomestek slovenske urbanosti.

Med II. svetovno vojno sta dva slovenska filma končno pokazala Ljubljano – v enem je Leon Rupnik vpil, da lahko Slovenijo reši le Hitlerjeva Nemčija, v drugem so domobranci prisegli Hitlerju in nacistični Nemčiji. Zato morda niti ne preseneča, da so slovenski filmi po vojni potrebovali kar nekaj časa, da so prišli do Ljubljane. Najprej so šli dvakrat v Trst (Na svoji zemlji, Trst). Potem so šli v Haloze (Svet na Kajžarju). In spet v gore (Kekec). Pa na Dunaj in podeželje (Jara gospoda). Šele leta 1953 je slovenski film dosegel Ljubljano, toda Ljubljana je v Vesni, ki jo je posnel češki auteur František Čap, izgledala kot predvojna Praga. Ko je češki režiser Otakar Vávra videl Vesno, je namreč rekel, da izgleda kot Čapov »spomin na Prago«, potemtakem kot spomin na predvojno, predsocialistično Prago. Zdi se, kot da je hotel Čap vizualno in nostalgično implementirati slovito Talleyrandovo krilatico, ki jo je kasneje, v filmu Pred revolucijo, ironično parafraziral Bernardo Bertolucci: »Le tisti, ki so živeli pred revolucijo, vedo, kako sladko je lahko življenje.«

Po Vesni ni bilo nič bolje. Slovenski filmi so šli spet na vas (Tri zgodbe). Filma Trenutki odločitve in Dolina miru sta se dogajala v anonimnih slovenskih mestih, toda le na začetku – junaki ob prvi priložnosti zbežijo na podeželje, v gozd. Kar se je zgodilo tudi leta 1957 v filmu Ne čakaj na maj, nadaljevanju Vesne – junaki se med počitnicami odpravijo v gore, na zimsko veselje. Komaj čakajo, da zbežijo iz Ljubljane. Slovenski filmi so šli zatem na morje (Dobro morje) pa spet dvakrat v gozd (Kala, Dobri stari pianino) in – ironično! – na Češko (Tri četrtine sonca), v Čapovo domovino. Slovenski film je zlahka živel brez Ljubljane. S tem je bilo petdesetih let konec. Šele v šestdesetih je slovenski film »odkril« Ljubljano.

Slovenski film je torej nenehno bežal pred Ljubljano in iz nje – na morje, v gore. Kot da je ni hotel posneti, filmati. Kot da je ni hotel preleviti v svoj objekt. Ljubljane ni nikoli ljubil tako, kot film ljubi mesto ali velemesto – noč, skyline, downtown, nebotičnike ekstazo urbanosti. Ob pogledu nanjo ni užival, še manj orgazmiral. Za ultimativni slovenski nebotičnik je kar takoj okronal Triglav – nadomestek slovenske urbanosti.

Ko gledate množico letošnjih dokujev o tržaških Slovencih in Slovenkah, recimo o pisateljici Zofki Kveder, ki se je ponoči v pristanišču sprehajala v hlačah, da je ne bi imeli za prostitutko (Biti ženska, biti Zofka Kveder), Marici Nadlišek Bartol, pisateljici, urednici prvega ženskega lista (Slovenka) in avtorici prvega tržaškega romana (Fata morgana), ki so jo patriarhalne sile tako stisnile, da se je karieri odpovedala in sprejela vlogo »žene in matere« (Po sledeh fatamorgane), Marku Kravosu, pisatelju in aktivistu, čigar zgodba je – pravi italijanska senatorka Tatjana Rojc – »zgodba prepovedanega jezika« (V kamen, v vodo), in Dušanu Jelinčiču, pisatelju, novinarju in alpinistu, čigar knjiga Zvezdnate noči velja za »verjetno največkrat nagrajeno delo slovenskega avtorja« (Tržaške prikazni), imate itak občutek, da so se v Trstu dogajale pomembnejše reči kot v Ljubljani. Ali pa v Celovcu, če pogledate doku Izginjanje, ki pokaže, da je heimatdienstovsko podiranje dvojezičnih krajevnih tabel spominjalo na nacistične pogrome in »kristalne noči«, veliki protislovenski shodi, recimo histerični Ortstafelsturm, ki se ga je leta 1972 v Celovcu udeležilo več kot deset tisoč ljudi, pa so spominjali na nacistične nürnberške baklade. Slovencev niso obešali, slovenske konje pač. Koroški in tržaški Slovenci so bili stalno na fronti, stalno v vojni proti fašizmu, stalno v bojlerju zgodovine – stalno na misiji.

