Komentar / Bogati vrh

Janko Lorenci

2. 12. 2022  |  Mladina 48  |  Kolumna

Trije najvplivnejši politiki v državi – Robert Golob, predsednik vlade, Nataša Pirc Musar, ki bo vsak hip predsednica republike, in Janez Janša, večni prvak SDS – niso milijarderji, so pa za naše razmere odličnega finančnega zdravja. Milijonarji so, bogati.

Trojka nima enako pod palcem in obogatela je na različne načine. Golob in Pirčeva sta postala politika šele, ko sta že bila bogata, Janša pa je obogatel s politiko. Pri tem se je nenehno gibal na sumljivem terenu (orožarska afera, čudno poslovanje z gotovino, druženje s Snežičem, Patria, zemljišče v Trenti …). Uradno seveda ni bogat.

Pahorjeva naslednica si je finančno opomogla sama, nazadnje kot odvetnica. Ni sporno, da odvetniki včasih zastopajo tudi lopove, res pa lahko kakega sumljivega bogatega klienta tudi odklonijo. Sicer pa je bogata predvsem po možu, ki mu je bogastvo podobno kot mnogim našim petičnežem prinesla privatizacija, morda najškodljivejši proces v samostojni Sloveniji. Golob je obogatel kot sposoben menedžer. A imel je tudi srečo, da je njegov GEN I trgoval s poceni elektriko iz nuklearke.

No, nas zanima predvsem, ali bogatost vpliva na to, kako politiki, če so bogati, opravljajo svoje delo. Ali so sposobni biti družbeno koristni?

Načeloma politik zaradi bogatosti ni nujno slab. Če na primer skrbi za socialno državo, dela v korist večine. Vendar ni vseeno, ali je reven ali bogat. Če si bogat, se teže vživljaš v skrbi in potrebe navadnih ljudi. In če v nekem stanju družbe obogatiš, se ti zdi to stanje bolj ali manj v redu. Bogati so torej bolj za status quo kot nebogati. Ta status pa je pri nas in na Zahodu nasploh zanič.

Politiki v glavnem nočejo vedeti, da so države z večjo enakostjo praviloma uspešnejše od bolj neenakih. Pri tem lahko z davčno in drugimi politikami naredijo družbe bolj enake, kar med drugim omogoči, da svoje talente razvije večji del prebivalstva. A tega z redkimi izjemami ne počnejo, ker se bolj kot s povprečnimi državljani identificirajo z bogatimi, hkrati pa praviloma plešejo po taktih neoliberalnih dogem (privatizacija, liberalizacija, deregulacija). Politika je glavni družbeni kretničar in taka njena drža veča socialne razlike, solidarnost, potrebna znotraj posamičnih držav in tudi na globalni ravni (podnebna kriza je brez nje nerešljiva), pa nazaduje.

Bolj neenaka postaja tudi slovenska družba. Smo med državami z najnižjimi davki, skorajda davčna oaza, nepremičninskega davka pa sploh nimamo. Tudi politika razmišlja in deluje bolj ali manj neoliberalno. Kako je v tem pogledu z našo trojico?

Janša je trd neoliberalec, ki je svojčas predlagal, da bi bogati in nebogati plačevali enako visoke davke. Pirc Musarjeva rada govori o pravni državi in človekovih pravicah, o socialnih temah pa redko in nekako priučeno. Svoje davčne obveznosti je »optimirala«, zgovorno je tudi, da se je na začetku kampanje odrekla podpori Levice, edine stranke, ki jasno nasprotuje neoliberalizmu.

Najpomembnejše je vprašanje, kako bogatost in neoliberalna prežetost politike vplivata na Goloba, saj na premierskem položaju odločilno vpliva na vrsto ključnih gibanj, hkrati pa še gnete podobo Gibanja Svoboda, ki utegne postati trajno močna (levo?)sredinska stranka. Pred volitvami je na primer večkrat rekel, da je normalno, da tisti, ki ima več, plačuje višje davke. Toda kot premier oddaja različne, tudi protislovne signale in tako pol leta po volitvah ne vemo, ali bo Slovenija pod njegovim vodstvom naposled nehala drseti v čedalje bolj neenako in nesolidarno družbo. To je ključna neznanka bližnje prihodnosti.

Bogataša lahko bogatost zaklene ali osvobodi. Veliko večino bogatašev proces bogatenja (ali pa podedovanost bogastva) zapre, zaklene v bogataško miselnost in čutenje. Tako oblikovani se potem trudijo, da dogajanje okoli njih ostane enako, predvsem pa njim v korist. Praviloma hočejo obogateti še bolj, temu pa prilagodijo svoj vpliv na razmere okoli sebe.

Obstaja pa tudi druga logika, a žal je bolj izjema: ko imaš zase več kot dovolj, lahko začneš misliti tudi na druge. V takem primeru bogatost osvobodi. Se bo Golob, sam materialno brez skrbi kot ptiček na veji, odklenil ali pa imamo pred sabo klasičnega bogataša?

To ni samo stvar njegove narave in dobre volje. Zdaj ni več zgolj bogat posameznik, ampak je tudi politik najvišjega ranga. In politiki, najsi bogati kot krez ali revni kot cerkvena miš, so po črki zakonov in ustave, pa tudi moralno dolžni skrbeti za večino, torej za običajne ljudi. Golobu seveda ni treba razdati premoženja, mora pa postaviti na noge močno javno zdravstvo, šolstvo, kulturo, znanost, socialo. Javne službe so zavarovalna polica običajnih ljudi, njihovo na državo preneseno premoženje, ki se jim vrača v obliki brezplačnega zdravljenja, šolanja, pokojnin itd. Druga osnovna naloga sedanje oblasti je prilagoditev podnebnim spremembam.

Oboje se ta čas usodno prelamlja. Javne službe si bodo sistemsko opomogle ali pa se na veliko sprivatizirale in razsule, kar se po malem že dogaja zdravstvu. Golob nosi strahotno odgovornost. Ali se bo odzval ustrezno, zaklenjeno ali osvobojeno, bo zelo odvisno tudi od po potrebi neusmiljene kritike civilne družbe, tiste, ki mu je pomagala na oblast in zdaj pri referendumih.

Ne trdimo, da bi morali na vrh politike prihajati zgolj revni ali povprečno situirani ljudje. Toda v politiko sodijo samo ljudje z občutkom za skupno in skupnost, z empatijo do navadnih ljudi, se pravi do večine. Najslabše bi bilo, če bi bogatost postala pogoj za visoke politične položaje. Zdajšnja bogatost na treh političnih konicah je na srečo bolj plod naključja, ne pa že zvest odsev razmer v družbi. Lahko pa prispeva k temu, da to postane vzorec.