Iztok Geister O zaupanju v naravo

+ + + + +

Bard narave tokrat s serijo člankov in predavanj.

Eden redkih, ki razumejo svet kot topos, ki si ga delijo vode, zemljine, kamnine, rastline, živali in ljudje. Ker prirode pač ne bo podučeval o njej sami, piše pisma spoznanja človeku. Da bi sploh lahko spoštoval druge, jih moraš prej spoznati.

Tujerodne vrste nam mediji predstavljajo kot invazivke, ki bodo okupirale naše kraje in iztrebile domačo favno. Avtor to podobo razblini z zgodovinskimi zgledi in okoljskimi primerjavami, zraven pa pridene še nekaj absurdov, denimo državno avstro-ogrsko akcijo iztrebljanja strupenih kač.

Še bolj zareže v opevano skrb za gozdove, ki jo na koncu pobije s poanto, da za naravo najbolje poskrbi narava sama in ne človek. Tu se seveda lahko vprašamo, zakaj sploh pisati knjige zagovornikov divjine, saj je priroda tako prilagodljiva, da bo zmeraj preživela. Kdaj dobesedno, ko iz betona in asfalta veselo požene plevel.

Delo torej ne prinaša slik apokalipse, ki naj človeštvu prek strahu dopovedo, da si z uničevanjem okolja koplje grob. Je bolj darilo bralcem, saj jim slika preživetvene zakone drugih vrst in razkriva čuda narave, po katera ni treba na južno poloblo, ker jih lahko opazuješ kar ob bližnji reki. Ali pa, ko predstavi uniformirano žitno polje kot slabo izbiro; aristokracija okusa bo bolj nagrajena z okusom kruha, v katerem so recimo skupaj s pšeničnimi zrni zmleta še zrna plevela. Sploh pa, ko pokaže, da podnebne spremembe niso fatalne, so pač stalnica zemeljske zgodovine; usodna bo »plastična doba«, ki s plastiko polni oceane, zemljo in vsa bitja nasploh.

Himna naravi, usmerjena zoper poslovne slogane o trajnostnem razvoju in zelenem preboju.