Manka Kremenšek Križman: Tujci

+ + + +

Tuji sebi med tujimi

Vseh dvajset zgodb domače avtorice Manke Kremenšek Križman iz zbirke Tujci je ubranih in zgoščenih okoli tematskega naslova, čeprav gre za različne načine tujstva. To je enkrat eksistencialistično ponotranjeno, posamezniki so si tuji in tudi nimajo dostopa do lastnega notranjega, večinoma zapletenega in njim nedoumljivega sveta. Tuj jim je zunanji svet, kar naenkrat ali od nekdaj. Drugič je tujstvo mišljeno bolj dobesedno, kot razseljenstvo, migrantstvo. Tujci iz zgodb so v lastnem, od vojne opustošenem bosanskem mejnem mestu z mostom, tujci so v mestu, kjer razvajena otročad nima početi drugega, kot da jim očita, da so od drugod. Ali pa iz objestnosti uničuje predmete, ki njim s polnimi ritmi ne pomenijo ničesar, drugim, ki se težje prebijajo skozi življenje, pa skoraj vse.

Pripovedovanje Manke Kremenšek Križman stavi bolj na psihologijo kot na zgodbarske lupinge in osupljive pripovedne preobrate, manj je premika horizonta bralčevega pričakovanja. V zgodbah smo pogosto pričevalci velikih razočaranj, ko se po napornem dodatnem delu zlato, v tem primeru najnovejši mobi, spremeni v konjske fige, ker drugim pomeni samoumevnost, ne pa tudi statusnega simbola; ali obratno, ljudje iz zgodb se po izgubi in dolgotrajnem žalovanju obrnejo spet navzven, proti življenju.

Pravzaprav so protagonisti obeh spolov iz Tujcev pogosteje optimisti, v njih je živ neustavljiv gon po preživetju. Zdi se, da se kar nekaj oseb iz zbirke v kratki, nekaj strani dolgi in pogosto na daljše obdobje dogajani zgodbi prebudi, naenkrat ugledajo priložnost ali drugo plat, alternativo, ki jim v lucidnem uvidu preobrne zorni kot in omogoča, da izplavajo iz stanja. Sin očeta čefurja naenkrat ugleda kot večnega tujca, ki rine in vleče skozi življenje in se pri tem žrtvuje in stiska zobe v imenu sinove boljše prihodnosti. Takrat sprevidi, da mu zaradi verbalnih pritiskov vrstnikov ni najhuje na svetu, da je njegova vloga izločenca samo ponovitev, vendar v blažji obliki.

Drugič je situacija prav camusovsko tujska; kako razložiti materi, da očeta ni več in ga ne bo več na obisk, in koliko krivde za njeno životarjenje v domu mora prevzeti v tuje mesto preseljeni otrok. Tuji so si tudi partnerji v daljšem odnosu; zanimiv preobrat prinese zgodba o stanodajalki, ki uživa v opazovanju bodočih najemnikov in si izmišlja njihova ozadja in motivacije. Nakar naleti na pisatelja, ki jo med ogledom stanovanja »prebere« in opiše njeno bedo in neodločnost – vlogi se v hipu zamenjata, lovka na zgodbe postane plen bolj izkušenega in še bolj introvertiranega.

V Tujcih je tujstvo različnih barv in okusov, in kot dokazuje zadnja zgodba, kjer je verjetno med avtorico in pripovedovalko najmanj špranje, smo deloma tujci celo za lastne spomine. Tuje nam je vse tisto, kar smo bili in v čemer smo živeli in čustvovali. Zbirka je kompaktna, tematsko zaokrožena, tudi slogovno precej izenačena, čeprav dobijo preganjani in na begu seveda okoliščinam primerno nekoliko trši in bolj izključevalen besednjak.