Zora del Buono: Maršalinja

+ + + +

Upornost in svojeglavost

Zora del Bouno (1962, Zürich) je ime dobila po babici, ki je na Bovškem po prvi vojni spoznala italijanskega vojaka, enega prvih rentgenologov, in sta se preselila k njegovim tja dol na jug v času, ko se je dvigoval fašizem. Bila sta oponenta, vključena in tudi sicer politično aktivna. Zora in malo tudi njuni sinovi so zoprvali fašizmu, sama je imela v načrtu celo nekakšno ekspedicijo z zdravili za partizane, vendar so jo zvijačno premamili z opero v Trstu in je pustolovščino opustila, z izdatno pomočjo bližnjih, ki so njen odhod med hostarje zavlekli in preprečili. Mož Pietro pa je v Parizu zdravil Tita in potem še enkrat, ko so ga hoteli v času stalinizma operirati ob obisku v Moskvi, kjer se verjetno ne bi zbudil iz narkoze.

Maršalinja je roman o treh generacijah, o mešanju kolonialistov s tistimi z začasno, rapalsko zamejenih ozemelj. Zgodba se pretika od Bovca do italijanskega juga in v zavezniška taborišča za begunce in ranjence z območja Jugoslavije, zavije v Dalmacijo in se vedno znova vrača k maršalinji, kot Zoro imenujejo zaradi nedvomnega šarma, pomešanega z ukazovalnostjo. Je glava družine; mož bolj skrbi za pritok denarja, sinovi se razbežijo po svetu, tudi stran od oblastne matere in njenih plodilnih in zakonskih načrtov. Ona medtem furiozno in aktivistično vlada in si želi, da bi se otroci sploh ne poročili, ker ne prenese ženske konkurence v hiši.

Roman je na zgodovinska dejstva oprta zgodba o italijanskem odporu proti fašizmu, ki včasih uporablja prav revolucionarna sredstva. Za večji vpliv partije – iz katere del Buonova izključijo po drugi vojni – recimo oropajo kakšnega bogatuna ali banko; to niso več samo naivna zborovanja in pridiganje o družbi prihodnosti, to ni več samo Zorina neomajna vera v Tita in pravilnost njegove linije nasproti stalinizmu.

Ker je vnukinja, ki je pisateljica in avtorica knjige, odraščala in živi zunaj tiste ’mitologije’, ki smo je bili v zvezi z maršalovim likom in delom deležni v šoli, je potem v tej zgodovini tudi nekaj razlik v primerjavi z našo, šolsko – eden od svetovalcev za zgodovino je bil Jože Pirjevec. Roman Maršalinja na podlagi močne ženske vpiše levo gibanje v Italiji v širši kontekst in obenem izpiše avtoričino rodovno deblo. Zraven ustvari dvoumen, tudi nepozaben portret močne, uporne, neupogljive, samovoljne in verjetno včasih tudi naporne in malo vzvišene ženske, ki se je nepopustljivo odzvala na zgodovinski trenutek in se brezrezervno pozicionirala.

Maršalinja je roman o silnicah in premikih v italijanski politiki in pripomore k boljšemu razumevanju delavskega gibanja – Zorin mož je z otoka, na katerega so izseljevali uporne elemente, in tam se pojavi Gramsci in na otoku ustanovijo šole in vodijo tečaje za delavce – vse pa je vključeno v širši kontekst, globalno dogajanje od prve vojne pa nekje do Zorine smrti, ki pride približno takrat kot Titova. Roman prinaša z distance, na primeru lastne družine spisan pogled na zgodovino upora v regiji in avtorica familijo del Buono spretno vplete v širše mednarodno dogajanje.