Liffe / Ljubljanski filmski festival bo pokazal, zakaj kapitalizem ljudi navdaja s čedalje hujšo grozo

Avstrijski popevkar Richie Bravo (Michael Thomas), protagonist Seidlovega briljantnega Riminija, izgleda kot obmorski letoviški kraj zunaj sezone – turobno, prazno, opuščeno, zapuščeno. Kot mesto duhov. Kot kraj, ki ga je kapital nenadoma in sunkovito zapustil. Richie Bravo je masiven, utrujen, žalosten, postaran in barvito, bleščeče kostumiran in dekoriran – kožuh, orjaški pas, kavbojski škornji. Pač v slogu kičastih, sentimentalnih, sladkobnih, plehkih popevčic, s kakršnimi je nekoč blestel in slovel. Še vedno poje, toda ne v Avstriji ali Nemčiji, temveč v Riminiju, italijanskem letovišču – zunaj sezone. Tja, v hotel, ki pozimi sameva, prihajajo avstrijske in nemške upokojenke, njegove stare, večne fenice (ni jih prav dosti), ki neskončno uživajo, ko svojega superjunaka konzumirajo v živo. In to dobesedno: Richie, ki živi v razpadajoči vili na obrobju Riminija, jim vsak večer nadvse doživeto, predano, patetično prepeva svoje stare šlagerje, kot da je še vedno velik in slaven, ko pa je šova konec, z njimi fuka. In fuka tako, kot poje – doživeto, intenzivno, garaško, z vsem srcem, karizmatično. A ne brezplačno. To namreč počne za honorar. Če mu fenica plača, jo pofuka. Nekatere njegove fenice so »redne« klientke. Schöner Gigolo, armer Gigolo. Preživeti mora – ker pa mu šlagerji ne nesejo več, se mora prostituirati. Če hoče torej preživeti, mora svojim fenicam prodati vse – dušo in telo. Težko bi rekli, da ne živi od minulega dela, toda od minulega dela živi na sprevržen, grotesken, ponižujoč, tragičen način.

Richie Bravo, ki bi lahko šekspirjansko vzkliknil »To je zima našega nezadovoljstva« (ali pa »Vse kraljestvo dam za konja«), je ultimativni produkt kapitalizma, v katerem je vse na prodaj. Kapitalizem ga je zgradil in naredil – in potem ponižal, izpljunil, osmešil. Cena mu je padla, a še vedno je na trgu. Ker ni več konkurenčen, se prostituira. Richie Bravo, popolni has-been (za kapitalizem je vsakdo has-been, pogrešljiv, zamenljiv), je obenem tudi resnica sodobnega platformnega kapitalizma, kapitalizma socialnih omrežij, ki človeka sili v to, da ima publiko, da je v neprestanem stiku z njo, da jo stalno hrani, všečka, deli – če ne fukaš s svojo publiko, ne preživiš več.

Richie Bravo je živel ekscesno – in od ekscesa do razpada je bil le korak. Razlog več, da Richie izgleda kot kapitalizem v krizi. Ko je kapitalizem v krizi, mu običajno na pomoč priskoči fašizem, zato ne preseneča, da Richiejev dementni oče v domu za starejše občane prakticira nacistični pozdrav (»Sieg Heil!«), obenem pa ponavlja: »Vsakemu svoje!« Življenjski krog kapitalizma je s tem sklenjen, čeravno še ne povsem. Ulrich Seidl, brezkompromisni avstrijski auteur (Paradiž, V kleti, Safari, Pasji dnevi ipd.), je namreč že posnel tudi nadaljevanje Riminija, kontroverzno, po malem »prekleto« Šparto, katere protagonist je Richiejev brat Ewald (Georg Friedrich), inženir na začasnem delu v Romuniji, ki na zakotnem in revnem podeželju kupi in obnovi staro šolo (»Šparta«), v kateri naj bi se otroci mojstrili v samoobrambi – če bodo hoteli preživeti kapitalistične strese in ujme, bodo morali obvladati borilne veščine. Toda ironija je v tem, da šolo kupi le zato, da bi bil bližje otrokom, da bi se jih lahko dotikal, da bi jih lahko nadlegoval – Ewald je pedofil, ki išče trg, na katerem bi se lahko »izkazal« in »opolnomočil«. Revni, bedni, deklasirani predeli Transilvanije, kjer se zasidra, itak izgledajo tako, kot bi jih kdo že zlorabil. Ewald je vampirski predator, ki otroke obkroža, zapeljuje in ovohava kot plen.

