Samo Rugelj: Soncu naproti

+ + + +

Potopis po višavju Krete.

Delo ne pripada redu del potopiscev, ki mesece ali celo leta stopajo po daljnih deželah in potem opišejo popotne izkušnje s srečanji z domačini. Avtor je reč poenostavil na desetdnevni dopust v paru z družico. Žanrsko zato malo spominja na Branka Gradišnika in njegove družinske izlete po Irski in Siciliji. S pomembno razliko – Rugelj ne stremi za prigodami z lokalci, njegova tema je pohodniški podvig pod peklenskim soncem. Kaj tam običajno počno turisti v vročem juniju? Pohajkujejo od zaliva do zaliva, posedajo po tavernah in se slastijo s prvinsko grško hrano. Knjiga obrne perspektivo: namesto da bi sledila agencijskim itinerarjem industrije prostega časa, si omisli avtorski pristop. Pohod od svita do mraka po kozjih stezicah gorovja, po katerem v tem letnem času ne bo stopala živa duša, pač – Krečani znajo povedati, da je nekaj turistov drznost pokončala.

Čtivo ima torej potrebno napetost, peripetije, skorajda zlom, kar preplete z domiselnim leitmotivom družine kralja Minosa v desetih slikah. Ker je dogodkov premalo, vključuje še delovno avtobiografijo, drobce zgodovine in pikolovsko natančen opis poti, začenši z letalsko potjo.

Za žanr potopisa je knjiga nekoliko slabotna, je pa veliko močnejša kot izziv potencialnemu potepuhu, ki bi se želel izviti iz okvirja agencijskih katalogov in rent-a-car dogodivščin. Počitnice kot projekt, pri katerem si omisliš svojo zgodbo, ko ne slediš antičnim ostalinam, ampak zaživiš v lastni odisejadi. Dobesedno, vse polno je improvizacij, bodisi crkne signal mobitel smerokazov bodisi se telo zlomi pod bremenom nahrbtnika bodisi se hoče ob posušeni čutari vdati duh.

Knjiga o veselju do iznajdljivega potikanja po divjini.