Mount Kimbie – MK 3.5: Die Cuts | City Planning

+ + +

Mount Kimbie je pred dobrim desetletjem veljal za enega od najobetavnejših elektronskih projektov z britanskega otočja, ki je lastnoročno definiral zvok postdubstepa in z odličnim dolgometražnim prvencem Crooks & Lovers (2010), ki še danes zveni napredno (in, roko na srce, naravnost čudovito), svoje ime odločno postavil na zemljevid.

A člana dvojca Kai Campos in Dom Maker sta glasbena avanturista, ki se enostavno nista sposobna zasidrati v nekem zvoku, zato sta zadevo na glavo obrnila že z naslednjo ploščo Cold Spring Fault Less Youth (2013). Zlomljene ritme sta zravnala, prijela za kitaro in občasno celo mrmrajoče zapela. Kitare in vokali so še močneje zaznamovali dvojčevo tretjo ploščo Love What Survives (2017), ki je popolnoma opustila postdubstepovske prvine in se prepustila vplivom postpunka, Mount Kimbie pa je (k sreči) večino petja prepustil gostom, kot sta James Blake in King Krule. Zdaj, pet let kasneje, se vrača z dvojnim albumom, ki naj ga ne bi obravnavali kot njegovo polnopravno četrto ploščo, temveč kot nekakšno vmesno postajo, zato je tudi označen z etiketo »3,5«.

Dvojec se je ponovno našel v nekem novem zvoku oziroma, če smo natančni, v dveh novih zvokih. MK 3.5: Die Cuts | City Planning pravzapr a v sploh ni plod sodelo vanja med članoma, temveč gre za samostojni, popolnoma raznoliki (in izrazito nekompatibilni) plošči, združeni v paket. Podobno je z dvojno ploščo Speakerboxxx / The Love Below pred slabimi dvajsetimi leti storil legendarni rap dvojec Outkast, a njegov projekt je skupaj držala ohlapna rdeča nit, o kakršni na novem izdelku Mount Kimbieja ni ne duha ne sluha.

Pravzaprav sta člana tandema plošči zakuhala popolnoma ločeno, vsak na svoji celini: Dom Maker, ki podpisuje prvo polovico izdelka, že leta živi v Los Angelesu in tam pogosto sodeluje z raperskimi prvoligaši, zdaj pa je posnel album, ki temelji na domiselni (in precej ekscesni) manipulaciji semplov in je nekje na presečišču med abstraktnim hiphopom in alternativnim R & B-jem, odlikuje pa ga mala vojska gostujočih vokalistov, med katerimi se najbolj izkažejo Slowthai, Danny Brown, KUČKA, Wiki in Liv.e – James Blake tokrat razočara. Kai Campos je ostal v Londonu, kjer te dni z modularnimi sintetizatorji ustvarja anksiozen lo-fi tehno, s kakršnim se predstavi na svoji polovici tega um begajočega izdelka.

Skratka, prvi del albuma nima prav nikakršne zveze z drugim: vse, kar ju povezuje, je skupna zgodovina njunih ustvarjalcev, to pa pusti nekoliko grenek priokus. Zdi se, da sta avtorja plošči v en projekt zapakirala iz trženjskih razlogov, torej zgolj zaradi prepoznavnosti imena Mount Kimbie. Čeprav izdelek še zdaleč ne deluje kot koherentna celota, ima vsaka polovica svoj čar, pri čemer ni nobenega dvoma, da prepričajo predvsem komadi Doma Makerja.