Stvarniki slovenskih vrednot

Jasno, vračanje h koreninam slovenskega filma poteka tudi na subtilnejše načine. V malickovskem Ptičarju, prvencu Roberta Černelča, skladateljica (Maruša Majer), ki pripravlja partituro za Slepe soproge, nemo klasiko Ericha von Stroheima, nepričakovano umre, partituro pa skuša potem – ves skrušen, žalujoč, zagrenjen – končati njen mož (Dejan Berden), ki ne govori kaj dosti. V resnici bolj ko ne molči. In vsi drugi tudi. Ja, molčijo, kot molčijo inserti iz von Stroheimovega nemega filma. Ptičar skuša ustvariti vtis nemega filma. Ne brez razloga. Ali če naj parafraziram Dušana Pirjevca: ker skuša Slovenec v vsakem stavku izreči celokupnost slovenske samobitnosti in lepoto Naroda, deluje slovenščina na filmu svečano, nesproščeno, breztelesno in moteče, zato bi bil idealni slovenski film nem. Brez dialogov. Nič čudnega, da se tam nekje na začetku Ptičarja zdi, da Maruša Majer res sanja o nemem filmu.

Tudi v Moji Vesni, prvencu Sare Kern, umre mama, žalujoči ostali, mož Miloš in hčerki, 20-letna Vesna (Mackenzie Mazur), ki je noseča, in desetletna Moja (Loti Kovačič), ki se tega otroka tako veseli, kot da je njen, pa se zavijejo v molk – Miloša, ki poosebi nemi film, igra Gregor Baković, ki je pred 25 leti debitiral v slovenskem »nemem« filmu Ekspres, ekspres. Moja Vesna, tematski park tesnobe, nelagodja, žalosti, žalovanja, prebolevanja, ujetosti in napetosti, skuša svečano, nesproščeno, iritantno filmsko slovenščino, ki misli, da mora v vsakem stavku izreči vso Slovenijo, odrešiti s selitvijo v Melbourne – najde ji okolje, v katerem se ji ni treba ukvarjati s sabo, temveč s filmom (z detajli, nevidno bolečino, neizrekljivimi emocijami, predmeti, ki jih še vedno obseda mati), potemtakem okolje, v katerem lahko deluje filmsko.

V elegičnih Jezdecih, kjer lahko še zadnjič vidite velikega Petra Musevskega (v vlogi bosanskega šoferja tovornjaka), se prijatelja Tomaž (Timon Šturbej) in Anton (Petja Labović) na mopedih – v slogu Hopperjevih Golih v sedlu (le da namesto štoparskega hipija pobereta štoparsko nuno) – ves čas gibljeta. Ves čas se premikata. Ves čas potujeta. »Kamorkoli – samo da gremo!« Kot bi hotela reči: film je gibanje! Migriranje! Film je gibljivka! Ja, Tomaž in Anton sfrizirata mopeda – da izgledata bolj filmsko. Bolj kinetično. In ja, film Jezdeca, prvenec Dominika Menceja, ki flirta z zgodnjimi filmi Bruna Dumonta (recimo Jezusovim življenjem), se vrne h koreninam filma. Logično: pri slovenskem filmu imate občutek, da stalno začenja znova. Da se z vsakim filmom na novo začenja.

