»Brez sovraštva nikoli ne zmagaš!«

Disneyjevi, Dreamworksovi in Pixarjevi animirani filmi so pretežno za otroke, a po malem tudi za odrasle, ki jih je treba motivirati, da bi otroke peljali na animirane filme. Ti bi lahko odrasle že kar vnaprej dolgočasili – in odbili. Da se to ne bi zgodilo, morajo v njih najti tudi kaj zase – magari v prikriti, sublimirani obliki. Zato so animirani filmi prepojeni s skrivnimi sporočili – s filmskimi referencami, ki ciljajo in zapeljujejo prav odrasle. Odraslim mežikajo in prikimavajo, pa tudi čestitajo: bravo, našli ste! Recimo: v Pixarjevem Svetu igrač najdete citate Lova za izgubljenim zakladom, Vojne zvezd, Osmega potnika, Popolnega spomina in Zvezdnih stez ter celo Friedkinovega Izganjalca hudiča, Kubrickovega Izžarevanja in Hitchcockove Vrtoglavice, ki je kakopak citirana tudi v nadaljevanju, Svetu igrač 2, v katerem so citirani še nekateri drugi hitchcocki, recimo Dvoriščno okno. Nekaj perverznega je v teh sublimnih sporočilih. Te reference so znak, da je v animiranih filmih nekaj prikritega – nekaj odraslega, mučnega, morastega, groznega, strašnega. Nekaj, kar ni za otroke. Nekaj, česar otroci ne razumejo.

Nič čudnega, da v animiranih filmih tako pogosto naletite prav na citate grozljivk – Žrela, Noči čarovnic, Petka trinajstega in More v ulici brestov. Ne boste verjeli, v koliko animiranih filmih komu iz prsnega koša nenadoma bušne nekaj strašnega, srhljivega, pošastnega – kot v Osmem potniku. In ne boste verjeli, v koliko animiranih filmih najdete citate Izžarevanja – šokerja o odraslem, ki se v družinskem okolju tako dolgočasi, da hoče ubiti svojega sinka. Ustvarjalci animiranih filmov so očitno našli povezavo med tem, kar vidimo v Izžarevanju, in odraslim, ki se mora v imenu »družinskih vrednot« z otroki dolgočasiti ob animiranih filmih.

Zato je tako lepo videti animirane filme za odrasle, ki citirajo strašne citate iz filmov za odrasle – in ki potem tej strašnosti pustijo, da gre do konca, da je torej res strašna. In ker smo že ravno pri Stanleyju Kubricku: Vojna s samorogi, španski animirani film, delo Alberta Vázqueza, citira vietnamiado Full Metal Jacket. Začne se namreč v vojaški bazi, »Kampu ljubezni«, kjer pompozni, srditi, sadistični narednik, klon narednika Hartmana (E. Lee Ermey), brutalno uri nabornike – pripravlja jih na vojno s samorogi, njihovimi zakletimi sovražniki, ki živijo v »čarobnem« gozdu (klonu vietnamske džungle ali katerekoli džungle, v kateri so zahodne imperialne sile priredile svoj značilni shock & awe). Čast in bolečina sta njegovi najljubši besedi. Od nabornikov terja disciplino. Mojstri jih v nasilju. Uči jih ubijanja – z lokom. »Smrt samorogom,« vpije duhovnik s prižnice. Toda general ni zadovoljen z naborniki – niso dovolj dobri, niso dovolj usposobljeni. Kar pa je spet kul: »Lažje jih bomo pogrešali!« Vsekakor, zaradi izgube teh zgub se ne bodo žrli. »Temu se reče kolateralna škoda,« doda general, ki ne skriva: »Brez sovraštva nikoli ne zmagaš!«

