Komentar / Zgolj maškarada?

Janko Lorenci

18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kolumna

Volitve so se končale dobro. Ljudstvo je šlo na volišča nadpovprečno množično, pokazalo, da večinsko še ni pozabilo na morasti dve leti Janševe oblasti, na predsedniški položaj prvič izvolilo žensko in s tem potrdilo, da ni mačistično.

Z Natašo Pirc Musar smo dobili, se zdi, še kar predvidljivo predsednico. Funkciji bo vrnila nekaj resnosti in ostala zvesta pravnosti in demokratičnosti. Najbrž bo glasna predsednica in ne bo skrivala svojih stališč. Zatrjevanja, da bo predsednica vseh Slovencev, verjetno ne bo razumela kot Pahor, in SDS, skrajne desnice, torej ne bo enačila z demokratično politiko in je tako legitimirala. Če si bo pridobila avtoriteto (priljubljenost in zaupanje, a ne z iskanjem všečnosti), bo lahko s pobudami in tehtnim izrekanjem vplivala na izvršno oblast. Golobova vlada od predsednice ne more pričakovati samodejne podpore pri vsaki stvari. Nataša Pirc Musar se bo morala že glede na moževo premoženje zelo truditi, da ne bo obveljala za predsednico bogatih liberalcev. Tudi to, da res razmišlja ekološko, bo morala še dokazati.

A za zdaj je bistveno, da je premagala kandidata SDS Anžeta Logarja.

Zanimivo bo opazovati tudi razvoj tega. Vso kampanjo smo po malem ugibali, koliko je v resnici drugačen od svoje stranke. Hodil je po nemogoče tenki vrvici – brez jasne podpore SDS ni mogel zmagati, a nujno je potreboval še dodatne glasove, zanje pa se je moral od stranke distancirati. To je bila njegova poglavitna težava, ki jo je, elokventen, dobro natreniran za nastopanje, z močno prezenco, pa tudi z nenehnim, čedalje očitnejšim izmikanjem kočljivim vprašanjem, reševal presenetljivo uspešno in zbral slabo polovico glasov, več kot katerikoli predsedniški kandidat desnice doslej.

Vendar je lahko vnaprej vedel, da bo izgubil, če bo ostal enačen s SDS. Zmagal bi lahko le, če bi se jasno in glasno odrekel Janši in janšizmu, ne pa tudi tradicionalnim desnim vrednotam. Tako bi sicer izgubil najbolj goreče volivce SDS, a si pridobil nemalo nihajočih in levih volivcev, ki pa so bili z Natašo Pirc Musar nezadovoljni in so zanjo v drugem krogu glasovali taktično ali pa ostali doma. Tako bi verjetno zmagal prej kot z izmikanjem. Nato bi si lahko na položaju predsednika še utrdil podobo neodvisnega politika, po izteku mandata pa se z lepimi možnostmi za zmago z Janšo spopadel za vodstvo in spremembo stranke.

Te potencialno zmagovite, vendar tvegane poti ni sprejel, njegov položaj v stranki pa se je kljub relativnemu volilnemu uspehu morda poslabšal. Za ožji vrh SDS in tudi del volivcev je z delnim distanciranjem od stranke po malem izdajalec ali vsaj premalo strumen. Predvsem pa je zbral bistveno več volilnih glasov, kot jih zmore spraviti skupaj stranka. S tem je posredno potrdil, da ji Janševa toksičnost škodi, da se zato tako težko prebije na oblast in z nje vedno zgrmi že po enem mandatu. Logar se je z dobrim volilnim izkupičkom in s poudarjanjem strpnosti, dialoga in sebe kot predsednika za vso Slovenijo vzpostavil kot alternativa Janševemu vodenju stranke. To pa je za njegovo kariero v SDS morda nevarno.

Bo tako držo in podobo obdržal tudi po volitvah, in to v stranki? Lahko postane neposredni Janšev izzivalec? Očitno je ambiciozen, po teh volitvah najbrž še bolj. Če bi se odločil za boj za prvenstvo v SDS, se lahko spusti vanj na različne načine – v stranki ali zunaj nje. Najprej bi verjetno tiho preveril, ali ima podporo zmerne struje v stranki, če ta struja res obstaja in če je kolikor toliko močna. Če bi bil odgovor pozitiven, bi lahko tvegal odkrit spopad z Janšo, če bi ga izgubil in bil iz stranke vržen, bi lahko ustanovil svojo.

No, bomo videli, kaj bo počel v resnici. Če bo v SDS čez kako leto vse mirno in po starem, Logar pa še visoki funkcionar stranke ali z njeno pomočjo posajen na kak dober položaj, bomo vedeli, da je bila nasmehljana blagost v kampanji zaigrana in da med drugim ni čudno, da se ni hotel izreči o RTV. Potem bomo lahko še enkrat in prepričano rekli: hvala bogu, da ni bil izvoljen. Vse je bilo le z Janšo dogovorjena maškarada.

S poražencem na predsedniških volitvah se ne bi ukvarjali toliko, če ne bi bilo tako pomembno, da bi se SDS – ob pomoči Logarja ali koga drugega – iz skrajne desne stranke prelevila v zmerno. Dokler jo vodi Janša, je to nemogoče. Normalizacija SDS bi omogočila razumno sodelovanje obeh polov, hkrati pa bi jima vzela alibi, ki ga podeljujeta drug drugemu – volivci bi se lahko naposled začeli odločati ne za manj slabe, ampak za boljše stranke. Tekmovanje primerljivih bi izboljšalo ves strankarski pogon in sprostilo ozračje, razbilo bi volilne mehurčke, ljudje različnih nazorov in političnih pripadnosti bi se znova začeli pogovarjati, stekel bi lahko kak dolgoročen projekt.

Skratka, če bi se Logar res spustil v boj za normalizacijo SDS, bi bilo to v splošno korist. Sam pa bi dokazal, da se ni pretvarjal.

Sicer pa je pomembnejše od predsedniških volitev vprašanje, v kaj se bo izoblikovala vladajoča koalicija, zlasti njeno jedro, Gibanje Svoboda. Pol leta po volitvah tega še ne vemo. Enako kot pri novi predsednici države tudi pri koaliciji in Golobu ne dvomimo o njuni demokratičnosti. Ne vemo pa, koliko bosta, kot to zahteva čas nenehnih, v eno sprijetih kriz, tudi socialna in družbeno solidarna. Občasne podpore raznim skupinam so bombončki, sladki, a hitro raztopljivi. Jamstvo solidarne družbe so predvsem zdrave javne službe z zdravstvom na čelu. Bombončke je na veliko delila že prejšnja vlada. Bo tudi sedanja ostala pri tem in pozabila na predvolilne obljube? Menda ni ravno grozni Janša edina trdna, res predvidljiva točka v državi!