Poklon enemu največjih

Ko so Urbana Kodra, ki se je najprej uveljavil kot izvrsten trobentač in nato še kot skladatelj, povabili, naj napiše glasbo za film Cvetje v jeseni, se je skupaj z ženo Heleno, priznano filmsko ustvarjalko, najprej odpravil na Židovsko ulico v njuni domači Ljubljani. Prav tja, kjer se je ded Urbana Kodra nekoč srečeval s pisateljem Ivanom Tavčarjem, avtorjem povesti, po kateri so snemali istoimenski film. Ja, bila sta prijatelja, in kadar sta se dobila v tisti mali ulici sredi mesta, sta jedla golaž in se hudovala nad klerikalci. Tavčar pa je v povest Cvetje v jeseni umestil celo na domačijo prijateljevega deda – dom glavne junakinje, Presečnikove Mete, je bil namreč dom prapradeda Urbana Kodra. Zato je moral na Židovsko ulico in vse to vsrkati, o vsem tem premisliti. In ko se je vrnil domov, se je usedel za klavir in napisal vse teme za film. »Naslednji dan sem povabil režiserja Matjaža Klopčiča na radio in mu jih v studiu zaigral. Nekaj časa je bil tiho, potem pa je dejal: ’Obljubi, da ne boš ničesar spremenil,’« se je spominjal v intervjuju za Nedeljski dnevnik konec leta 2018. Potem se je staro leto prevesilo v novo in veliki glasbeni ustvarjalec je za vedno odšel.

Film Cvetje v jeseni je bil premierno predvajan junija 1973 in postal je velika uspešnica. Igralca Milena Zupančič in Polde Bibič sta za vedno ostala zaznamovana kot filmska Meta in Janez. Osrednja pesem filma, ki jo je na citre odigral Miha Dovžan, pa je še danes najznamenitejša in najbolj prepoznavna glasba, ustvarjena za slovenski film.

V očeh mnogih je glasba za ta film ostala tudi sinonim za glasbo Urbana Kodra. A ta pogled je krivičen, saj je bil njegov opus izjemno obširen in raznovrsten. V enem hipu je ustvarjal glasbo za celovečerne igrane filme (ob Cvetju v jeseni se je tega podviga lotil še devetnajstkrat), že v naslednjem za gledališke predstave, pa za radijske igre za otroke in odrasle, animirane filme, dokumentarce, nadaljevanke, muzikale, baletne predstave. Samo teh del je ustvaril na stotine, vseh skladb pa je bilo še precej, precej več. Med drugim je napisal tudi okoli sto šansonov, predvsem pa je verjel, da je v vsakem žanru mogoče ustvariti dobro glasbo. Morda je tudi zato eden tistih avtorjev, katerih glasbo poznamo vsi, četudi se tega morda niti ne zavedamo. Generacije otrok so odraščale z oddajo Lahko noč, otroci! na Radiu Slovenija, ki se že 57 let začne in konča z njegovo glasbo. Te ni le napisal, temveč jo je sam tudi odigral na trobento.

Prvo trobento mu je oče kupil pri trinajstih, ko je vskočil v zasedbo Veseli berači (igranja na klavir se je sicer učil že pri šestih), potem ko so njeni člani odšli v partizane. Pri sedemnajstih, po vojni, se je kot solist pridružil Plesnemu orkestru Radia Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamiča, čeprav oblast »imperialistični« jazzovski glasbi ni bila naklonjena in je glasbenike sprva celo preganjala. Leta 1954 je ustanovil legendarni Ljubljanski jazz ansambel, ki je izdal prvo jazzovsko ploščo v Jugoslaviji, postavil pa je tudi temelje za razvoj slovenske popevke. Sodeloval je pri organizaciji jugoslovanskega jazzovskega festivala, ki je pozneje prerasel v Jazz festival Ljubljana in se danes lahko pohvali z eno najdaljših tradicij na svetu. Dve desetletji je bil tudi urednik za glasbo na RTV Slovenija.

Doštudiral je sicer medicino, a napotili so ga na delo v Makedonijo in temu se je uprl tako, da se je v celoti posvetil glasbi. Njegovo igranje na trobento je ob obisku Ljubljane leta 1959 slišal njegov vzornik Louis Armstrong. Bil je navdušen in povabil ga je, naj se mu na naslednjem nastopu v Zagrebu pridruži na odru.

Njegovi sopotniki ga pomnijo kot razgledanega, kozmopolitskega človeka, ki mu je bilo mar za svet, v katerem živimo. Nikoli pa mu ni bilo mar za samopromocijo in tako je njegova soproga Helena Koder šele po njegovi smrti njegove partiture zbrala in predala Društvu skladateljev Slovenije, kjer so jih ravnokar izdali v treh zvezkih z naslovi Uglasbene pesmi. Ob približno istem času pa so se tudi snovalci glasbeno-gledaliških dogodkov Ars in Drama, ki jih skupaj pripravljata tretji program Radia Slovenija in SNG Drama Ljubljana, odločili, da se mu poklonijo. In tako bomo to nedeljo, 20. novembra, lahko prisluhnili njegovim šansonom, ki jih bodo pod umetniškim vodstvom Žareta Prinčiča interpretirali pevka Nuška Drašček, igralci Silva Čušin, Saša Tabaković in Jurij Zrnec ter festivalski ansambel (Primož Fleischman, Vid Žgajner, Nejc Škofic, Jošt Lampret in Aleš Rendla).

Urban Koder je rad uglasboval poezijo, ki se ga je dotaknila. Na nedeljskem dogodku bomo slišali tudi pesem O kupljivosti človeka avstrijskega novinarja in umetnika Jure Soyferja, ki je leta 1939 umrl v nacističnem taborišču. »V nebo so zrasle cene surovin / ... / Le ena roba cene ne drži / le ena je, ki zanjo ni rasti / ki zmeraj in povsod najslabše gre: / ta najcenejša roba so ljudje,« se pesem glasi v prevodu Ervina Fritza. Je res nastala pred drugo svetovno vojno? Ali ne govori pravzaprav o današnjem svetu? 

Koncert:
Cvetje v jeseni – poklon Urbanu Kodru
Kje: SNG Drama Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: 20. novembra 2022