Izredno stanje kot status quo

Na dušeče beli oder Nove pošte, ki ga krasi le minimalistična scenografija v obliki trofej redkih eksotičnih bitij jutrišnjega dne – dreves –, drug za drugim počasi prikapljajo goli člani igralske zasedbe. Na hitro se oblečejo v uniformo slehernika, ki ga predstavljajo – tu so denimo hitri poštar, počitniški oče, poslovnež s kravato, gospodinja z vrečkami, zapita karieristka in gradbeni delavec –, ter začnejo urno tekati na mestu. Sedem nemih tekačev, obloženih s kupi težke prtljage, simbolizira kapitalistično družbo, ki v naglici drvi proti temu, kar jo pravzaprav ubija: proti rasti. »V kapitalizmu ni dovolj ustvarjati enakomeren dobiček. Cilj je ta dobiček znova vložiti, razširiti proizvodni proces in ustvariti še več dobička kot leto poprej. Vse, kar šteje, je rast,« medtem iz offa sporoča tesnobna naracija, povzeta po knjigi Manj je več, ki jo je napisal britanski antropolog Jason Hickel in jo interpretira igralec Blaž Šef.

To ni prvič, da je Žiga Divjak, eden naših najmočnejših in najbolj čislanih gledaliških glasov mlajše generacije, motive za predstavo črpal iz te knjige. Na antropološko študijo, ki nosi podnaslov Kako bo odrast rešila svet, se je naslanjal že pri eksperimentalni predstavi Vročina, ki je tako kot Krize nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske ter tujih partnerjev; pri Vročini je bil to avstrijski festival Steirischer Herbst, pri Krizah beograjski Bitef in zagrebška Zadruga Domino.

Čeprav Hicklova teoretska študija nima očitnega potenciala za dramsko predelavo, je Divjak že dvakrat uspešno našel način, kako prek gledališča zagovarjati koncept »odrasti« (angl. degrowth), o katerem piše Hickel. Kot je Divjak pojasnil za Mladino, ta koncept skuša »preseči prepričanje, da je gospodarska rast nujna, če želimo dobro živeti. Zelo jasno prikaže, kako je gospodarska rast vedno proces kolonizacije – narave in ljudi.« Divjak torej v nepotešljivi lakoti po gospodarski rasti prepoznava srž številnih družbenih težav, predvsem pa najbolj žgoče težave našega časa – podnebne krize. Kot dodaja, »rast v svojem bistvu služi zgolj eliti, narava in drugi, ki smo ujeti v njen imperativ, pa izgubljamo in se iz opolnomočenih subjektov preobražamo v poškodovane objekte«.

Te v predstavi Krize poosebljajo Sara Dirnbek, Iztok Drabik Jug, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak, Katarina Stegnar, Vito Weis in Gregor Zorc, ki proti nadaljnji rasti tečejo kot nori in se kljub izčrpanosti, razgretosti in preznojenosti kakšno uro ne ustavijo, le od časa do časa malce upočasnijo ritem, da se lahko zatopijo v svoje pametne telefone. Delujejo vsak zase in se ne ukvarjajo drug z drugim. Le tečejo in tečejo – vsak proti svojemu cilju, dokler se od onemoglosti ne zgrudijo na tla. Ustavijo se šele takrat, ko je zanje že prepozno: iz spon individualizma in teženj po nenehnem napredku se osvobodijo šele v postapokaliptičnem svetu, ko so v solidarnost in kolektivizem prisiljeni zaradi nemoči in fizične pohabljenosti. Mračna vizija prihodnosti priča o tem, da bomo ljudje drug do drugega začeli gojiti sočutje šele po koncu kapitalizma. A kot prikaže Divjak, se bo ta končal po apokalipsi, ki jo prinaša okoljska kriza.

Čeprav se to na prvi pogled zdi črnogledo, avtor pojasnjuje, da se v bistvu Kriz pravzaprav skriva optimistična sporočilnost, saj predstava »kaže na zmožnost človeka, da se osvobodi prisile tega trenutka, kliče ga k večji povezanosti s sočlovekom in z drugimi bitji, s katerimi si delimo svet«. Kljub optimizmu pa se Krize še zdaleč ne pretvarjajo, da nas čaka prijetna prihodnost. »Najverjetneje nas čaka življenje v kapitalističnih ruševinah,« pravi Divjak, a celo v tej mrki misli najde svetlo plat. »Tudi to okolje omogoča neko obliko preživetja oziroma življenja, ki pa nas nenehno opozarja, da je preživetje stvar sodelovanja.« Čeprav se Divjak v predstavi osredotoča predvsem na uničujoče posledice kapitalizma, se pravzaprav posveča nenehnemu izrednemu stanju, v katero nas je pahnila široka paleta raznoraznih kriz, od osebnih prek socialnih do političnih, ki se druga za drugo iz dneva v dan vrstijo kot po tekočem traku. Kakor razloži avtor, to stanje »izgublja moč, da bi prekinilo ustaljeni tok stvari«. Ker je izredno stanje postalo status quo, nas krize sploh ne spodbujajo več k zahtevam po spremembi. Divjak opozarja, da so pravzaprav »bolj kot nekakšno mašilo«, torej kot nekaj, »kar našo pozornost preusmeri k saniranju posledic kriz, namesto da bi se posvetili njihovim vzrokom«.

A kot zgovorno prikaže srhljivi sklepni del predstave, je največja grožnja človeštvu ena sama, ultimativna kriza: okoljska. Ta je po besedah avtorja »največja in najbolj usodna kriza za človeštvo v njegovi celotni zgodovini«. Divjak opozarja, da je »v svojem bistvu ne moremo ločiti od kapitalizma, saj je njegova neposredna posledica«.

Gledališka predstava:
Žiga Divjak: Krize
Kje: Nova pošta, Ljubljana
Ponovitev: 11. novembra 2022