Kapitalizem je treba deradikalizirati – kot teroriste. Ne brez razloga – kapitalizem je originalni terorist. Ljudi navdaja z negotovostjo, strahom, grozo – terorjem.

Šparta se od pedofilije ne distancira. A le zakaj bi se, če pa deluje kot integralni del sodobnega kapitalizma, kot standardni del njegove opreme, kot enciklopedični povzetek njegove patologije – kot hrbtna stran obsedenosti z »večno« mladostjo, ki ti zagotavlja konkurenčnost. Če nisi dovolj mladosten, izpadeš! Nihče te ne povoha več. Ne dobiš več dela. Tržno si nezanimiv, socialno mrtev. Šparta, ki ji očitajo, da ni eksplicitno obsodila pedofilije (hej, slavi jo kapitalizem, ne pa Seidl, ki mu obenem očitajo, da igralcem – posebej otrokom in njihovim skrbnikom – ni povedal, za kakšno temo gre v filmu), je morbidna alegorija Špart, kapitalističnih kompleksov, hal in tovarn, ki jih gradijo, da bi lahko v njih izkoriščali in zlorabljali ljudi. Da se sodobni delavci pogosto počutijo kot žrtve spolnega nasilja, ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da Ewaldov in Richiejev dementni oče poje stare nacistične himne. Kapitalizem kliče na pomoč – in fašizem se vedno takoj javi.

Vegani so okusnejši

Seidlov diptih Rimini/Šparta ponuja letošnji Ljubljanski filmski festival, alias Liffe, ki bo od 9. do 20. novembra v Cankarjevem domu – in še na nekaterih drugih lokacijah (Kinodvor, Kinoteka) – spet zavrtel kopico prestižnih, slavljenih, nagrajenih filmov, kar seveda pomeni, da vas čakajo preverjeni mojstri in mojstrice (Stephen Frears, Claire Denis, Darren Aronofsky, Jafar Panahi, Mia Hansen-Love, Martin McDonagh, David Cronenberg, Park Chan-wook, Takashi Miike, Jerzy Skolimowski), ekstravagance (v francoski farsi Vegani so okusnejši, reimaginaciji Cormanovega Vedra krvi, začne mesar tržiti meso veganov, v španski Pujsi pa petnajstletna mesarjeva hči, žrtev šikaniranja in poniževanja, ki jo igra petintridesetletna Laura Galán, ugotovi, da maščevanje res najbolj tekne hladno servirano in da se lahko včasih zaneseš le na serijskega morilca), nekaj filmov izredno propulzivnega kosovskega novega vala, ki ga poganjajo »levinje« (Blerta Basholli, Norika Sefa, Luana Bajram, Katrina Krasniqi), dva filma o travmah bosanske vojne (v Prazniku dela primejo muslimana, ki je »snel« srbskega ostrostrelca, a povzročil »kolateralno škodo«, v Najsrečnejšem človeku na svetu muslimanka s pomočjo analognega tinderja spozna Srba, ki je »streljal na svoje mesto«, da bi dokazal, da ni »pička«), in dve slovenski noviteti, Mojo Vesno, resnico o Čapovi Vesni (tokrat Vesna končno zanosi, Grega Baković, ki igra njenega očeta, izgleda kot kubrickovski monolit s konca vesolja, Loti Kovačič, ki igra njeno desetletno sestro, pa je tako dobra, da bi lahko premaknila vesolje), in LGBT_SLO_1984, Petkovićev doku o formaciji slovenske skupnosti LGBT.

Čakata vas obe francoski divi, Charlotte Gainsbourg in Juliette Binoche – prva se v Potnikih noči prebija skozi noč, v kateri oblast v Franciji leta 1981 prevzamejo socialisti (prešibki za kapitalizem, ki ustvarja slabe službe, brezdomce, »poetično« nespečnost, mrak in množico osamljenih ljudi, ki kličejo v nočni program), druga pa v Obeh straneh rezila, ujeta med dva moška, izkuša, koliko boja za oblast, maščevanja, manipuliranja, dvoumnosti in nasilja je v tistem sentimentalnem »Je t’aime«.