Tomaž in Anton sta tesnobna produkta družinske disfunkcionalnosti (prvega preveč scorsesejevsko obseda Mati božja, drugega preveč terorizira očim) in neperspektivnih, pozabljenih, razpadlih, depresivnih, žalostnih, zaležanih, zavoženih, apatičnih, zaspanih, mizantropskih, distopičnih, mrtvih krajev, ki so videti kot opuščeni programi. Morda jih je povozil čas. Morda jih je odnesla recesija. Morda so bili nekonkurenčni, nekomercialni. Morda se je življenje – z delovnimi mesti in blaginjo vred – preselilo drugam. Morda pa nikoli niti niso bili dovolj živi, da bi bili sploh vredni česa več kot le mimobežnega turističnega pogleda skozi okno avta, ki brezciljno potuje mimo. Toda ironično: prav ti kraji so slovenski heartland, srce Slovenije, slovenski božji vrt, dom slovenskega samozavedanja, slovenske družine, slovenske vere in slovenskih vrednot!

Takšne kraje vidite tudi v Ptičarju. Oh, in v Orkestru, v katerem Zagorjani kar pokajo od vukojebinske zatohlosti, brezizhodnosti, ustavljenosti in pozabljenosti. Kdor hoče, da se mu kaj zgodi in da se malce premakne, se mora pridružiti pihalnemu orkestru, ki ga pod taktirko kapelnika Stojana (Gregor Zorc) in napetega voznika avtobusa Rajka (Gregor Čušin) tu in tam odpelje v »svet« – v kako še večjo vukojebino, kjer potem člani le še orgiastično pijejo in pojejo, kot da bi hoteli na vsak način pozabiti, da so pozabljeni. Bojijo se vse višjih cen, stroškov, ki jih ne bi mogli plačati, in izgube službe, »odpovedi«, pri čemer spregledajo, da so v nekem smislu že »odpovedani« in da kapitalizem, ki čedalje bolj uničuje in izžema tudi samega sebe in tiste, ki vanj najbolj verjamejo (kot lepo pokaže Olmo Omerzu v češkem filmu Atlas ptic), nanje ne računa. A tu, v takšnih krajih, se kotijo, redijo in pilijo srce, samozavedanje, vera in vrednote, ki so na rob slovenske Bele hiše pripeljale Janševega yes-mana.

Bolj ko kapitalizem odpoveduje, mračnejše so slovenske vrednote.

Tisti, ki imajo občutek, da zamujajo življenje, se oklepajo teh »vrednot«, ki jih silijo v optimistično in poslušno uživanje v zatohlosti, ustavljenosti in pozabljenosti, toda pri tem spregledajo, da življenja ne zamujajo zaradi teorije spola, migrantov in skupnosti LGBTQIA+, ampak zato, ker – kot čivkajo že Omerzujevi ptiči – »moč bogatih temelji na solzah revnih«.

Dedek gre na jug

In bolj ko kapitalizem mučijo krize, več nasilja generira. V Zupetovem dokuju Inhumanum: Umor, v katerem so fiktivna le čustva in občutja, slišimo za primer moškega, ki je s kuhinjskim kladivom razbil glavo hčerki in psu – zaradi finančne stiske, v kateri se je znašel. Bregarjev doku Zgodba Save pokaže, kako so s hidroelektrarnami zabetonirali in pohabili Savo – ja, življenje v njej trpi in umira, in ja, tistih 13 ljudi je leta 2008 pogoltnil sifon hidroelektrarne Blanca, produkt kapitalističnega gona smrti, ne pa Sava. Matevž Lenarčič, aktivistični pilot, ki je svoje ultralahko letalo prelevil v potujoči laboratorij, s čimer je dobil vpogled v teksturo sveta, v Muratovićevem dokuju Temni pokrov sveta kaže, kako nas črni ogljik, saharski pesek in podnebne spremembe, produkt kapitalistične »neskončne« rasti, vse bolj mažejo, dušijo in ogrožajo. Politika pa namesto prave vojne – vojne proti podnebnim spremembam, vojne proti ekscesnemu, dereguliranemu kapitalizmu – bije smešne, nesmiselne vojne, recimo vojno proti mamilom, opozarja Čelarjev epski doku Konoplja osvobaja, v katerem narator, črnogorski pevec Rambo Amadeus, dahne: »Nekoč, ko bo vojne proti mamilom konec, se bodo ljudje vprašali: je bilo vredno vse to pretrpeti samo zaradi trave?«

