Komentar / Umetnost ali življenje?

Janko Lorenci

25. 11. 2022  |  Mladina 47  |  Kolumna

Podnebni aktivisti so letos z juhami, pirejem itd. »napadli« nekaj slavnih slik v velikih muzejih; tarče so bili med drugim Monet, van Gogh, Botticelli, Klimt … Nedavno se je oglasila stoterica muzejskih direktorjev in aktiviste posvarila, da ogrožajo krhke umetnine, dragoceno last človeštva. Aktivisti pa so med »napadom« na van Goghove Sončnice vzklikali: Kaj je vredno več – umetnost ali življenje? Vas bolj skrbi varovanje slik ali varovanje našega planeta in ljudi?

Simbolični napadi na umetnine so le ena od oblik podnebnega aktivizma. Aktivisti, praviloma mladi ljudje, se priklepajo ali lepijo na ceste, ovirajo naftne avkcije, zapirajo dohode k letališčem in rudnikom premoga itd. itd. Akcije so odziv na propadanje okolja in nevarno pasivnost ter kronično zamudništvo politike vseh barv. Tudi pravkar končani podnebni vrh v Egiptu ni premaknil nič odločilnega, svetu pa grozi, da se bo še v tem stoletju segrel za katastrofalne tri stopinje. Ekološka tesnoba narašča, najostreje in najbolj zdravo pa se na mračne perspektive odzivajo mladi, ki bodo živeli najdlje in so tako najbolj ogroženi.

Podnebnim aktivistom očitajo ekstremizem, standardni argument zamer pa se glasi: demokracija ponuja dovolj drugih oblik protestiranja, stanje ni tako resno, da bi bila potrebna tolikšna radikalnost. A stvarnost očitke demantira: peticije in mirne demonstracije so prinesle malo ali nič, podnebna kriza se še naprej dramatično zaostruje. Zato narašča tudi odpor.

Vsa večja gibanja podnebnih aktivistov – Petki za prihodnost, Upor proti izumiranju, Zadnja generacija – se pri akcijah sklicujejo na civilno nepokorščino, pojem, ki pravi, da se zakonov ni treba držati, če so v nasprotju z nekim višjim (moralnim) zakonom, interesom, načelom.

Civilna nepokorščina je pomembna sestavina demokracije, čeprav je svojevrstno zanikanje pravnosti in poskus spreminjanja legitimnosti, neredko na račun legalnosti. Vedno pa je izraz tega, da je v družbi nekaj narobe. Vsaka civilna nepokorščina seveda še ne pomeni, da stoji za njo višji, odobravanja vreden zakon ali interes. Ali je upravičena, je najlaže oceniti za nazaj. A brez civilne nepokorščine in ljudi, ki so kršili tabuje in to včasih plačali z življenjem, danes ne bi uživali večine uveljavljenih pravic (človekovih, delavskih itd.).

Za podnebno civilno nepokorščino lahko že zdaj, ko se še razvija in krepi, rečemo, da »višji zakon« obstaja in da je nepokorščina upravičena. K njej so v reviji Nature pozvali tudi klimatologi, generalni sekretar Združenih narodov Guterres pa pasivnost vlad označuje za kriminalno in vidi v mladini vodilno silo v boju proti podnebni krizi.

Podnebni aktivizem, na primer oviranje prometa, je lahko za marsikoga moteč, prej škodljiv kot koristen in kdaj, denimo pri napadih na slavne slike, tudi bizaren. A v bistvu je zgolj reakcija, rojena iz stiske zaradi bolnega stanja sveta, podprta s svarili znanosti, pa tudi, kot rečeno, z višjim interesom, višjim (moralnim) zakonom. Aktivistka Lina Johnsen iz nemške Zadnje generacije pravi: »Taki protesti kljub pomislekom, da so kontraproduktivni, ustvarjajo družbeni diskurz, v katerem se ljudje opredeljujejo. Opredeljevanje o potrebnosti takih akcij, ki jim gre za varstvo temeljev našega življenja, pa je boljše kot vdanost v usodo ali ignoriranje grozečega podnebnega zloma.«

Nekatere skupine podnebnih aktivistov usahnejo, toda stalno vznikajo nove, postajajo bolj množične in se z zaostrovanjem okoljske krize postopoma radikalizirajo. Pomembno je tudi, da nastajajo skoraj povsod na bogatem svetovnem Severu. Zahod ima do svetovnega Juga velikanski ekološki in moralni dolg, saj je prav on v zadnjih 200 letih z zgorevanjem fosilnih goriv daleč najbolj onesnažil in segrel svetovno ozračje. Hkrati zaradi ogrevanja najbolj trpijo tisti deli sveta, zlasti Afrika, ki so k temu prispevali najmanj. Skratka, krivda za grozeči zlom podnebja in s tem povezano trpljenje sta zelo nepravično porazdeljena. Če hoče Zahod preprečiti katastrofo, bo moral svetovnemu Jugu izdatno pomagati – zaradi moralnega dolga in zato, da reši lastno kožo, saj je podnebno krizo mogoče vsaj upočasniti le kolektivno. V Egiptu je to pomoč deloma obljubil, a scela podnebno krizo še naprej ignorira. Jug pa sredstev za pritisk nima.

V tem morastem položaju lahko odločilno vlogo odigra civilna družba, se pravi tudi podnebni aktivisti.

Podnebna kriza je velikanski izziv in priložnost za civilno družbo, in to vso. Zato, ker gre za dobesedno eksistenčno vprašanje, ki presega nazorske, politične, kulturne … ločnice. Grozeči zlom podnebja civilno družbo prav sili, da postane ta tematika njena skupna prioriteta, saj brez še znosnega okolja ne bo rojevanja, ne bo človekovih pravic, ne bo vere, patriotizma, pravnosti, varstva manjšin in elementarne varnosti večine. Povezana, v en cilj usmerjena, jezna in nepokorna civilna družba bi lahko za sabo potegnila dovolj ljudi, da bi to premaknilo tudi politiko. Zakaj bi bilo strah samo navadne ljudi, zakaj se ne bi tudi v zlate kletke politikov in bogatih naselil strah, da bodo izgubili oblast, privilegije, bogastvo. Zlasti politiko je mogoče prijeti za besedo za zaveze, ki jih s figo v žepu sprejema na podnebnih vrhovih, piše v ustave itd.

Podnebni aktivizem se lahko komu (npr. novinarju Petru Raku iz Dela) zdi aboten in vandalski, a pravi vandalizem in več kot to je uničevanje okolja. Jeza na aktiviste je izraz neširine in slabe vesti zaradi lastne pasivnosti ali tiščanja glave v pesek, čeprav se nam majejo tla pod nogami. Podnebni aktivisti so glasniki sprememb – vstaje množic, takih, ki lahko, prignane v obup, postanejo tudi nasilne. Če aktivistov ne bi bilo, bi jih morali izumiti. Tudi v Sloveniji.