Kapitalizem solidarnost ugonablja in odpravlja. In dobro vemo, kako to počne – z atomizacijo, osamitvijo, odtujevanjem, ločevanjem ljudi. S truščem. Terorjem.

Čakajo vas grozljivke iz svobodnega in nesvobodnega sveta: v ameriškem »cinefilskem« filmu Ona ve boste videli, kako sta Jodi Kantor (Zoe Kazan) in Megan Twohey (Carey Mulligan), novinarki New York Timesa, razkrinkali in zrušili vsemogočnega holivudskega producenta Harveyja Weinsteina, ki je casting – okej, delodajalstvo, kadrovanje – prelevil v posilstvo, v iranskem trilerju Odštevanje, brezhibni študiji oprezanja, zasledovanja, zalezovanja, sumničenja in suspenza, pa boste videli, kako mlada Iranka (Taraneh Alidoosti), sicer šoferska inštruktorica, v grozi ugotovi, da ima njen mož dvojnika, ki je poročen z njeno dvojnico. Nič, rekel bom le to: film glejte do zadnje slike, do zadnjega kadra, do zadnje replike – do zadnjega tvista. Toda Iranka se ne bi smela preveč čuditi, da ima doppelgängerko – v kapitalizmu, ki slavi dirko navzdol in preživetje močnejšega, je vsak pogrešljiv in zamenljiv. Vsak lahko v trenutku dobi boljšo, učinkovitejšo, konkurenčnejšo verzijo.

In seveda, čaka vas prgišče mladinskih, da ne rečem kinobalonskih filmov, med katerimi bosta poleg Maksimovićeve Kape, nove slovenske božične klasike, tudi filma, ki ne skrivata, da kapitalizem ne potrebuje le kritike, temveč tudi korenito preobrazbo. V francoskem filmu Kako rešiti planet zakonca, ki ju igrata Laetitia Casta in Louis Garrel, na lepem ugotovita, da hoče njun trinajstletni sin – poganjek Grete Thunberg in Kavčičevega Nevidnega bataljona – Zemljo rešiti pred podnebnimi spremembami, potemtakem pred kapitalizmom. Še več: v ta projekt tako zelo verjame, da vanj ne investira le časa in energije, temveč tudi denar, saj skrivaj in nevidno prodaja družinske dragocenosti. V nizozemski Kapitanki Novi pa skuša Zemljo rešiti dvanajstletnica, ki je pripotovala skozi čas – iz povsem okužene, razdejane, opustošene, distopične prihodnosti. Zato nima nobenih iluzij: kapitalistični pohlep je treba na vsak način ustaviti. Kapitalizem je treba deradikalizirati – kot teroriste. Ne brez razloga – kapitalizem je originalni terorist. Ljudi navdaja z negotovostjo, strahom, grozo – terorjem.

Ni več varnega kraja

Brazilski Tinitus ve vse o tem. Marini, vrhunski športnici, kraljici sinhronih skokov v vodo, ki sanja o olimpijskih igrah, se med enim izmed skokov z desetmetrskega stolpa zgodi nekaj čudnega, morastega, katastrofalnega – v ušesih ji začne tako šumeti, da mora skoke v vodo opustiti. Ne more več. Preveč jo boli. Poškodba je prehuda. Šum je neznosen. Telo ji odpove. Da bi preživela, se sčasoma zaposli v akvariju, manj stresnem okolju – kot morska deklica. Kar pomeni, da doživi regresijo.

Toda ironično – ta šum je nekaj progresivnega. V njem lahko namreč vidite šume vsega, kar se ji upira – v ušesih ji šumijo patriarhalni, konservativni svet, ki jo obdaja in omejuje (mož, zdravnik, skuša »strokovno« sabotirati njeno kariero), politični fašizem Bolsonarovega režima, mračne sile, ki hočejo obvladovati njeno telo, doba kriz, ki nočejo stran, velemesto (dvanajstmilijonski São Paulo), ki deluje oglušujoče, strah pred neuspehom, tesnoba in panika, ki ju povzroča – magari športni – trg, na katerem mora tekmovati, nasilnost vsakdanjega življenja. Z eno besedo: v ušesih ji šumi kapitalizem. Marina je zbolela, ker je nenadoma in sunkovito zaslišala ves toksični trušč kapitalizma, toda trušč, ki jo paralizira, je obenem poziv k akciji in protestu, sestrstvu in opolnomočenju. V njenih sinhronih skokih v vodo, v njeni popolni, totalni, kompletni sinhronizaciji s partnerko/sotekmovalko tli sla po solidarnosti, ki jo kapitalizem ugonablja in odpravlja. In dobro vemo, kako to počne – z atomizacijo, osamitvijo, odtujevanjem, ločevanjem ljudi. S truščem. Terorjem.

