Dragan Radulović: Auschwitz Café

+ + + + +

Ne, roman ne pripoveduje o Auschwitzu, še manj o kavarni s tem imenom, pač pa o totalitarizmu v črnogorski Budvi ob prelomu tisočletja.

Čeprav kritiki poudarjajo, da je po žanru znanstvena fantastika, sem jo bral kot realistično verzijo stvarnosti, v kateri oblast vpelje režim, kjer javnost sprejme samopašnost kot lokalno vsakdanjost, zoper katero ne protestira. V Boki Kotorski, kjer je bila po zakonu obala javno dobro, si je predsednikov brat postavil palačo na robu kopnega in jo zagradil z visokim zidom še 50 metrov v morje. O tem vzdušju pripoveduje avtor, o dolgih lovkah »ekscelence«, ki sežejo celo do obdukcijske mize. Kako izpeljati revolt v polisu, kjer se vrhovnik dogovori celo z nihilistom, da bi ta zbral okoli sebe skupino oponentov, ki bi jo potem na dlani ponudil v eksekucijo?

Glavni junaki so odsluženi borilni pes, virus, rabelj, falirani študent, ekscelenca, nekaj plačancev svetovnega kalibra ter praktični filozof. Vsebina pa kajpak groteska, v kateri televizija povzdigne celo javne usmrtitve kot apologijo demokracije. »Pravica ni več privilegij zaprtih prostorov, ni več ovita s tančico skrivnosti, postala je vsakomur dostopna in se s tem približala navadnemu človeku,« razloži rabelj v intervjuju. Tako kot nam danes biznismeni po Evropi ponujajo svoje produkte v embalaži ideje zelenega prehoda.

Korupcija, strah, umori, trgovina s trupli in kibernetski vlomi so govorice, ki obvladujejo vse pore družbe – razen posebnežev in outsiderjev, ki se znajo s črnim humorjem poveseliti celo lastne smrti.

Roman o antijunakih, v katerem celo obdukcija doživi naturalistični opis.