Svens Kuzmins: Hohma

+ + + +

Zbogom, Lenin!

Že v prvem poglavju je jasno, da je Hohma generično mesto, ki ustreza stanju duha nacije v prehodnem obdobju. Da je Hohma nekaj sorodnega Butalam, le zemljepisno položenim drugam. Da je Hohma kar Latvija v malem in njena srčika in duh, kakor se je izvil iz steklenice vodke v času tranzicije.

Ne preseneča, da je v tem nadrobljenem romanu tudi poglavje o Alkostopu, pijači odvratnega okusa in vonja, ki je še bolj kot sredstvo proti mačku sprožilec svobode in agens splošne osvoboditve človeštva, vsaj po iznajditeljevih besedah. Res pa ima nekakšne halucinatorne in evforične učinke in se epizoda za zaposlene iz agencije za oglaševanje in oblikovanje, ki bi morali iz tega zvarka ustvariti všečno zapakiran produkt, še kar dobro konča. Vsaj glede na količino prekoračenj in čudaštev, ki jih med preskušanjem na sebi naredijo.

Kot je nekako tipično, da se roman Hohma in njegovi preskoki v času začnejo z menjavo simbolov: medtem ko Lenina vlečejo s podstavka in mu z jeklenico nerodno odrobijo glavo in nekateri deli potem poškodujejo tiste Leninu najbližje, khm, najbližje postavljena zijala, v zasedi že čaka njegov naslednik s še dvakrat večjo glavo. To je Stric Ben s svojo famozno omako, ki postane za vse Zahoda lačne nedosegljivi predmet poželenja.

Latvijski vsestranski umetnik Svens Kuzmins (1985) je duhovit in pri pisanju uporablja cel kup učinkovitih parodičnih postopkov – fant, ki vse skupaj povezuje in je enkrat v dizajnerski firmi in drugič mulo, ki gre čez črto zakona za fetišizirane objekte zahodnega preuživanja, je v različnih časih v različnih vlogah. To je to čudežno in fantastično kroženje delovne sile in zdi se, da poskuša Hohma najti paradigmatski odklon in dominanto vsakega od obdobij. Enkrat so to piramidalne varčevalne sheme, v katere se pokoplje oče, drugič organizacija kičastih porok. Potem spet izseljenska zgodba, ko ekonomski emigranti na Irskem zgradijo svoje vasi in ohranjajo stare vaške običaje. Zelo domačijsko in domoljubno je vse skupaj, ampak tudi karikatura ponaredka in malo avtoritarno. Kuzmins grabi zadevo z različnih zornih kotov in v različnih povzorčenih žanrih, enkrat so to pisma bralcev, drugič besno pisanje zaposlene, ki se zaveda, da urednica niti ne bere več prispelih tekstov, če jih je že prej nehala plačevati.

Hohma je tako v različnih tehnikah, zato tudi fragmentaren in včasih težje povezljivo spisan roman o stanju na terenu nekdanjih sovjetskih satelitov pa zgodba o tranziciji in njenih aporijah. Rezultat je podoben finskim in obče skandinavskim humorističnim pisarijam, samo bolj zaostren, bolj neprizanesljiv do resničnosti, čeprav še bolj napolnjen s čudaškimi karakterji, občasnimi popivalci, pripadniki tolp, streljanjem, uspehi tete igralke in porno modela in sploh vsem, skozi kar mora na mučni poti proti demokraciji vsaka s socialistično miselnostjo prepojena država. Če verjamemo evolucionistom z gospodarskimi državnimi subvencijami, ki nasprotujejo razmetavanju državnega denarja za socialo in fiskalnim posegom, motečim za gospodarske kazalce.