Smino: Luv 4 Rent 

+ + + + +

Z laskajočim pridevnikom ’edinstveno’ smo kritiki sicer pogosto pretirano radodarni, a pri opisovanju glasbe tega karizmatičnega raperja in pevca iz St. Louisa, je ta izraz popolnoma upravičen, pravzaprav skorajda neizogiben. Čeprav je Smino pevski kameleon, ki gladko krmari med kakšnim ducatom različnih glasov, njegov gospelovsko-soulovski slog ležernega melodičnega rapanja prepoznamo v stotinki sekunde. Močno izstopa tudi nekonvencionalna produkcija brezhibnih podlag, ki jih najpogosteje podpisuje izjemni Monte Booker in jih Smino v enem od komadov zgovorno poimenuje »lepi klavirski beati«. Skupaj ustvarjata glasbo, ki jo je protagonist opredelil kot razpotje med »futurističnim funkom in soulovskim rapom«: čeprav se spoštljivo klanja klasični zapuščini gospela, funka, soula, R & B-ja in (večidel južnjaškega) hiphopa, je sočasno izrazito zazrta v prihodnost.

Smino je bil že v rosni mladosti obkrožen z glasbo: dedek je bil basist v bendu bluesovskega mojstra Muddyja Watersa, Smino pa je v cerkveni pevski zbor vstopil, precej preden je mutiral. Gospelovske korenine so v njegovi glasbi prisotne že od časa prvega mikstejpa, izdanega pred desetletjem, a na novem albumu se jim je prepustil kot še nikoli prej. Od sodobnejših, vendar še vedno klasičnih vplivov, tokrat najočitneje izstopajo pokloni legendarnemu atlantskemu dvojcu Outkast, še posebej Andréju 3000. Vzporednice med njima prepoznamo v resnično nezemeljskih flowih, v katere oba vselej natrpata tri kile duhovitih besednih iger, le da pri Sminu še bolj izstopa melanholična melodičnost ležernega rapanja, pri katerem je pravzaprav pogosto precej težko določiti, ali gre za rapanje ali petje. Iz izrazitejše pevskih izdelkov, ki jih vselej zaznamujejo blagozvočna harmonična večglasja in ritmična gimnastika Sminovih neutrudnih glasilk, pa pronicajo tudi denimo pokloni gangsta rap trubadurjem iz skupine Bone Thugz-N-Harmony.

Sminova tretja dolgometražna plošča Luv 4 Rent je njegova daleč najboljša doslej, čeprav se pri vsaki novi izdaji zdi, da je ustvarjalni output že izpilil do perfekcije. Četudi album v svetu hiphopa med nekaterimi sladokusci velja za resnega tekmovalca za album leta, se zdi, da Smino (kljub več kot pol milijarde pretokom in peščici gostujočih verzov na ploščah visokoprofiliranih izvajalcev) za zdaj še vedno ostaja na robu glasbenega zemljevida, in to navkljub neizmerni nadarjenosti za skladanje zares nalezljivo spevnih refrenov. Morda se bo to spremenilo zdaj, ko ga je v varstvo sprejela legendarna založba Motown, vsekakor pa bodo h komercialnemu uspehu nove plošče pripomogli tudi verzi gostujočih velikanov, kot sta J. Cole in Lil Uzi Vert. Luv 4 Rent je izjemno zgovoren dokaz o krivičnosti in nezaslišanosti dejstva, da se mainstream za Smina večidel še vedno ne meni.