Denis Vučko / Kipar, ki je že med študijem postal eno najpomembnejših imen med mladimi kiparji

Denis Vučko (rojen 1992) je šele na začetku svoje profesionalne poti, pravzaprav še niti ni zaključil magistrskega študija kiparstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pa je že glasno opozoril nase. In to ne samo enkrat. Že v prvem letniku je prejel priznanje akademije za posebne dosežke. Potem pa je začel osvajati interne fakultetne natečaje. V tretjem letniku je zmagal na svojem prvem, z izdelavo portretnega kipa poljskega rezbarja in kiparja Petra Žiwobskega, ki je prispeval k razvoju poznobaročne umetnosti na slovenskih tleh; kip je bil oktobra 2020 odkrit v Podbrezju na Gorenjskem. Pozneje je prvo mesto osvojil tudi na natečaju za izdelavo portreta slovenskega gospodarstvenika in športnika Gregorja Klančnika, ki trenutno čaka na otvoritev.

Prof. Matjaž Počivavšek, ki vodi fakultetne natečaje, ju je nato skupaj s sošolcem Denisom Dražetićem kot dva izmed najbolj obetavnih študentov povabil k izdelavi replik dveh pomembnih kipov, ki sta bila v preteklosti ukradena: Kalinovega kipa dr. Eda Šlajmerja, začetnika sodobne kirurgije v Sloveniji, ki je bil do leta 2013 postavljen v Šlajmerjevem parku ob Zaloški cesti v Ljubljani, ter bronastega kipa Plavalka kiparja Franceta Goršeta, ki je do leta 2007 stal nad vhodom ljubljanskega kopališča Ilirija. »Obe kraji kipov je verjetno motivirala njuna vrednost, kar pa je zelo zgrešeno,« pravi Vučko. »Če kip pretopiš v bron, namreč to niti približno ni vredno toliko kot prava umetnina – ki pa je seveda ne moreš prodati, ker je ukradena.« Upa, da replik – nov Šlajmerjev kip že stoji v istem parku, Plavalka pa bo svoje mesto dobila, ko se konča prenova kopališča Ilirija – ne bo doletela kakšna podobna usoda.

Vučko je rad risal že kot otrok, njegove takratne risbe so že imele konture in črte, ki jih mora imeti kiparska risba, le da se tedaj tega še ni zavedal. Zanimal ga je fizični objekt, veliko bolj kot le iluzija nekega predmeta. Zgledoval se je po starih renesančnih mojstrih, kot sta denimo Michelangelo in Leonardo da Vinci, umetnikih, nadarjenih na najrazličnejših področjih – to so še danes njegovi največji vzorniki, saj se mu zdi dediščina, ki so jo zapustili prihodnjim generacijam, neizčrpna.

Ko se je po srednji šoli moral odločiti, kaj bi rad počel v življenju, je nenadoma sledil instinktu in izbral kiparstvo. »Vpisal sem se na akademijo, ker sem si to želel in vedel, da če ne poskusim, mi bo zmeraj žal. Očitno je bila odločitev že prava.« Doma temu niso nasprotovali, za kar je hvaležen. »Ne bi rekel, da me je kdo specifično usmeril v to, kar počnem danes, so me pa gotovo spodbujali na ta način, da me niso usmerjali v nekaj, kar bi ’moral’ početi, a me ne zanima. Pustili so mi proste roke.« Za portfolio je izdelal kipe desetih kulturnikov po lastnem izboru (Zofka Kveder, Ivan Cankar, Kajetan Kovič in drugi), med katerimi je bila po naključju večina literatov, a ne, ker bi bil Vučko tako velik ljubitelj pisane besede, četudi vse omenjene seveda spoštuje, pač pa, ker je iskal vizualno najmarkantnejše kanonizirane kulturnike. »Izkazalo se je, da je večina z najbolj zanimivimi obraznimi potezami književnikov oziroma književnic. Gotovo so imeli neko kvaliteto, prezenco, težko pa rečem, ali je to posledica njihovega poklica ali ne. (smeh)« Teh deset kipov je še danes projekt, na katerega je najbolj ponosen – ob misli nanj občuti določeno nostalgijo, to je bilo namreč, še preden se je začel formalno oblikovati v kiparja in bil na fakulteti izpostavljen znanjem in vplivom, ki danes morda nezavedno oblikujejo njegova dela. Je pa, poudarja, akademiji izredno hvaležen za vso podporo in možnosti za karierni razvoj.

Najraje dela sam, mir je tisti, ki mu da največ energije. Kadar ne kipari, jo najde v naravi, najraje v domači Srednji Bistrici med Mursko Soboto in Lendavo, kamor se konec tedna, če utegne, vrača iz Ljubljane. Njegov kiparski slog je trenutno izrazito realističen, ni pa rečeno, da se kdaj v prihodnosti ne bo spremenil. »Sklenil sem, da se bom najprej izmojstril v tem izrazu, nato pa videl, kam me bo peljala pot.« Posebnih visokoletečih sanj o tem, katero eminentno osebnost bi rad upodobil ali na katero pomembno lokacijo postavil svoj kip, nima, kajti zanima ga značaj človeka, posledično pa tudi vizualnost, likovnost, ki se izkazuje v njegovih potezah. Če lahko dela po živem modelu, je to najbolj hvaležno, sicer si je treba pač pomagati s fotografijami, ki pogosto ne zajamejo vseh kotov, in po občutku slediti anatomiji. »Pomembno je, da v njem najdem nekaj inspirativnega. Vsak človek in vsak portret je zgodba zase. Včasih imam občutek, da je vsakokrat, ko delaš nov portret, tako, kot bi spet začenjal od začetka, se na novo učil. Izdelava portretnega kipa ni rutinska, avtomatizirana. Čeprav imamo ljudje enako anatomijo, smo si še vedno tako različni, da lahko narediš en portretni kip brez težav, pri naslednjem pa jih imaš ogromno.«