Juan Carlos Kreimer: Kolesarski zen 

+ + + +

Argentinski pisatelj in založnik, letnik 1944, ki pravi, da je začel kolesariti skoraj istočasno, ko je shodil.

Ko kolo ni sredstvo, s katerim nabiraš kilometre ali ga uporabljaš kot prevozno sredstvo, ampak je v prvi vrsti modus vivendi. Knjiga je pisana kot hvalnica filozofije zena, a kljub temu pritegne kolesarje vseh vrst, še posebej potepuhe in pohajkovalce. Perspektiva in hitrost bicikla prinašata poglede na ulice in stavbe, ki jih drugače zgrešite. Možnost, da vsakič izbereš malce drugačno pot po mestu. Sladko svobodo, ko se izmuzneš cestnim gnečam, in priložnost, da se mojstriš v spretnosti, saj te v vsakem hipu lahko preseneti avto, drug kolesar, luknja na stezi, skiro ali pešec. S tem pa prvo pravilo, da se na kolesu ne jeziš na druge, ampak sprejmeš igro nepredvidljivosti. Kamor spadajo tudi prekrški, ki jih povzdigne v alegalno vožnjo. Ključ je paradoksalna povezava pozornosti in hkrati sproščenosti. Avtor pravi, da sta s kolesom eno. In zavije v svojo smer meditacije, ko se na vožnji povsem osredotoči na dihanje. Njegov moto bo kajpak – kolesarim zato, da kolesarim. In je dosleden, saj še vedno prekolesari na dan od 32 do 48 kilometrov. Spada med tiste, za katere velja, da jih je zadela največja milost, ker niso umrli v hospicu, ampak na kolesu.

Kolo zanj ni fetiš, saj pride in gre; kdaj ga pobere v smetnjaku in oživi, drugič mu ga izmaknejo. A z njim goji tovariški odnos – svojega kompanjona moraš pač poznati do poslednje matice; kot vajo sprostitve navede, da ga velja kdaj razstaviti in sestaviti nazaj. Razumljivo, če hočeta biti kot eno.

Smer zena zapelje njegovo pisanje v doktrino in mu odvzame esejističnega duha, a vseeno prinaša bralni izziv.