Sara Kern /  Filmska režiserka in scenaristka, ki se z ganljivimi filmi uvršča na najpomembnejše festivale

Ko je svet leta 2020 kot strela z jasnega zadela pandemija koronavirusa, se je Avstralija nepredušno zaprla in letalskih poletov, ki so jo prej noč in dan povezovali s preostankom sveta, nenadoma ni bilo več. Leto kasneje, ko bi se moralo v Melbournu začeti snemanje prvega celovečernega filma Sare Kern, ki živi in ustvarja v tem obmorskem petmilijonskem mestu na jugu države, je bilo še vedno tako. A del ekipe bi moral prileteti iz Slovenije, kjer se je tudi sama rodila (leta 1989), kjer je odrasla in se izšolala za filmsko režiserko. Trepetali so, vendar se je kot po nekem čudežu nazadnje vsem uspelo vkrcati na eno od letal, ki jim je bilo izjemoma dovoljeno pristati na avstralskih tleh, ker so denimo »reševali« Avstralce, »ujete« po svetu. Vsak je sicer priletel v drugo mesto in v popolni izolaciji najprej odtrpel dvotedensko karanteno. Šele nato so se lahko srečali in posneli film Moja Vesna.

O tem filmu, ki je pozornost svetovne javnosti pritegnil februarja letos, ko je bil premierno prikazan na Berlinalu, enem najpomembnejših festivalov, filmski kritiki govorijo v presežnikih. In jasno je, zakaj. Ker zna Sara Kern o težkih temah, o žalosti, žalovanju, soočanju z izgubami spregovoriti tako izjemno ganljivo in poetično in hkrati tako izjemno precizno, da gledalec, ki je vse to doživel tudi sam – in to smo ali pa še bomo pravzaprav vsi –, občuti, da ga globoko razume. Presunljivo je, kako dobro ve, da v trenutkih, ko zmanjka besed, spregovori tišina in da ta včasih traja in traja. Ali pa spregovorijo pogledi. Besneči, otopeli, topli, bežni, pomenljivi.

Njeni filmi o vsem tem pripovedujejo skozi otroške oči. V Moji Vesni so to oči desetletne deklice Moje (Loti Kovačič), ki nenadoma izgubi mamo, a se s tem sooča najbolj »odraslo« v družini. »Ne morem jokati, ker nočem,« izreče. V predhodniku tega filma, v kratkometražcu Zbogom, Vesna (2020), ki je premiero doživel v Sarajevu, dogajanje spremljamo skozi oči deklice Emi, v kratkem filmu Srečno, Orlo! (2016) pa šestletnega dečka, ki poskuša družino potolažiti po izgubi dojenčka. »Takšne otroke običajno odrasli pohvalijo, češ, kako dobro jim gre. Njihovo otroštvo pa medtem spolzi mimo,« je realistična Sara Kern.

Vse te teme obravnava zato, ker so več generacij zaznamovale njeno družino, pa tudi njo samo. Izhodišče za zgodbo o Orlu – ta ji je kot prvi slovenski režiserki prinesla povabilo na beneški filmski festival, še enega od najprestižnejših, in s tem preboj tudi na avstralski celini – je bila smrt očetove sestrice, ki je zlasti njena draga stara mama nikoli ni zares prebolela. Pozneje je tudi sama doživela težke izgube, nazadnje tik pred selitvijo v Avstralijo še izgubo stare mame. In ko ji je Rok Biček kot producent, ki je nanjo stavil že ob njenih študentskih filmih, nekoč predlagal, naj se loti novega projekta, je vse tisto, kar je tlelo v njej, pa tega ni zmogla izpovedati – vsaj ne v maternem jeziku, v katerem, kot opaža, »vsaka beseda nosi čustveno prtljago« –, izbruhnilo iz nje v angleščini najprej v enem scenariju in nato še drugih. Za preživetje je pomivala posodo, nato pa – fizično utrujena, a s spočito glavo – pozno v noč pisala. Kasneje je na snemanjih iz dialogov do zadnjega odvzemala vse odvečno, da so postali povsem minimalistični. Še dodatno jim je pristnost vdihnila tako, da je glavne igralce, otroke, spodbujala, naj govorijo po svoje, s svojo govorico.

Prve filmčke je z digitalnim fotoaparatom posnela na velikem vrtu stare mame v Cerknici, kamor se je iz Logatca pogosto pripeljala kar s kolesom. Glavne vloge je dodelila otrokom – sestričnam, bratrancem in deset let mlajši sestrici. Na AGRFT jo je kasneje najbolj pritegnila scenaristika (od filmarjev najbolj ceni Céline Sciamma in brata Dardenne, ki so hkrati scenaristi in režiserji), sledile so nagrade s tega področja, in ko je vpisala še magistrski študij ter pošteno zagrizla v pisanje scenarijev za otroške oddaje na TV Slovenija, se je v Berlinu zaljubila v umetnico iz Avstralije. Ko jo je pred devetimi leti prvič obiskala, je, kot da bi slutila, da odhaja za vedno, s seboj vzela vse nujno za preživetje, celo rojstni list.

Tako seveda ni naključje, da film Moja Vesna, ki je bil na nedavnem festivalu slovenskega filma nagrajen z vesnama za režijo in glavno žensko vlogo, v središče postavi družino priseljencev, Slovencev v Avstraliji. Na severnih obronkih Melbourna, kjer so snemali, res živijo priseljenci iz slovanskih in še zlasti balkanskih držav. Vsakič, ko jih je slišala govoriti, so jo spomnili na bližnje. Res je zanimivo, kako šele, ko si zelo daleč, spoznaš, da te na dom lahko spomni marsikaj in marsikdo – tudi srbska turbofolk pevka Ceca ali pa bosanski rockerji Bijelo dugme. Prej ji zanje sploh ni bilo mar, danes spadajo – tako kot Cerkniško jezero – med njene magdalenice. Največjo živost pa občuti ob branju poezije. Dobra poezija je zanjo celo »najbolj neverjetna stvar, kar jih obstaja«.