In da ne bo kakega nesporazuma – povsod je tako.

Na Hrvaškem: Zbornica, sijajni, lucidni, altmanovski prvenec Sonje Tarokić, se odvrti v zbornici neke zagrebške osnovne šole (metafori Hrvaške), ki je neprestano – res v vsakem trenutku, v vsaki situaciji, v vsakem kadru – natrpana z ljudmi, s tem pa tudi s toliko mnenji, stališči in tezami, da družbeni ali skupnostni konsenz ni več mogoč. Mnenj, iger moči, tekem, egov, moral, konfliktov, kolizij, brendov paranoje in politik je preprosto preveč. Javni interes se izgublja. Naracija, ki družbo povezuje, utrjuje in motivira, ni več mogoča. Vsak kriči s svojega otoka. Vsak hoče imeti svoj prav – in pri njem fundamentalistično vztraja. Vsak je politik. Na zadušljiv, toksičen način. In to so ljudje, ki formirajo otroke – in ustvarjajo prihodnost. Anamarija (Marina Redžepović), nova, idealistična, zelo ambiciozna pedagoginja, bi prej spremenila svet kot to zbornico. Nič, Zbornica je film o izginjanju javnega, skupnega dobrega in solidarnosti.

V Ukrajini: v Pamfirju lahko prebivalci vasi, ki leži ob romunski meji, preživijo le, če se ukvarjajo s kriminalom (tihotapstvo, črna borza ipd.), ki ga podpirajo vsi lokalni stebri – ne le biznismeni in policija, ampak tudi cerkev. Kapitalizem je karnevalski mafijski sistem, v katerem dolga nikoli ne odplačaš, izkusi protagonist, ki se mora po vrnitvi z začasnega dela na Poljskem prepustiti kriminalu. S trgom vedno pride nasilje.

Kapitalizem je vse izravnal, nihče se mu ne more izmakniti, njegova invazivnost je križarska – povsem globalizirane so tudi največje vukojebine.

V Španiji: v Alcarràsu katalonsko razširjeno družino, malo utopično skupnost, čaka hladna, kruta, neizbežna deložacija iz hiše, opasane s sadovnjakom, ki je njene člane leta in leta povezoval in ki ga bodo korporativni zemljiški posestniki podrli, da bi lahko tam postavili bolj trendovsko sončno elektrarno, ki naj bi te kraje odpeljala v prihodnost – v trušč, tesnobo, nasilje, teror. V Zvereh se galicijska vas prelevi v bojišče, ko se vanjo preseli francoski meščanski par, ki hoče tam prakticirati svoj idealistični, ekološki, organski lifestyle, a pri tem ne naredi ničesar, zaradi česar se deklasirani, zakotni, zapuščeni ljudje, ki komaj shajajo, ne bi čutili ponižane in izkoriščane – solidarnost zamenja resentiment, ki »pozabljene« spreminja v volivce ekstremne desnice. V zakonskem paru jim ni težko videti ošabne elite, ki se jim posmehuje – in ki jo je treba sabotirati, uničiti, zverinsko pokončati.

V Romuniji: film MRI se dogaja v deklasiranem in toksičnem mestecu, popolni transilvanski vukojebini, v kateri ljudje hodijo drug po drugem – drug drugega prezirajo, zaničujejo, zlorabljajo. Drug drugemu se zdijo kužni. Matthias (Marin Grigore), romunski gastarbajter, ki ga v Nemčiji razglašajo za »cigana«, po vrnitvi domov, v Romunijo, za »cigane« razglaša delavce s Šrilanke, ki jih najame lokalna pekarna, glavna zaposlovalka. Če jih ne bi, bi ostala brez evropskih sredstev. Dela za vse ni, moški so čedalje bolj nemočni, neuporabni in degradirani, drug drugemu so tekmeci, mišice in testosteron gredo v nič, jeza, frustracije, napetost in ksenofobija se kopičijo, center ne drži več skupaj, družba ne obstaja – kapitalizem jih deli, da bi lažje vladal. Na javnem shodu, ki ga Cristian Mungiu, avtor filmov 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, Matura in Daleč za griči, posname v demonstrativnem sedemnajstminutnem kadru sekvenci, odločajo, ali naj priseljence izženejo ali ne. Žrejo se med sabo, namesto da bi se solidarizirali in organizirali. Kot v Zvereh.

