Komentar / Spopad, odstop, nelagodje

Janko Lorenci

9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Kolumna

Po vrsti Janševih volilnih porazov se je zdelo, da utegne na desnici priti do večjih premikov. A z ostrim konfliktom med Golobom in Bobnarjevo se bolj tresejo tla na levi sredini. Ministrica je odstopila, Golob se zdi ta čas zmagovalec, a dogajanje ni končano in utegne vplivati na vso slovensko politiko. Najprej si na hitro oglejmo desnico.

Mucek, kot je Janši rekla Nika Kovač, se po seriji volilnih porazov prvič zdi v resnejši krizi. Desnico obvladuje kot hegemon, a ji s svojo strupenostjo otežuje vzpon na oblast. Zato ga lahko Logar, privlačnejši za volivce, spravi v težave. Vendar ne vemo, ali ni bila njegova miroljubnost v predsedniški kampanji zgolj dogovorjena igra z Janšo. Za zdaj mož miruje, uganka njegovih dveh obrazov pa ostaja.

Janša je oslabljen tudi zaradi NSi. Tonin pravi, da ne gre več v koalicijo, ki bi jo vodil šef SDS. Brez NSi Janša ne more na oblast. A tudi Tonin je človek dveh obrazov. Zanj problem ni surovi janšizem, ampak dejstvo, da se je v spregi z njim tako težko dokopati do dodeljenega koščka oblasti. Zato se Janši trenutno odreka in koketira z Golobom. Skratka, NSi lahko vedno zamenja tabor, hkrati pa je trdo neoliberalna. Koalicija z njo namesto Levice bi bila izdaja volivcev in civilne družbe.

Pod črto, SDS je težko razdreti, še teže pa je postaviti na noge močno in demokratično desno stranko. A bilo bi dobro, če bi jo dobili. Oba pola sta vezna posoda – bolj ko je en divji, skrajen, nesposoben ali jalov, laže in manj koristno za Slovenijo lahko uspeva drugi. V janšizmu ima leva sredina večno opravičilo, češ, vendarle smo manj slabi. Ob zmerni močni desnici bi morala vladati bistveno boljše. Z normalizacijo desnice bi tako pridobila vsa družba. A možnost za to ostaja mršava.

In drugi pol? Gibanje Svoboda ima v njem podobno hegemonski položaj kot SDS na desnici in pogojno potencial za trajno močno stranko. To je lahko dobro ali slabo. Dobro, ker bi močna levosredinska stranka naposled končala obdobje vedno novih obrazov, tega zaporedja razočaranj. Toda če taka stranka ne bi bila v redu, je bolje, da ostane leva sredina razdrobljena.

Je Gibanje Svoboda v redu? Je v redu Robert Golob, njegov alfa in omega?

Zapisali smo že, da je Golob obet, a tudi neznanka. Pred volitvami se je sam po sebi, a tudi zaradi vladavine Janše, zdel sposoben, učljiv, odprt do civilne družbe, socialen – zunajserijski, krasen. Po volitvah je dajal mešane signale in zbujal mešane občutke, dobre in slabe.

Potem je treščilo z Bobnarjevo. Njena očitno zaželena zamenjava je pri marsikom sprožila alarm. Ministrica je še pod Janšo dokazala, da je glede vplivov politike na policijo nepopustljiva. Je visoka profesionalka in po vseh pričevanjih častna oseba. Očitki, da se policija dejanševizira premalo in prepočasi, so bili površni in dvolični. To je rodilo

sume: je ministrica persona non grata zato, da bi jo nasledil ubogljiv minister, ki bi nastavil ubogljivega šefa policije, ki bo nato kaj napravila ali opustila po tihem političnem nareku? To se je dogajalo v trdih fazah slovenskega komunizma in pod Janšo. Odstavitev Bobnarjeve s takim motivom bi spadala v poglavje podrejanja in uničevanja institucij, ki smo ga z Golobom vred tako očitali prejšnjemu režimu.

Ministrica v pismu premieru dokaj prepričljivo pravi, da je prav Golob s svojimi pritiski (nepodelitev trajnega mandata Lindavu) in pogledi ovira za pravo depolitizacijo policije. Zato napoveduje odstop. Če bi se spopad nadaljeval z vso ostrino in končal z odstavitvijo Bobnarjeve, bi to prineslo vrsto posledic, neprijetnih tudi za premiera. Najbolj bi trpela policija, zaupanje vanjo bi znova padlo, z njim pa občutek varnosti v državi. To bi koristilo Janši in napovedovalo tip vladanja, ki je pogubil Šarca in Cerarja. Golob bi si z odstavitvijo Bobnarjeve, tudi če je k temu pripomogla sama, ustvaril široko fronto nasprotnikov, razočaranih prav nad tistim, zaradi česar so ga podpirali – obeta, da prinaša zgledno demokratičnost, igranje z odprtimi kartami, nastavljanje kvalitetnih, ne »naših« kadrov. Ministrico so podpirali policijski sindikat, bolj ali manj Levica in SD, pa tudi nekateri zaupanja vredni posamezniki iz Gibanja Svoboda. Zlasti pa je že glasno protestirala civilna družba, tista, ki je Golobu pomagala na oblast. Če bi si jo napravil za nasprotnico, bi njegova popularnost lahko ugasnila kot sveča v vetru. Vladanje bi bilo potem bistveno težavnejše.

Je zdaj vse lepo in tako, kot mora biti? So te nevarnosti po odstopu Bobnarjeve mimo?

Žal niso. In še naprej ostaja čudno, da je premier ministrico samo pred pol leta ponosno ustoličil kot živo nasprotje Hojsa, jo izrecno podprl pri nezaupnici, zdaj pa se je z njo brez resnih argumentov zapletel v dramatičen spor in zbudil sume, da hoče ubogljivega policijskega ministra. Eno in drugo sili bolj v razmislek o premieru kot o ministrici. Imamo pred sabo poleg Logarja in Tonina še Goloba dveh obrazov?

Vprašanje se vsiljuje tudi zato, ker se zdi, da v Gibanju Svoboda okoli premiera rasteta kult osebnosti in pisan dvor kimavcev, prilepljencev in prišepetovalcev, ki igrajo na Golobovo nečimrnost, se grejo teorije zarot in klasične politikantske kadrovske igrice. Od tod naj bi izviralo tudi nasprotovanje Bobnarjevi. Krog po malem spominja na fiktivni Palomar iz Kaj dogaja in je daleč od slovesno obljubljane meritokracije, transparentnosti in pričakovane širine.

Afera Bobnar zbuja močno nelagodje. Tudi Golobu v bistvu samo škodi. Čas je, da se premier zdrzne, zamisli in obda s pametnimi ljudmi z integriteto, ki mu bodo upali reči tudi kaj kritičnega. Sicer bo drsel v sijajno osamljenost, pogubno za vsakega voditelja. To dolguje sebi in visokim pričakovanjem, ki jih je zbujal.