Čelarjev doku se stegne od Brežic do Švice, Hrvaške, Makedonije, Španije, Srbije in Kalifornije, od Janka Pirca, gojitelja medicinske konoplje, ki mu je zaradi vojne proti mamilom razpadlo življenje, do kalifornijskih nun, »Sester iz doline«, ki slavijo zdravilne učinke konoplje (in včasih tudi zapojejo), in ljubljanskega lekarnarja, pradeda slovitega televizijskega snemalca Žige Trnkoczyja, ki je že leta 1875 – »z dovoljenjem avstro-ogrskih oblasti in blagoslovom takratnih zdravnikov« – prodajal cigarete s konopljo, ki so jih priporočali za astmo, pljučnico, nevrološke težave, glavobole, nespečnost, živčni kašelj in vnetje živcev. Danes kapitalizem povzroča takšne nevrološke težave, glavobole, nespečnost, živčni kašelj in vnetje živcev, da bi ljudi rešila le totalna legalizacija konoplje.

Kanižarica, Martićev doku o rudniku premoga Kanižarica (ponosu kapitalizma in socializma), ne skriva, da je bilo delo v rudniku mučno in težaško, obenem pa opozori, da niso delavci danes, ko noče nihče več delati pod zemljo in ko vsi delajo le še nad zemljo, nič manj izkoriščani. Rudnik se je preselil nad zemljo. Ljudje so spet na obrobju. Vse stavke so bile zaman. Zato ne preseneča, da nekateri pravijo, da bi šli raje v jamo kot v tovarno.

Bolj ko kapitalizem odpoveduje, mračnejše so slovenske vrednote. In bolj ko kapitalizem mučijo krize, več nasilja generira.

V letu debijev pa je ponovno debitiral večni debitant, filmar, ki je največkrat ponovno debitiral – Vinci Vogue Anžlovar. Vsak Vincijev film v zadnjih 31 letih – Babica gre na jug, Oko za oko, Poker, Vampir z Gorjancev – je bil ponovni debi. Toda film Dedek gre na jug, nadaljevanje Babice, pokaže, kako se je Slovenija v zadnjih 30 letih spremenila – in kako jo je kapitalizem brutaliziral. Babica je prišla z osamosvojitvijo, zato je prezrcalila in že kar prežarčila tedanji optimizem, da ne rečem idealizem.

Dedek pa zdaj prezrcali in prežarči nasilje, ki ga je nagrmadil kapitalizem: ko se Boris (Boris Cavazza), nekdanji velikan džeza, in Vlado (Vlado Novak), njegov najboljši prijatelj, v družbi romske pevke Esme (Zala Djurić), ki jo vzameta v avtodom, odpravita proti Srbiji, kjer naj bi Boris, ki je »v življenju zasral, kar se je dalo zasrat«, objel žensko svojega življenja (Ksenijo Benedetti, pardon Mišič), se za njimi zapraši vse slovensko podzemlje. Ja, metakomični Dedek, v katerem skuša Vinci dopolniti in popraviti svoje prejšnje filme (predvsem Oko za oko), je prežgan s korupcijo, kriminalom, cinizmom, streljanjem, ropi, krvjo, raztreščenimi avtomobili, trupli, tiralicami, mačističnim poziranjem, puškami, aferami, zarotami, izsiljevanjem in mehiškim standoffom. Še celo Maruša Majer igra poklicno morilko. Če hočeš preživeti, se moraš pretvarjati, da si mafijec. Še dobro, da obstaja gravitacija – če ne bi vsi tudi scali drug po drugem.

Brez skrbi, Boris in Vlado srečata veliko ekscentrikov – romsko šlogarico (Jasna Diklić), ki obvlada kvantno fiziko, romskega poglavarja (Goran Navojec), ki nenehno citira filme, in Esminega očeta (Senko Velinov), ki pove, da so bili Romi odlični rokodelci, a da je kapitalizem vse zjebal. Romi so bili prve žrtve kapitalizma. Slovenci druge. Domnevam. Slovenci se od Romov niso ničesar naučili. Zato ne preseneča, da se na koncu vsi skupaj odpravijo tja, kjer je še kaj veselja. V zadnjo balkansko utopijo.

Upam, da bo hit. 