Kapitalizem je vse izravnal, nihče se mu ne more izmakniti, njegova invazivnost je križarska – povsem globalizirane so tudi največje vukojebine.

In globalizacija pomeni, da je šla varnost k vragu in da negotovost ljudi navdaja s tesnobo, grozo – in terorjem. V hrvaškem Varnem kraju Bruno (Juraj Lerotić) v zadnjem trenutku reši brata, Damirja (Goran Marković), ki je skušal narediti samomor. Ne zna pa pojasniti, zakaj je hotel umreti. Nekaj ga muči. Nekaj ga žre. Občutek ima, da je nekaj narobe naredil. Kdo ve, morda pa je le šum v ušesih – trušč kapitalizma, povzročitelja tesnob, stresov, depresij, bipolarnosti in občutka neadekvatnosti – preprosto prehud. Bruno ve, da si bo brat še skušal vzeti življenje, zato ga zaščiti. Postane celo njegov non-stop varuh. Spraviti ga skuša na varno, v Split, domov, v bolnišnico, a v kapitalizmu ni varnega kraja. Policija je tako hladna in apatična kot zdravstveni sistem in socialna država. Družba ne obstaja več. Varen kraj je film o bratski ljubezni, solidarnosti, vdanosti in absolutni lojalnosti, a kapitalizem se je tako izrodil, da niti to ni več dovolj.

V filmu Tori in Lokita, ki sta ga posnela brata Dardenne, se Tori (Pablo Schils) in Lokita (Joely Mbundu), afriška deček in najstnica, ki migrirata v Belgijo, pretvarjata, da sta brat in sestra, ker Lokito čaka izgon, če se izkaže, da ni v sorodu s Torijem. V resnici verjetno nista v sorodu, toda solidarnost, vdanost in lojalnost, ki se spletejo med njima, so silnejše od krvnih vezi. Tistih, ki ju hočejo zlorabljati (dilerjev, špekulantov, tihotapcev, trgovcev z ljudmi, birokratov ipd.), je na pretek, zato se prekleto dobro zavedata, da lahko na tujem, sovražnem, nevarnem, toksičnem »trgu« preživita le skupaj, bratsko – vendarle sta v razrednem sorodu. Razrednem bratstvu. Neoliberalci ponavljajo: ni alternative! Toda film Tori in Lokita to demantira: svet ni brez alternativ. Solidarnost, ki jo prakticirata Tori in Lokita, je alternativa. Ja, njuno razredno sorodstvo je alternativa. In tveganje. In upanje.

Trikotnik žalosti

V Nemiru v švicarsko mestece Saint-Imier, ki leži v bernskem kantonu, prispe Peter Aleksejevič Kropotkin (Alexei Evstratov), geograf in anarhist, ki hoče izdelati nov zemljevid te doline, kjer anarhisti – člani Antiavtoritarne internacionale – leta 1872 priredijo tudi svoj prvi kongres. In nobenega dvoma ni, da pridejo na pravi naslov: ta dolina je namreč središče urarske industrije, ki je kapitalizmu omogočila, da se je prelevil v stroj. Tu izdelujejo ure, fine, zelo precizne, magične mehanizme (»unrueh«), ki bodo sinhronizirali in standardizirali čas, ki bodo torej vse čase – tovarniškega, občinskega, lokalnega in cerkvenega – povezali, zgostili in kristalizirali v enega samega, s čimer bodo organizirali delo, navili trg, globalizirali svet, povečali storilnost, konkurenčnost in profite, osmislili denar in opolnomočili kapitalizem. Ja, konec je anarhije. Lokalno je globalno. Ljudje se »modernizirajo« – postanejo mehanični. Obenem pa se tu rojeva tudi grobar kapitalizma – razredna zavest, solidarnost, aktivizem, sindikat, ki finančno podpira sindikalni boj in štrajke po svetu, recimo v Ameriki.

Liffovski filmi bodo pokazali posledice kapitalizma, ki teče kot švicarska ura.

