Katja Zakrajšek / Prevajalka, ki v slovenski jezik najpogosteje pretaplja književnost Afrike in njenih izseljencev

Brez dvoma je ena najnatančnejših, najbolj samosvojih in cenjenih prevajalk, ki slovenskemu bralstvu približuje literaturo, s katero se sicer morda ne bi srečalo – najpogosteje iz bazena afriške oziroma afriškodiasporske književnosti, z enako preciznostjo pa prevaja iz angleščine, portugalščine in francoščine. To je bilo jasno, še preden je Katja Zakrajšek, sicer doktorica literarnih ved (roj. 1980), nedavno prejela Sovretovo nagrado za prevod z bookerjem nagrajenega romana Bernardine Evaristo Dekle, ženska, druga_i. Ne nazadnje ima nekaj priznanj za svoje delo že od prej: za prevod romana Knjiga soli Monique Truong je prejela nagrado Radojke Vrančič, pa tudi mednarodno plaketo Lirikonov zlát za prevode pesmi Warsan Shire.

Dekle, ženska, druga_i je roman v eksperimentalni formi, ki združuje življenjske zgodbe dvanajstih raznolikih likov – tako da je, razloži, moral biti razplasten tudi jezik, ki jih označuje. Eden od »hakeljcev« so bile različne angleščine, ki jih v Anglijo vnašajo priseljeni iz afriških in karibskih držav, nekdanjih britanskih kolonij. »To doseči znotraj slovenščine, katere narečna razvejenost je praktično v celoti zaobjeta v našem kotičku Evrope, je povsem drugačna naloga kot pri prevajanju v kakšen drug globalen jezik.« Drug izziv pa je bilo jezikovno izražanje spolne nebinarnosti, kjer je slovenščina šele na začetku procesa oblikovanja, standardizacije in normalizacije ustreznih jezikovnih oblik. »Takoj sem vedela, da bo ta knjiga od mene zahtevala več kot vse doslej, in po pravici povedano mi za več vidikov ni bilo vnaprej jasno, kako se jih bom lotila,« pove. Z leti je opazila, da je postala previdnejša, zanjo pa je morala priklicati nazaj drznost, s katero je začela.

Začela pa je tako, da je – strastna bralka, ki ji je že v gimnaziji postalo jasno, da bo počela »nekaj z jeziki« oziroma »nekaj s knjigami« – skočila naravnost na glavo in prevedla roman Alahu ni treba Ahmadouja Kouroume, ki je na jezikovni ravni preigraval razlike med evropsko in zahodnoafriško francoščino. Založba Sanje ga je sprejela na podlagi prevoda začetnega poglavja in njene utemeljitve. »Nato se je po naključju ujel s festivalom Polmesec reke Niger v Cankarjevem domu, kjer smo ga predstavili, kar mi je dalo nepričakovano vidnost,« se spominja. Kmalu zatem ji je založba ponudila v prevajanje Orhana Pamuka, prav tako srečno izbiro, saj je prejel Nobelovo nagrado. »Ko imaš enkrat nekaj pokazati, pa je lažje, ko v prevod ponujaš nove knjige.«

Sprva je vsa dela afriške književnosti, ki jih je želela prevajati, predlagala sama. Našla jih je med brskanji po knjigarnah in knjižnicah, s priporočili, prek nominacij za nagrade, blogov. Zadnja leta jih najdejo tudi založbe same ali jo povabijo, naj kaj predlaga. Dobi pa tudi drugačne ponudbe – v prevajanje mladinske književnosti je na primer padla tako, da se je urednici zazdelo, da ji je knjiga #3špehbombe s humorjem in besedno igrivostjo pisana na kožo. Naslednji načrt za mladinsko knjigo je že skovan. Pravkar pa je oddala prevode pesmi Anje Zag Golob v angleščino, za festival Fabula prevaja novo knjigo Bernardine Evaristo, sledi njen prvi gledališki prevod, ki se ga zelo veseli.

Pravzaprav ima dogovorjene prevode že za naslednji dve leti. Toda ni bilo vedno tako. »Dolgo sem živela od knjige do knjige in tako si človek težko upa reči ne. Zadnja leta, razen na začetku pandemije, pa se mi dogaja, da sem zasedena veliko vnaprej. Čeprav to pomeni precej žongliranja z roki, predstavlja stabilnost in varnost, ki v tem poklicu nikakor nista samoumevni.« Ko so bili časi negotovi, je razmišljala tudi, da bi si poiskala delo zunaj literature, a na koncu vendarle ostala v leposlovju. »Očitno sem dovolj mahnjena na to delo, kdo drug bi rekel preprosto mahnjena, da se mu ne znam odreči. Seveda pa entuziazem ne pomeni, da nizki honorarji in prekaren status samozaposlenih niso problem, sploh če hočeš kvalitetno delati zahtevne knjige. Brez dopusta, predvsem pa brez plačane bolniške zato tudi izgorevamo. Navsezadnje bi višji honorarji pomenili, da bi lahko vsakemu tekstu posvetili več časa in pozornosti, rezultat tega pa je kvalitetnejša knjiga.«

Ni prevajalka, ki bi sedela v slonokoščenem stolpu – daleč od tega, prav tako kot izjemni prevodi pusti vtis njen boj za strpnejšo, bolj vključujočo družbo. Umetnost je zanjo polje družbenega delovanja. »Ustvarjalka sem lahko samo, ker sem družbeno bitje. Zame je v moj poklic vgrajeno zanimanje za glasove drugih, za druge družbene prostore, za odpiranje perspektiv na svet, v katerem vendarle živimo skupaj.« Biti brezbrižen glede tega, kar se dogaja drugim, dokler te to neposredno ne prizadene, je veščina, ki je ne bi hotela obvladati. »Položaj manjšin ali deprivilegiranih skupin je vendar nekaj, kar zadeva temeljni ustroj družbe. Da ti je vseeno, kaj delamo s planetom, pa mi je sploh nedoumljivo. Ne glede na to, kaj nam v življenju največ pomeni, bo šlo to v maloro, če gre v maloro okolje. To je enostavno dejstvo.«