Matevž Luzar / Režiser in scenarist, ki po nadaljevankah navdušuje še z novim filmom Orkester

Režiser in scenarist Matevž Luzar (rojen 1981) prihaja iz Zagorja ob Savi. Filmski kolegi so ga dolgo nagovarjali, da bi enega svojih filmov posvetil domačemu kraju. Prva asociacija na zasavsko regijo so seveda rudarji. Nekaj časa je pisal scenarij na to temo, a ga ni dokončal. Iskal je nekaj drugega.

In nazadnje ga je našlo samo. Njegova partnerka Urška Luzar je bila nekaj časa umetniška vodja Zagorskega okteta, ki je veliko nastopal s tamkajšnjim orkestrom. Nekoč mu je predlagala, da bi se skupaj z njimi odpravila na gostovanje v Ohrid. »Najprej nisem bil za, ker sem vedel, kako bo to potekalo,« se nasmehne režiser. »Da to ne bo oddih, ampak teden vožnje, žuriranja ... Želel sem tudi dokončati neke reči, s katerimi sem se ukvarjal.« Skregala sta se, Luzar je noč preživel v dnevni sobi na kavču. »Naenkrat pa nekje ob treh zjutraj pride ideja: kaj pa, če bi naredil film točno o tem, o orkestru?« Ko se je žena zbudila, je vprašal: »Kdaj gremo?«

Teden je nato potekal točno tako, kot si je predstavljal. Le da zdaj v njegov prid, saj je dogajanje uporabil kot začetni poriv za svoj drugi celovečerni film Orkester, ki je bil po nagradah v tujini – med drugim je prejel nagradi za najboljšega režiserja v Pekingu in v Skopju – na Festivalu slovenskega filma ravnokar ovenčan z vesnami za najboljši celovečerni film, scenarij in fotografijo. Je tudi slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja. Luzar je s svojim prvencem Srečen za umret doživel uspeh, uspešen pa je bil že njegov diplomski film Vučko, za katerega je bil nominiran za študentskega oskarja, zato so bila pričakovanja visoka. »Najtežje je narediti drugi film. Če je bil prvi uspešen, se od tebe nekaj pričakuje, če ne, pa je to popravni izpit,« pravi.

Luzar je tudi kasneje potoval z orkestrom. »Pisal sem scenarij, obenem pa se zelo veliko družil. Ne le na gostovanjih, temveč tudi na budnicah, nastopih, vajah ... Dinamiko orkestra in nekatere člane sem sicer poznal že od prej.« To so ljudje, s katerimi je odraščal, ki krojijo lokalno krajino. Neizbežno je torej, da film ni popolnoma fiktiven in da so ga navdihnili drobci realnosti, lastnosti novih in starih članov. Odločil se je za črno-belo tehniko, ker si je želel redukcije, preprostosti v filmskem izrazu. Tako je dal likom več prostora, hkrati pa se navezal na koncept ulične fotografije petdesetih in šestdesetih let.

Na film se ne odzivajo pozitivno le tisti, ki so bili sami kdaj v orkestru ali pa poznajo kakšnega člana – nekatere gledalce gostovanje orkestrašev denimo spomni na sindikalne izlete, ki pa so bili ali so ponekod še vedno pomemben del naše kulture, pravi Luzar. Pozitivno pa je bil sprejet še en projekt drugačnega tipa, ki ga je ustvaril v zadnjem času – TV-serija Jezero in njena nadaljevanja po kriminalnih romanih Tadeja Goloba, ki je prejela štiri nominacije za nagrade srce Sarajeva na sarajevskem filmskem festivalu. »Gre za dve zelo različni disciplini. Če je serija tek na 1500 metrov, je delanje filma tek na 1500 metrov z ovirami,« se nasmehne Luzar. »Pri seriji me bolj zanima dramski okvir. Poleg tega imaš, ko delaš kriminalno serijo, tudi omejitev znotraj žanra. Je pa oboje, žanr in serija, vedno fin trening. Sam uživam v procesu nastajanja filmskega ali televizijskega izdelka, pa naj gre za serijo ali film. Všeč mi je vse, od priprav do brainstormanja in sodelovanja s preostankom avtorske ekipe.« Če bi moral izbrati, kaj mu je najljubše, pa je to gotovo raziskovanje psihologije likov in pripovedovanje zgodb.

Zdi se mu, da je okolje trenutno bolj naklonjeno serijam, ki se zgodijo hitreje kot filmi. Orkester je razvijal šest let, v istem času je napisal tri televizijske nadaljevanke o kriminalistu Tarasu Birsi, liku iz romanov Tadeja Goloba, in skupaj s Klemnom Dvornikom dve tudi režiral. V prihodnosti bi se z veseljem lotil tudi dobre nežanrske serije. »Prihaja čas, ko bo vse bolj potrebno delati tudi družbeno, socialno angažirane serije in z občutljivostjo pripovedovati tovrstne zgodbe. Pa saj za film velja enako. To me poleg raziskovanja človeških značajev zelo zanima.«

V idealnih okoliščinah bi se lahko on in tudi njegovi sodelavci posvetili izključno tistemu, kar najbolje znajo – in najpomembnejše, za svoje delo bi bili dostojno plačani. »Slovenski film ima v tem trenutku največ talenta v zgodovini. Treba ga je podpreti. Pričakovanja filmske stroke so, da se uresničijo zaveze, ki so bile dvakrat, leta 2018 in 2020, dane na parlamentarnem odboru za kulturo,« opomni; vendarle je tudi predsednik Društva slovenskih filmskih režiserjev in režiserk. »A sredstva se še niso povečala, pa so nujna za slovenski film, da se ta talent lahko razvija. Upam, da lahko ljudje na pozicijah končno presekajo ta gordijski vozel. V času, ko ni prišlo do povečanja sredstev, je slovenski film izgubil 45 milijonov. Si predstavljate, koliko odličnih slovenskih filmov bi še lahko videli, pa jih ravno zato morda nikoli ne bomo?«