Vse to, kar gledamo, je toliko strašnejše, grozljivejše in nelagodnejše, ker gre za animirane like in ker ti animirani liki – naborniki, general, narednik in duhovnik – sploh niso ljudje, temveč medvedki. Ja, ljubki, nežni, srčkani medvedki (kloni malih, ljubkih, nežnih, srčkanih otrok, se razume). Vojna s samorogi je študija fanatizma, indoktrinacije in ekocida, a tudi alegorija militarizacije družbe, vsakdanjega življenja in realkapitalistične tekme – kako strašna in grozljiva je v resnici ta militarizacija, spoznate šele, ko jo uprizorijo medvedki. Ko se začnejo tolči in tepsti animirani liki, začutite udarce, kri, nasilje. Ko medvedek trešči medvedka, začutite bolečino – kot bi dobili brco v trebuh. Ko se medvedki odpravijo na misijo v »čarobno« džunglo, je grizlijevski pokol nad »eksotičnimi« samorogi, »neusmiljenimi zvermi«, neizbežen – tako kot je neizbežen grizlijevski pokol nad medvedki. Kri brizga, samorogi teptajo in nabadajo medvedke, medvedki obglavljajo samoroge. Bojišče je polno medvedjih trupel, iz katerih lezejo črvi. Drug nad drugim se res brutalno in groteskno znesejo. Ne, ujetnikov ne jemljejo. Kdor bo spil kri zadnjega samoroga, bo živel večno.

Nič ni strašnejšega in grozljivejšega od medvedkaste »nežnosti«, s kakršno se zahodni imperiji lotevajo »eksotičnih« dežel tretjega sveta – Američani svoje vojaške invazije, nadaljevanje kapitalizma in nevidne roke trga z drugimi sredstvi, vedno prikazujejo kot nekaj nežnega, bodisi kot sprehod, ples ali kirurško operacijo (medvedki se hočejo polastiti ozemlja samorogov, njihovega naravnega bogastva, ki da jim pripada). Vojna s samorogi hoče reči: v tistih ljubkih, nežnih, srčkanih medvedkih, s katerimi starši – in Disneyjevi in disneyjevski animirani filmi, če smo že ravno pri tem – zapeljujejo in omamljajo otroke, je veliko, okej, ogromno nasilja. Kdo ve, morda tudi zato, ker so jih res izdelali otroci – v kaki znojilnici tretjega sveta.

»Vojna porabi veliko energije«

Vojno s samorogi bo zavrtel festival Animateka, ki bo od 28. novembra do 4. decembra poleg stotin animiranih kvikijev prikazal tudi številne celovečerne animirane filme, v katerih bo več resničnosti in družbenokritičnega angažmaja kot v igranih filmih. In vsaj toliko žalosti. V brazilskem animiranem celovečercu Perlimps, ki ga je režiral Alê Abreu, se skušajo »začaranega« gozda, bazena naravnih bogastev (nafte in plina, če bi bil na Bližnjem vzhodu, diamantov, zlata in mineralov, če bi bil v Kongu), polastiti velikani, ki – misleč, »da je vse njihovo in da so gospodarji vsega« – sprožajo vojne, za sabo puščajo uničenje, krize in pogubo ter gradijo zidove, ki kruto ločujejo ljudi. »Vojna porabi veliko energije,« slišimo. Zato vedno nasankajo dežele tretjega sveta z velikimi zalogami energetskih virov.

Tiste, ki ste se spraševali, kdo vraga je na roko in z dinamitom – napol samomorilsko – razbijal skale v francoskih in švicarskih Alpah, kjer so zrasli vsi tisti neverjetni gorski tuneli in vrtoglave železnice, bodo odgovor dobili v francoskem filmu Psom in Italijanom vstop prepovedan, v katerem Alain Ughetto avtobiografsko – da ne rečem avtofikcijsko – pokaže, da so to počeli migranti. Reveži iz italijanskega Piemonta so na začetku 20. stoletja migrirali na težaško, garaško, stahanovsko, smrtno nevarno delo v Alpe, kjer so jih gazile skale. Nepalski in drugi azijski delavci so tako gradili nogometne stadione v Katarju. Neki francoski časopis je zapisal: »Italijanski delavec je fleksibilen. Z njim lahko počnemo, kar hočemo. Naredi vse, kar hočemo. Nima nobenega osebnega dostojanstva. Vse vzdrži. Delati začne na ukaz in uboga s sklonjeno glavo.« To so verjetno v Katarju govorili za nepalske delavce. V alpsko mestece Barcelonnette so vsak dan pripeljali tudi desetletne, dvanajstletne otroke revnih Italijanov – do desetih so bili vedno vsi oddani. Rentirani. Kot cenena migrantska delovna sila. Ko so zrasli, so jih v vojnah uporabljali za topovsko hrano. V gostilne in trgovine niso smeli – ker bi jih lahko požrli psi, ki jim je bil vstop prav tako prepovedan. Vsaj tako so italijanski migranti rekli svojim otrokom.