Prvič, kapitalizem je nasilen in brutalen: islandski adolescenti se v Čudovitih bitjih drug nad drugim znašajo tako divje, brutalno in boleče, kot da so tekmeci za zadnje delovno mesto.

Drugič, socialne mobilnosti ni več: Margot (Souheila Yacoub), pariška natakarica, v Neustavljivih naredi že več kot sto tisoč kav, a se socialno ne odrine in premakne (ne, francoski sen se ji ne uresniči), zato s prijateljico upata, da ju bo odrešila in dvignila kaka gledališka vloga.

Tretjič, podnebne spremembe, posledice ekscesnega, dereguliranega kapitalizma neskončne rasti, so vse katastrofalnejše: bolivijska zakonca, protagonista Našega doma, sta leta in leta živela od zemlje (brez elektrike, telefona, tekoče vode ipd.), zdaj pa jo duši neprestana suša, tako da sta na robu prepada, propada in izginotja.

Četrtič, kapitalizem se človeka povsem polasti: v Ravninah, avstralskem road tripu, tri ure gledamo odvetnika, ki se tri ure vozi z avtom iz službe domov, kar seveda počne vsak dan, v obe smeri, ja, dvakrat po tri ure (in ja, kapitalizem mu požre ves čas).

Kapitalizem morda niti ne potrebuje revolucije, pa tudi obešati nam ga ne bo treba z vrvjo, ki nam jo je sam prodal – očitno je povsem mogoče, da se bo zadušil z lastnimi izbljuvki.

Petič, patriarhat, čedalje militantnejši alter ego kapitalizma, terja red, podreditev, kri: v gruzijski Moji sobi se iz ječe vrne moški, ki je zaklal svoje dekle, ker ga je varala z drugim moškim (lahko si mislite, kako ogrožena so šele dekleta, ki fante varajo z dekleti), v francoskem trilerju Dvanajstega ponoči pa podalpski detektiv preiskuje umor ženske, ki jo je nekdo zažgal. Avstrijski Korzet, poln anahronizmov (v slogu mjuzikla Moulin Rouge), prikaže avstro-ogrsko cesarico Elizabeto – ženo Franca Jožefa, alias »Elise«, alias »Sissi«, ki jo igra Vicky Krieps – kot moderno, neodvisno, seksualno osvobojeno, opolnomočeno žensko, kot protofeministko, kot žensko 21. stoletja, ujeto v 19. stoletje. Popolna alegorija sodobne ženske, ki jo hočejo mračnjaške sile vrniti v 19. stoletje.

In šestič, ljudi pred kapitalistično represijo varuje le še obsedenost, le še fanatično vztrajanje pri svojem, le še totalna samozaverovanost, le še predanost svoji želji: le še fassbinderjevska, tako rekoč mučeniška obsedenost režiserja, ki hoče posneti film s svojo muzo (Peter von Kant), le še obsedenost učitelja, ki hoče najzakotnejšo šolo na svetu – nekje v senci Himalaje – preleviti v ultimativno šolo življenja (Lunana: jak v razredu), le še obsedenost ločene, obupane, zadolžene, jezne sobarice, ki hoče do boljše službe prispeti v času, ko štrajk javnega transporta povsem ohromi Pariz (Prezaposlena), in le še obsedenost plezalca, ki hoče osvojiti vse gore (Osem gora). Le še obsedenost, ki je primerljiva z obsedenostjo uglednega češkega pravnika, stebra družbe, ki se leta 1968, ob sovjetski invaziji v Prago, noče in noče včlaniti v komunistično partijo, pa četudi s tem tvega kariero in prihodnost svoje družine (Beseda), ali z obsedenostjo danskega luteranskega duhovnika, ki se ob koncu 19. stoletja dneve in dneve peš prebija skozi dež, led, viharje in metafizične vrtince, da bi lahko nadzoroval gradnjo cerkve v islandski divjini (Božja dežela).

Končno rešitev kapitalističnega vprašanja pa ponuja Östlundov satirični, groteskni, farsični Trikotnik žalosti (dobitnik zlate palme), v katerem Carl (Harris Dickinson) in Yaya (Charlbi Dean), modna vplivneža, po spletu okoliščin pristaneta na razkošni superjahti, ki gosti ekscesni jet-set neoliberalne dobe (trgovca z orožjem, tehnološkega giganta, ruskega oligarha, alias »kralja dreka«), toda ko 250-milijonsko superjahto zgrabijo supervalovi, začnejo vsi ti nadišavljeni superljudje – polni vsega in samih sebe – bruhati in srati. Krčevito. Ne morejo se zadrževati. Kot bi požrli Komunistični manifest. Kapitalizem morda niti ne potrebuje revolucije, pa tudi obešati nam ga ne bo treba z vrvjo, ki nam jo je sam prodal – očitno je povsem mogoče, da se bo zadušil z lastnimi izbljuvki. In lastnim drekom.

