Povabilo na večerjo z umorom

Groteskna kritika ekonomske neenakosti, bogataškega hedonizma, pohlepnih apetitov, blagovnega fetišizma, sle po ekskluzivnosti, obsedenosti s kultom precenjenosti in ekstremnih »doživetij«

za

Meni / The Menu, 2022, Mark Mylod

Meni – groteskna kritika ekonomske neenakosti, bogataškega hedonizma, pohlepnih apetitov, blagovnega fetišizma, sle po ekskluzivnosti, obsedenosti s kultom precenjenosti in ekstremnih »doživetij« – izgleda kot hitra holivudska reimaginacija Trikotnika žalosti skozi oči Agathe Christie in prešo korejskega Parazita. Tudi tu imate mlad parček, premožnega gurmana Tylerja (Nicholas Hoult) in njegovo ad hoc izbranko Margot (Anya Taylor-Joy), ki se znajdeta najprej na superjahti in potem na samotnem in samozadostnem (severnopacifiškem) otočku, le da tu glavno in edino prizorišče takoj postane ekskluzivna minimalistična transmichelinska restavracija (Hawthorne), v kateri teatralični, pompozni, pretenciozni, perverzno poetični chef Julian Slowik (Ralph Fiennes) – kralj molekularne haute cuisine, obdan z vdanimi, fanatičnimi pomočniki, kuhinjskim proletariatom (»Ja, chef!«), še najbolj podoben firerju kake sekte – gosti dvanajst oholih, narcističnih, samopomembnih bogatašev (nekateri so obogateli s finančnimi mahinacijami, drugi s pisanjem o kulinariki, tretji z odvetniškimi »storitvami«, četrti s filmi ipd.), dvanajst apostolov neoliberalnega kapitalizma, ki imajo za sabo dovolj umazanij, da jim jih lahko – za 1.250 dolarjev na glavo – servira v sprevrnjeni obliki.

Fine, kreativne, inventivne, ekskluzivne jedi, izraz privilegiranosti, so namreč sporočila – strupena pisma, kakršna je v Clouzotovem Krokarju pošiljal skrivnostni, anonimni, maščevalni »Krokar«: eden izmed teh tajkunov v tortilji najde podatke o svojih utajenih davkih, nekdo drug pa risbo ljubice, za katero njegova žena ne ve. Adijo, prstanec! Niti Jigsaw, razvpiti protagonist Žage, specialist za kaznovanje grešnikov, ne bi mogel biti moralno in črnokomično preciznejši. A to je šele appetizer. Ker je ta zadnja večerja tako obsceno draga (in tako obsceno elitna), je vsak, ki pride tja, itak avtomatično kriv – in vreden razrednega resentimenta in sovraštva, da ne rečem razrednega maščevanja, torture porna, ki ga lahko chef vedno pospremi z dictumom, da je vsak eksces – pa naj si bo še tako šokanten, srhljiv, degutanten in ponižujoč – le del snobovskega menija, te pasolinijevske Sodome, ki na koncu vso ekskluzivnost, elitnost in privilegiranost vedno spremeni v drek. (kino)

C_uTkUGcHv4