Romunski satirični Otok, delo Ance Damian, je reimaginacija Defoejevega Robinsona Crusoeja v času globalnih migracij. Robinson je tokrat doktor, ki uživa na idiličnem samotnem otočku (karikaturi Lampeduse), na katerem se izkrcajo najprej migranti, potem pa še – logično – nevladniki in obalna straža. In Petek – afriški migrant, edini preživeli s potopljene barke, ki je prevažala »ilegalne« migrante – se mu nenehno in za vsako stvar zahvaljuje: »Hvala, rešitelj!« Za zelenjavo, ki jo goji, dobi le drobiž – škatlico cigaret. Ko hoče boljše plačilo, ga skoraj ubijejo. Prosti trg pač. Na otoku stoji napis, ki vabi: »Obljubljena dežela za begunce.« Podnapis ne pušča nobene dileme: »Zgrajena z najboljšimi nameni.« In res, ta »obljubljena dežela« od zunaj izgleda kot dežela sladkarij, znotraj pa je, kot vidimo, labirintno koncentracijsko taborišče z bodečo žico in stražarskimi stolpi. Kolonialisti so afriškim kolonizirancem vedno obljubljali raj, neenakost pa prikazovali kot nekaj naravnega – Otok je parodija teh obljub, tega raja, tega »bremena belca«, tega izkoriščanja, te naravnosti.

V portugalski Nayoli, delu Joséja Miguela Ribeira, se kolonialna okupacija Angole konča s še hujšo katastrofo – brutalno državljansko vojno, ki je trajala 25 let in ki je vzela pol milijona življenj. To je film o ljudeh, ki živijo v permanentni vojni – v stalnem stresu. V večni tesnobi. Nepretrgoma poka in gori. Vsak ima bazuko – vsak zna sestreliti letalo. Povsod so minska polja, moški jurišajo, ženske trpinčijo. Nikoli ne vedo, kdaj bo udarilo. Nasilje je soundtrack njihovega življenja. Hijene so v stalni pripravljenosti. A nobenega dvoma ni, da je vse to posledica kolonialne politike – kapitalistične sle po neskončni rasti.

Da na spolnem trgu ni nič lažje, pokaže latvijska avtobiografska Moja romanca z zakonom, delo Signe Baumane, v katerem Zelma, Latvijka, pripoveduje, kako se je prebijala med moškimi, ki so se obnašali kot volkovi – vsi jo hočejo požreti, vsi jo objektivirajo, vsi se je hočejo polastiti. A prepričana je, da dela vse prav – da torej sledi družbenim pričakovanjem. In ko se poroči, verjame, da je mož nad njo, da brez njega ne obstaja, da je sama duša in telo svojega moža, da mu mora brati misli in želje. Ta neenakost je nekaj naravnega, so ji rekli. Da je ljubezen nekaj spodletelega, motnja, past, poziv k vdaji in submisivnosti, zloraba, manipulacija, bolezen, pa ugotovi, ko jo začneta prilagajanje in podrejanje toksičnim patriarhalnim politikam čedalje bolj daviti in dušiti. Njeno telo – ki ga sproti »rentgenizira« nevroznanstvena grafika – postaja alergično na patriarhat. Še malo, pa bo zrela za gibanje #MeToo, ki je poosebilo natanko točko, na kateri se žensko telo neha prilagajati patriarhalnemu redu. Ne more več. Poti nazaj pa ni.

Ko boste gledali kitajski animirani dokumentarec Srebrna ptica in mavrična riba, delo Lei Leija, ki pokaže, kako je družino kitajskega bančnika v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja – v času »velikega skoka naprej« in kulturne revolucije – prevzgojil maoizem (ob majhni pomoči romunskih in albanskih filmov), in japonsko eksperimentalno, metafizično, halucinantno Množico severov, delo Kojija Yamamure, v katerem od sveta, ki izginja, ostaja le tesnoba, omamna kot epigrami o glasbi, času in neskončnem trpljenju (»čas je glasba neskončnega trpljenja,« če hočete), boste vzkliknili: nič, šele animirani filmi za odrasle so ultimativni animirani filmi. Ko vdihnejo »zdaj«, se zalesketa vsa zgodovina njihove osamljenosti, nevidnosti in disidentske bolečine.

Filmski festival:
Animateka
Kje: Slovenska kinoteka, Kinodvor in dvorana dijaškega doma Tabor, Ljubljana
Kdaj: od 28. novembra do 4. decembra 2022