Ali pa se bo samorazstrelil. Samo pomislite: v monumentalni, cinično razgledniški Pacifikciji Francija v rajski Polineziji, ki je še vedno njen kolonialni plen, skrivaj načrtuje obnovitev preizkušanja jedrskega orožja, to pa zato, da bi razjezila velesile, Ameriko, Rusijo in Kitajsko, in da bi ustvarila vtis, da je še vedno pomembna in bistvena. To počne Kim Džong Un – da bi opozoril nase, razstreli atomsko bombo. In ne bi nas presenetilo, če bi se nekega lepega dne samorazstrelil. Kapitalizem, ki dela vse, da bi se čim spektakularnejše samorazstrelil (krize se kopičijo, posledice podnebnih sprememb se množijo), izgleda tako, kot da ga vodijo najlunatičnejši komunisti.

Nujnih 15

Korzet, Marie Kreutzer
Ženska 21. stoletja, ujeta v 19. stoletje

Moja Vesna, Sara Kern
Šesta stopnja žalovanja

MRI, Cristian Mungiu
Totalna globalizacija popolne vukojebine

Nemir, Cyril Schäublin
Kako se je globaliziral čas

Odštevanje, Mani Haghighi
Dostojevski sreča Hitchcocka

Osem gora, Felix van Groeningen & Charlotte Vandermeersch
Anatomija antikapitalistične obsedenosti 

Pacifikcija, Albert Serra
Sanje o spet veliki Franciji

Ravnine, David Easteal
Očka na službenem potovanju

Rimini, Ulrich Seidl
Fuk stoletja (s fenicami)

Tinitus, Gregorio Graziosi
Neznosni trušč kapitalizma

Tori in Lokita, Luc & Jean-Pierre Dardenne
Solidarnost je silnejša od krvi

Trikotnik žalosti, Ruben Östlund
Zadnji dnevi kapitalizma

Zbornica, Sonja Tarokić
Konec skupnega dobrega

Zločini prihodnosti, David Cronenberg
Prihodnost kot performans

Zveri, Rodrigo Sorogoyen
Človek človeku kapitalist

In tako dalje

Liffe se bo tokrat poklonil hrvaškemu režiserju Rajku Grliću, avtorju svetovne klasike Samo enkrat se ljubi, predstavniku »praške šole« (čakajo vas tudi filmi drugih predstavnikov »praške šole«, Gorana Paskaljevića, Lordana Zafranovića, Gorana Markovića in Srđana Karanovića), retrospektivo bo posvetil velikemu, lucidnemu, elegantnemu madžarskemu auteurju Miklósu Jancsu, anatomu revolucionarnega razrednega boja, ki je v šestdesetih letih posnel serijo prelomnih, referenčnih filmov (Ljudi brez upanja, Rdeči psalm, Zvezde in vojake, Agnus dei), med evropskimi kvikiji bo na voljo tudi Ivanišinov filmček Tako se je končalo poletje, v katerem nebeški looping letalskega asa deluje kot bressonovski transcendentalni čudež, vse polno pa bo tudi adolescentov, ki iščejo identiteto v novem, toksičnem, strašljivem, neogotskem, negotovem, spolno fluidnem svetu (Blizu, Neskončnost, Igrišče, Falcon Lake, Nočni gozd). Pričakujte tudi mjuzikle (Tralala), redke bolezni (Živeti), kritike homofobije (Vlažen prod), moderne Medeje (Saint Omer), fu-akcije (Racija v Hanoju), spomine na diktaturo (Metronom, 1976) in spektakularni comeback Brendana Fraserja (Kit).

Filmski festival:
33. Ljubljanski filmski festival – Liffe
Kje: ljubljanski Cankarjev dom, Kinodvor, Slovenska kinoteka, Kino Komuna in Kino Bežigrad ter mariborski Maribox, celjski Kino Union in novomeški Anton Podbevšek Teater
Kdaj: od 9. do 20. novembra 2022