Komentar / Mož za vse čase in okuse

Janko Lorenci

11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Kolumna

Borut Pahor se po koncu dvojnega predsedniškega mandata morda vrača v svojo stranko, SD. Njemu to očitno ustreza, stranki nekoliko manj, tako od strani pa se zdi, da je to slabo za SD in za vso našo politiko.

Mož je v svoji dolgi karieri storil nekaj pomembnih stvari. Svojo stranko je enkrat pripeljal do zmage in na oblast, a jo predelal po zgledu Tonyja Blaira – jo spravil na »tretjo pot« in s tem kot socialdemokracijo tako rekoč ukinil. Tako je pomagal uveljavljati neoliberalizem po slovensko. Ko je bil predsednik države, je janšizem, to našo obliko skrajnega desničarstva, enačil z zmerno politiko, mu tako dajal legitimnost in majal demokracijo.

Tudi glede tistega, na kar je najbolj ponosen – truda za spravo in miren dialog v politiki in družbi – je bil popolnoma neuspešen. Deloma tudi zaradi svoje drže – nepristne, narejene, v marsičem igrane in motivirane z obsedenim iskanjem všečnosti. Težko je biti hkrati ljudski in intelektualen, partizanski in domobranski, levi, desni, sredinski in – ker je to zdaj v modi – še zelen. Nihče ni iz enega kosa, a Pahor je svojo javno podobo sestavil iz toliko drobcev, da je postal brezobličen – predsednik za vse in za nikogar. Vendar je dovolj dober igralec in demagog, da je bil do konca mandata zelo priljubljen.

Stranka, ki ji je zbrisal obraz, ga zdaj sprejema, čeprav po notranjem delnem odporu z nekaj zadržki. Pahor vanjo paše: tudi SD je brez profila. To seveda pomeni, da je v glavnem ostala taka, kot jo je naredil. Če se bo dokončno vrnil, se bo njeno pahorjanstvo – ne tič ne miš, važno je biti zraven na oblasti – še okrepilo.

S Pahorjem obogatena stranka bi v koalicijski združbi vsaj nekoliko vplivala na to, da bi se v podobno smer nagnila za zdaj še amorfna gmota Gibanja Svoboda. Še nekoliko bolj kočljiv bi postal položaj Levice, edine parlamentarne res leve stranke, ki lovi tegobno ravnotežje med svojimi levičarskimi usmeritvami in realnostjo, ki se ji reče bivanje šibkega člena v koaliciji pod vodstvom hegemonsko močne liberalne stranke. Nad glavo ji visi tudi možnost, da jo v koaliciji zamenja NSi, k čemur Goloba nagovarjajo z različnih strani. Pahor bi se jim pridružil. A s tako zamenjavo bi imeli pred seboj zelo drugačno oblast – ne toliko zato, ker bi NSi na naslednjih volitvah ali že prej, če bi vladi kazalo slabo, spet skočila v Janševo toplo naročje, ampak predvsem zato, ker bi z njo v koalicijo stopili trdi neoliberalci, zagovorniki politike, ki prinaša razkrajanje javnih služb (zdravstva, šolstva …), nižanje davkov itd. Državljani bi izgubili še nekaj že tako kopneče socialne varnosti, državo bi vodila ne več levosredinska ali sredinska, ampak desnosredinska koalicija. Zamenjava bi bila prevara volivcev.

Pahorjevo vračanje aktualizira vprašanje, ali se utegne tudi tokrat ponoviti stara, zlajnana zgodba novih obrazov. Desnico že dolgo nepreklicno obvladuje SDS, pomembnejši novi obrazi vznikajo le na levi sredini, na površje pa jih pomaga spravljati predvsem močno in razširjeno nasprotovanje janšizmu. Ti obrazi so praviloma nepredvidljivi, saj za sabo nimajo programske, kadrovske in siceršnje vztrajnosti ustaljene in preverjene stranke. Tako je vsaka nova levosredinska koalicija svojevrstna tombola, njen razplet pa je zelo odvisen od posameznika – novega obraza, Cerarja, Šarca, Goloba.

Golob je pameten, sposoben, tudi nekaj karizme premore, a po malem je tudi populist, tak, ki ne straši, ampak raje očara, riše optimistične slike in vleče všečne poteze. Ker je tak in ker sta mednarodno stanje in naša lokalna realnost zgodaj po Janši v bistvu eno samo izredno stanje, pravzaprav še vedno ne vemo, kaj nam prinaša. V ukrajinski krizi slepo sledimo samodestruktivni politiki Bruslja, ekonomske poteze se zdijo v glavnem ustrezne, v odnosu do okolja zdaj namesto napovedane velike solarizacije nenadoma stavimo na nuklearko, kam pelje zdravstvo minister Loredan, je nejasno. Po Janši je Golob seveda veliko olajšanje, a bati se je, da se bo zadovoljil z majhnimi popravki, upajoč na močan in trajen antijanšizem. A že osupljivo dejstvo, da utegne visoki funkcionar SDS nekaj mesecev po Janševem padcu postati predsednik države, to upanje ostro demantira.

Pahor ni bil najslabši mogoči predsednik, toda v osnovi je bil sinonim za status quo in torej škodljiv, saj država ni v dobrem stanju. Pomembno je prispeval k mnenju, da je sredinskost že sama po sebi pozitivna in optimalna lega, tudi če je brezoblična, brez jasnih usmeritev in tudi če sprejema neoliberalne dogme, kar je nezdružljivo z resnično sredinskostjo, ki vedno stavi na družbeno solidarnost. Poleg tega je utrjeval prepričanje, da je politika predvsem stvar štrlečih posameznikov in tako prispeval k pretirani personalizaciji strank, ki svojo identiteto nadomeščajo z izmuzljivo osebnostjo vsakokratnega voditelja. To na desnici krepi Janševo osebno vladavino, na levi sredini pa očitno vodi v strankarske muhe enodnevnice in dela ta pol kljub večinski naklonjenosti volivcev šibek, nestabilen in jalov.

Na to opozarja tudi Pahorjev come back v strankarsko in koalicijsko politiko. Slovenija zelo potrebuje močno, ustaljeno in res levosredinsko, ne zgolj liberalno ali celo pretežno neoliberalno stranko. Lažne sredine spravijo svoje družbe prej ali slej v težave, to že dve desetletji doživljamo doma in to ta čas potrjuje dogajanje v Ameriki, Angliji, Italiji, na Švedskem, v vzhodni Evropi … Je Golob – z vladanjem in z zavestnim usmerjanjem Gibanja Svoboda – sposoben postaviti na noge pravo in močno levosredinsko stranko? Jo hoče? Če hoče ponoviti mandat in upravičiti upanja, ki jih je vanj vložila večinska Slovenija, bo to storil. Pri tem mu lahko s podporo in pritiski pomaga civilna družba.