Pesnik upora / Vasko Simoniti letošnjega leta ni želel posvetiti Kajuhu ... 

Vlada se je te dni na pobudo ministrstva za kulturo odločila, da bo leto 2023 leto Karla Destovnika - Kajuha. S tem se bo država poklonila pesniku, ki je ustvarjal v obdobju tik pred drugo svetovno vojno in med njo ter čigar literarno delo »ni le dokument takratnega časa, temveč obenem izpoveduje najglobljo in najbolj čisto, nadčasovno človečnost«.

Osrednja slavnostna akademija ob Kajuhovem letu bo 21. februarja; takrat bo minilo 79 let, odkar je veliki pesnik, ki je začel pesniti že v rosnih letih in je motive črpal iz zaznavanja družbenih krivic in kasneje iz upora proti okupatorju, pa tudi iz ljubezenskih občutij, pri komaj 21 letih padel pod streli orožnika slovenskega rodu. Ta je bil v množici nemških vojakov, ki je partizane, borce znamenite XIV. divizije, presenetila na Žlebnikovi domačiji, kjer so v hudi zimi 1943/44 prenočevali med prebijanjem iz Bele krajine proti Štajerski, da bi izpod okupatorjevega jarma osvobodili nova ozemlja. Kajuh je umrl tako rekoč na domačem pragu, le tri ure hoda od Šoštanja, kjer je odraščal. Tam se je 13. decembra 1922 tudi rodil.

Že kmalu se bomo torej spomnili stote obletnice Kajuhovega rojstva. Osrednja slovesnost bo v Šoštanju, a prireditev bo občinska, ne državna. Zakaj bo država, namesto da bi tudi sama zaznamovala stoto obletnico pesnikovega rojstva, slovesnost pripravila šele kasneje, leta 2023? Preprosto zato, ker se v času, ko je nastala pobuda, da bi država z najvišjimi častmi počastila stoto obletnico Kajuhovega rojstva, tedanji minister za kulturo Vasko Simoniti – to je bil čas tretje Janševe vlade – na pobudo ni odzval. Vladi je predlagal, naj leto 2022 razglasi za Plečnikovo (150. obletnica rojstva) in Tartinijevo leto (330. obletnica rojstva). Predloga o Kajuhovem letu pa vladi sploh ni posredoval.

Razlog je jasen. Stranko SDS, ki želi na vsak način revidirati zgodovino, predvsem tisto, povezano z drugo svetovno vojno, a tudi novejšo, o čemer priča denimo zgodba o politično vsiljenem Muzeju slovenske osamosvojitve, Kajuh moti. SDS »poveličuje« domobranstvo, ki je, pa naj ga stranka še tako opravičuje, kolaboriralo z okupatorjem. Kajuh pa je bil komunist, bil je partizan, bil je celo edini izmed partizanskih umetnikov, ki je bil zaradi angažmaja v narodnoosvobodilnem boju kasneje razglašen za narodnega heroja.

Simoniti je sicer tudi sam sin partizanskega umetnika. Njegov oče, skladatelj Rado Simoniti, je med drugim uglasbil številne Kajuhove pesmi. A minister je ostal neomajen in zvest stranki, predlog o Kajuhovem letu je zavrgel. Najverjetneje še toliko raje, potem ko se je ljudstvo Janševi vladi, ki je z avtoritarno politiko demokracijo pahnila na rob obstoja, med letoma 2020 in 2022 uprlo tudi s Kajuhovo poezijo. Kajuh je namreč izjemen pesnik upora, njegove pesmi, ki govorijo o uporu proti kapitalizmu, o boju za pravice delavcev ali uporu proti fašizmu, presegajo svoj čas, so univerzalne, večne. Navajali so ga na petkovih protestih zoper Janševo vlado. Na plakatih na ljubljanskem Trgu republike smo prebrali: »Ker nismo le številke, smo ljudje!« Slovenska pesem, iz katere je ta verz, se nadaljuje: »O, če ljudi bi ne bilo pri nas, / ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, / tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz. / Tako pa še živimo, / čeprav nas je milijon samo, / zdahnili bi, da ne trpimo / z uporno, dvignjeno glavo!«

Vlada, ki je nasledila zrušeno Janševo, bo krivico zdaj popravila. »Ne krivico, neumnost,« pravi Vlado Vrbič, nekdanji direktor velenjske knjižnice, ki Kajuha raziskuje že leta in mu je posvetil tudi več knjig, med njimi roman Prestreljene sanje. Potem ko predlog pri ministru Simonitiju ni bil uspešen, je Vrbič pripravil novega za njegovo naslednico Asto Vrečko in tokrat je bil uspešen. »Simoniti je imel priložnost, da pokaže svojo veličino, a je žal ni izkazal. Sem pa vesel, da se je vztrajnost obrestovala, tudi zato, ker od zdaj odnos države do Kajuha ne bo več odvisen od vsakokratne oblasti. Upor proti fašizmu ne bi smel biti sporen za nobeno oblast,« pravi Vrbič.