Invazija mladinskih filmov

Ob invaziji celovečernih prvencev letos doživljamo tudi invazijo mladinskih filmov. In kot veste, so v mladinskih filmih odrasli vedno klišeji, formule, dolgčas, zato se jim otroci, ki nočejo postati klišeji in formule, upirajo, toda otroci v Vesolju med nami – prvencu Rahele Jagrič Pirc – so medli, pridni, sterilni, brez iskre, brez zrna in brez kake silne imaginacije, ne posebej kreativni, še manj predrzni. Ne pijejo, ne kadijo, še računalniških igric ne igrajo. Nimaš občutka, da je to zadnje poletje pred prehodom v naslednjo fazo življenja. Tu in tam si privoščijo kakšno malo navihanost (rabutanje koruze), a to je tudi vse, tako da ni nobenega dvoma, da bodo čez leta takšni kot njihovi starši, ali natančneje – že zdaj so takšni kot njihovi starši. Vesolje med nami je film o 14-letnikih za desetletnike. Kot Gajin svet 2, ki ga na Festivalu slovenskega filma ni. Tako kot ni komedije Pr’Hostar 2‰.

Škoda – morda bi si slovenski film v portoroškem Avditoriju končno ogledal tudi kak prebivalec Portoroža. Vendarle pa smo dobili novo mladinsko klasiko – Kapo. Tu so vsi božični klišeji: deček iz revne družine (Gaj Črnič) in deklica iz bogate družine (Kaja Podreberšek) srečata lažnega Božička in kreneta na avanturo, ki preseže vsa njuna božična – in razredna – pričakovanja, toda Slobodan Maksimović iz teh klišejev potegne ves njihov čarobni, osupljivi potencial, iz malih dveh, Kaje in Gaja, pa vso tisto genialno, koromandijsko, katedralsko začudenost. Kapa bo nov božični evergreen, ki ga bodo lahko vsak božič vrteli na double-billu s Štigličevo Balado o trobenti in oblaku, prvim slovenskim božičnim filmom.

Dokumentiranje Slovenije

FSF ponuja tudi dokuje o briljantni romski gasilski brigadi iz Pušče (Tekmüvanje), fenomenalnih »trboveljskih slavčkih« (podmladku knapov), ki so pred davnimi leti – četudi brez glasbene izobrazbe – pod taktirko Avgusta Šuligoja šokirali svetovne muzikologe in zasenčili celo Dunajske dečke (Lačni, bosi in slavni), klavirju Bösendorfer (model 225 subkontra f), ki sameva na Radiu Slovenija in ki bi lahko igral v rimejku Dobrega starega pianina (Pošvedrani klavir), slovenski prostituciji (Ključ), prebujanju slovenskega gozda (Atlas), Nubah, pozabljenih ljudeh, ki trohnijo in umirajo brez zdravstvene oskrbe, medtem ko agencije Združenih narodov ne trznejo (Trohnenje), mladih Afganistankah, ki so se v Sloveniji pripravljale na zimsko olimpijado (Smučarske sanje), in Ivanu Krambergerju, prvem slovenskem populistu (Beli bojevnik v črni obleki). Moravčeve Partizanske smučine osvetlijo čas II. svetovne vojne, ko je bilo glavno mesto osvobojene Slovenije Cerkno, kjer so partizani – v »neverjetnem vzdušju« – prirejali športna tekmovanja (skoke, veleslalom ipd.), saj je bilo snega na pretek, Vojnovićev doku 2017 osvetli leto 2017, ko so slovenski košarkarji postali evropski prvaki, trije dokuji pa osvetlijo osamosvojitveno leto 1991: Slatenškova Bitka za Holmec s »povečavo« posnetkov tega, kar je Slobodan Milošević razglasil za vojni zločin, Virčevo Poletje ’91 z amaterskimi posnetki, ki so jih tedaj posneli naključni Slovenci, Zemljičev Sen 1991 pa ob pomoči Slavka Kmetiča, Petra Jambreka in Jožeta Možine.

Filmski festival:
Festival slovenskega filma
Kje: Avditorij Portorož v Portorožu ter Gledališče Tartini, Razstavišče Monfort in Mediadom Piran v Piranu
Kdaj: do 30. oktobra 2022