Jožica Avbelj / Igralka, ki jo je svoj čas poznala vsa Jugoslavija

Poleg množice vlog, ki jih je ustvarila v štiridesetih letih na odrskih deskah in na filmu (med drugim je igrala v filmih Nasvidenje v naslednji vojni, Pod njenim oknom in nazadnje v filmu Prasica, slabšalno ime za žensko, kjer ji je bilo, pravi, v posebno čast nastopiti s Špelo Rozin), je legendarna igralka Jožica Avbelj (rojena 1951) prepoznavna tudi po ognjeno rdečih laseh, nalezljivem smehu ter simpatični govorici, v kateri se narečno (ljubljansko-gorenjsko-notranjsko) obarvana slovenščina prepleta s slengom, anglicizmi in srbohrvatizmi.

Njeno izražanje in značaj, njeno vedrino in niti kančka ošabnosti je dramaturginja Petra Pogorevc izvrstno ujela v biografskem romanu Joži, ki je izšel pred kratkim. Pisala ga je vzporedno z romanom o Radku Poliču - Racu, saj si je igralec glede biografije tolikokrat premislil, da je vmes začela delati z Jožico Avbelj – ta pa je bila ves čas procesa izjemno potrpežljiva. V knjigi se sprehodimo skozi malodane vse vloge, ki jih je najmlajša dobitnica Borštnikovega prstana in sedmih Borštnikovih nagrad ustvarila v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je bila zaposlena med letoma 1975 in 2016, ter zunaj njega, pa tudi skozi doživljaje v njenem osebnem življenju: tesne vezi s stanovskimi kolegi, odnos z družino, partnerstvo s priznanim literarnim kritikom in dramaturgom Ladom Kraljem, ki ga sama imenuje kar Kralj, preprosto zato, ker je tako navajena iz mladosti.

»Začeli sva z vlogami v predstavah, ker sva želeli imeti neko konkretno osnovo,« razloži Jožica Avbelj. »Potem sva pa dodajali in šli tudi še bolj nazaj, v otroštvo.« V Postojno, kjer še vedno stoji njena rojstna hiša; celo frizerski salon, kjer si je dolge lase prvič postrigla na »bubija«, je še kar na istem mestu, v brezskrbne dni s starši, ki so jo ves čas spodbujali pri vsem, kar je počela (razen ko je dobila idejo, da bi postala ladijska kapitanka, so ji morali razložiti, da to za ženske ni mogoče, ker v tistem obdobju res ni bilo), in celotno kariero ostali njeni največji podporniki, ter s sestro Jasno, s katero sta še danes neizmerno povezani.

Pa potem v gimnazijske dni, ko se je začela družiti z ljudmi iz umetniških, predvsem igralskih krogov – Tonetom Peršakom, Baro Levstik in drugimi – in njena usoda je bila hitro zapečatena. Bara Levstik jo je namreč vprašala, ali bi vskočila v predstavo Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, ki jo je pripravljal Dušan Jovanović in ki danes velja za kultno. Seveda je šla študirat dramsko igro in še med študijem zaigrala v še eni prelomni Jovanovićevi predstavi, s katero je zaslovela po vsej Jugoslaviji: Spomenik G. Šlo je za ključno predstavo gledališke avantgarde, ki so jo videli čisto vsi, ki so na kulturni sceni kaj veljali – in najlepši kompliment zanjo je dobila od literarnega zgodovinarja Dušana Pirjevca, ki je nekoč, ko so z ekipo predstave sedeli v gostilni, ki je pozneje postala – zdaj žal zaprta – Čajna hiša pod Velbom, pristopil do nje in navrgel: »Kakšno svinjarijo si ti naredila!«

»To je bil zame največji kompliment ’ever’,« pravi. »Ker če si res doživel predstavo, si seveda govoril traparije, nemogoče stvari. Opisati nekaj je včasih zelo težko. Če rečeš, oh, kako si bila pa ti dobra v tej predstavi, to ni enako kot nek tak vzklik brez filtra.« Še zdaj ji ljudje govorijo, da ne morejo pozabiti Spomenika G. Leta 2009, 38 let po nastanku izvirnika, se je sicer Janez Janša (Emil Hrvatin) odločil z njo, Dušanom Jovanovićem in nekaj novimi akterji narediti remake, a pravega »vau« efekta, ko je predstava kolektivno nagovorila celo generacijo, ni bilo. Ponovno bodo poskusili čez 38 let, se pošali. Začela je torej na »off« sceni, in tudi ko se je zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem, se ni pustila kar tako ukalupiti – najraje je imela režiserje, ki so ji pri nekonvencionalnih idejah prišli naproti, denimo Dušana Jovanovića in Mileta Koruna.

Če je na igralsko sceno po razkritju spolnih zlorab na akademiji padla senca, tega iz knjige ni čutiti: o akademiji, igralskih kompanjonih in vsem, kar so doživeli skupaj od njenih gimnazijskih let pa do upokojitve, pa tudi o kulturnikih nasploh, Jožica Avbelj pripoveduje s toplino in spoštovanjem. Na akademiji je pozneje tudi poučevala in priznava, da je bila ob razkritjih šokirana, saj si ni mislila, da se kaj takega dogaja. To pa ne pomeni, da je bila njena igralska pot brezmadežna – kot vsakdo v tem poklicu se je srečala s pokroviteljskimi odnosi, ljubosumjem, nesoglasji, a se je načrtno odločila, da o slabih izkušnjah ne bo govorila. »Igralki se take stvari dogajajo, pa še kako. A sem si rekla, da ne smem jemati ničesar preveč osebno. To so me zgodaj naučili in to sem poskušala prenašati tudi na študente, velja pa tako za medosebne odnose kot na primer za to, da ne dobiš neke vloge. Ampak je nujno. Če hočeš opravljati ta poklic, kjer se v bistvu ves čas razdajaš in kažeš, moraš to nujno vzpostaviti sam pri sebi. Ker igralstvo je seveda pasji poklic. Prekrasen, a lahko tudi grozen.«