Roman Rozina: Sto let slepote

+ + + +

Glasbeni komentator stoletja

Z letošnjim kresnikom nagrajeni roman Romana Rozine (rojen 1960) se osredišča okoli slepega Matije, ki se rodi v noči, ko se zdi, da se je zlo spustilo na zemljo. Na sosednjem hribu zdrsne cerkev, njim odnese pol hiše, lije kot iz škafa in vse se zdi, da bo po takšnem silovitem, tudi nekoliko kataklizmičnem, skoraj gotskem začetku vse naprej eno samo prekletstvo. Posebej še, ker so – po naturalističnem ključu – zaznamovani, to so kraji, v katerih so moški trdi, nepopustljivi, pa tudi zapiti, in če bi sledili logiki krvi in rodu, bi moralo iti z družino samo navzdol. Pa ne, Matija je svetal lik onstran vsake ideologije, tudi glasbeno nadarjen in z glasbo ustvarja podobe iz tistega, kar sliši in sluti in kar mu o svetu pripovedujejo bližnji videči, in njegovo ponotranjeno, glasbeno videnje je drugim všeč, jih nagovori in pretrese.

Njegovi bližnji, najprej kmečka, potem zaradi nemogočih razmer na drsečem bregu delavska, knapovska družina, grejo skozi različne preobrazbe in doživljajo menjave političnih ureditev in hierarhije vrednot. V vsako obdobje in ob prelomih Rozina postavi predstavnike vsake od vpletenih strani. Na eni strani zastopniki kapitala in nasproti borci za delavske pravice, na eni narodno zavedni in na drugi kompromisarsko in malo s srcem podložni tujcem, poštenjaki in v zadnjem času vse bolj ambiciozni prevaranti se menjajo skozi čas in si stojijo nasproti.

Roman Sto let slepote poskuša previhariti celo stoletje, pri tem pa se sklicuje na zgodovinsko prepričljivost, tudi dogajalni kraj je izrazito geografsko prepoznaven, Podgorje zaznamujeta rudnik in kasneje steklarna, ki dajeta ljudem kruh in s postopnim izginjanjem panoge vnašata zaposlitveno in siceršnjo negotovost. Zaradi pretežno delavskega življa so zraven tudi zgodovina delavskega gibanja in vojni prizori, stavke, sindikalna slavja in pevska gostovanja v tujini, v tem je Rozina temeljito zgodovinsko podložen in natančen. Kar ne preseneča, saj je pretežni del njegovega publicističnega opusa domoznanstven in zgodovinski, posvečen Rdečim revirjem oziroma Zagorju, ki je s svojo stisnjenostjo med hribe in z erozijo, povzročeno z rudnikom, prepoznaven model za Podgorje – podobno je recimo Möderndorferjev roman Druga preteklost saga o dveh vrednostno in razredno nasproti stoječih družinah v bližnji, hmeljni kotlini.

Rozina popisuje družbene spremembe tako, da vsaki določi nosilca, kaže napredovanje in nazadovanje poklicev, družbenih slojev skozi zgodovino, kar je realističen postopek. Hkrati ne brez navezave na Marquezov roman Sto let samote, ki ga priziva v naslovu, uporabi tudi nekaj privzetih likov, predvsem pa rekvizitov iz fantastičnega arzenala, od naključnih ujemanj do dvojništva in bratske povezanosti, ki se kaže v zoprvanju. Mešanica zgodovine in nepričakovanih prelomov dramatizira posamezne epizode in jim daje iracionalno, usodnostno razsežnost. V nam bližnjih časih roman pospešuje in se razprši, tudi v karakterizaciji, pač zaradi negotove narave bližnje prihodnosti.