Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, druga_i

+ + + +

Dvanajst odtenkov

Britanska pisateljica Bernardine Evaristo (1959) se v obsežnem romanu Dekle, ženska, druga_i, s katerim je leta 2019 kot prva temnopolta ženska osvojila nagrado booker, posveča nekaj temam. Njene pretežno obarvane ženske različno doživljajo svoje spolne usmeritve in te so z razvejenostjo in različnostjo res reprezentativne za današnje nove ljubezenske nemire, segajo od hetero- do homoseksualnih, zaobjamejo pa tudi nekatere mejne, trans in nebinarne prakse in opredelitve. Hkrati so njene protagonistke bolj ali manj ozaveščene in dejavne feministke, ki nosijo – in poudarjajo ali skrivajo – različne odtenke temnopoltosti in različno samozavest glede izvora, tudi socialnega. (Tudi) pri tem roman ponuja širok razpon, od razmeroma uspešne Amme do tistih, ki so se povzpele na vodstvene položaje v finančni panogi z dna, spoznavamo življenje in delo dvanajstih žensk, ki se zberejo na skoraj programski predstavi Poslednje dahomejske amazonke, ki obuja spomin na ženske vojščakinje s črne celine. Hkrati hoče izpisati zamolčano ali vsaj ne dovolj upoštevano preteklo herojstvo in poiskati predhodnice ženskemu aktivizmu.

Tudi starost portretirank je različna, od starih kmetic, ki so živele pred pojavom ženske ozaveščenosti in zavedanja o različnih spolnih usmeritvah, do najmlajših; predvsem pa roman tematizira preboj temnopoltih žensk v središče kulture in umetnosti, v prvem primeru Amme, ki se je prej – z zdaj v Ameriko preseljeno prijateljico in ljubimko – ukvarjala z gledališko alternativo, zdaj pa se prebije v nacionalno gledališče, na izpostavljen položaj, kjer svoje ideje konfrontira z razmeroma konservativnim ali vsaj zadržanim meščanskim in večinskim okusom.

Roman je spisan v mešanici proze in pesniškega zapisa, ki sledi asociativnemu in notranjemu svetu portretirank, to je ritmizirana proza, ki zamolke in mišljenjske preskoke zapisuje z novo vrstico, ki se izogiba poudarjanju začetkov z veliko začetnico, ki opušča ločila. Gre za gost in sugestiven prozni tok, ki je hkrati jezikovno prilagojen geografskemu ali socialnemu izvoru govork, pa tudi njihovim občutjem glede spola, spolne usmeritve.

Prevajalka Katja Zakrajšek, za prevod tega romana ravnokar nagrajena s Sovretovo nagrado, je morala za sodobne angleške jezikovne konglomerate poseči po zelo raznolikih rešitvah. Nekaj jih je našla v govorici priseljencev ali druge generacije, ki ohranja nekatere skladenjske posebnosti starševske generacije, predvsem pa je uspešno upoštevala prakso pri (samo) poimenovanju manj zastopanih identitetnih in spolno orientiranih skupnosti. Dekle, ženska, druga_i se namreč dogaja ne le v sodobnem Londonu in njegovi ruralni okolici, temveč zajema tudi jezikovno in identitetno izkušnjo tistih, ki so prišli z obrobja nekdanjega imperija, afriškega in karibskega, in od tam popestrili in preoblikovali jezik in lastno samorazumevanje. Prevajalka je njihovo govorico z upoštevanjem dobrih preteklih pisateljskih in prevajalskih praks uspešno prelila v jezik, ki še ni tako bogato razslojen.