Komentar / Semena novih vojn

Janko Lorenci

16. 12. 2022  |  Mladina 50  |  Kolumna

Vojna v Ukrajini traja že devet mesecev. Zima prinaša nekaj zatišja, spomladi bo spet bolj divje. A vojne ne more dobiti nobena stran, to pravi celo šef ameriškega generalštaba.

Tako je vojna počasi postala rutinska, lokalizirana in za silo predvidljiva. In se vleče naprej.

Biden je nedavno rekel, da bi se morda sestal s Putinom, če bi ta pokazal resen interes za končanje vojne. Putin je namignil, da bi bil sporazum mogoč, če bi upošteval realnost na terenu (rusko zasedbo Donbasa). To naj bi bila nekakšna mirovna znamenja, a če bi se iz tega kmalu izcimil konec vojne, bi bil čudež.

Vojna pa bi se lahko končala hitro. To bi lahko dosegla Ukrajina, če bi se vdala. Seveda se ne bo, saj je bila napadena in se bori za preživetje. Vojno bi lahko takoj končala tudi Rusija, če bi se brez pogojev umaknila iz Ukrajine. Seveda se ne bo – tak umik bi bil priznanje vojaškega poraza, to pa bi lahko Putina stalo oblast ali celo glavo.

Vojno bi lahko z vplivom na Ukrajino, Nato in Evropsko unijo hitro končala tudi Amerika, še zmeraj najvplivnejša država na svetu. Vendar je edini protagonist ukrajinske krize, ki mu vojna koristi. Z njo slabi Rusijo in ji (če ne štejemo jedrske oborožitve) jemlje status supersile. Z njo je spet oživila Nato. Z njo je nase bolj priklenila Unijo, ki je noče trdno povezane, močne in v vlogi suverene globalne sile. Poleg tega ima Amerika od vojne neposredne koristi, denimo s prodajo utekočinjenega plina Evropi, bistveno dražjega od ruskega.

Vojno bi lahko končala EU, če bi se za to res zavzela. Za to bi se moralo poenotiti nekaj najmočnejših članic, se dogovoriti z Ameriko ali se ne zmeniti zanjo in Rusiji v zameno za umik ponuditi nekaj koncesij. Motiv za to ima na dlani: vojna jo hudo ogroža. Je na njenih tleh, lahko se razširi vanjo, zaradi vojne je v hudih ekonomskih, energetskih, socialnih in političnih težavah, saj se nezadovoljstvo prebivalstva veča. Poleg tega je predsednik Biden vložil mogočne milijarde v projekt, ki brzda inflacijo, podpira socialo in razvoj ekološke tehnologije. Paket je pospremil z besedami: kupujte ameriško in ekološko. Za Ameriko in okolje je ta obsežna intervencija države pozitivna, za Evropo pa nevarnost; v Uniji se bojijo, da bo Amerika ekonomsko bolj konkurenčna, kapital se bo selil tja, stara celina se bo deindustrializirala.

A zakaj niso Unija in članice takega paketa že prej sprejele same, namesto da dajejo velikanske denarje za blaženje posledic ukrajinske vojne? Če bi kaj storile za mir, bi težave vsaj prepolovile.

Toda EU se sploh ne trudi za prekinitev vojne. Nasprotno, Ursula von der Leyen govori, da je treba Rusijo poraziti (Biden se takim izrazom izogiba), sprejema nove in nove svežnje jalovih sankcij in se – čeprav vojna EU razjeda in drobi – sprijaznjuje s svojo nemočjo, servilnostjo do Amerike, razpadom nemško-francoskega tandema, rastjo skrajne desnice ... Pod površjem navidezne enotnosti do Ukrajine se stvari lomijo. Enako klavrno se obnaša Slovenija.

Pod črto: Ukrajina se brani in bori naprej, Rusija je dovolj močna, da na bojiščih ohranja status quo, Evropa v svojo škodo mirno gleda nadaljevanje vojne, Ameriki vojna kratkoročno koristi in pazi le na to, da ostaja kolikor toliko omejena. Preostali svet lahko mesarjenje na tistih ravninah zgolj opazuje. Moskvo v besedah pretežno obsoja, sankcijam pa se ne pridruži.

Vojni tako ni videti konca. Čeprav tveganja ostajajo (razširitev bojev, incident, ki bi povzročil jedrski spopad, obstreljevanje nuklearke Zaporožje …), je vojna nekako pod nadzorom. A takim, da se v Ukrajini še naprej spreminjajo v prah cela mesta, da na veliko umirajo vojaki in civilisti, da so milijoni pognani v beg ali razseljeni. In da se, kot rečeno, posledice vojne v obliki energetske in drugih otipljivih kriz širijo drugam v Evropo in svet.

Na vse strani pronicajo tudi manj očitni, a enako nevarni izcedki vojne: militarizacija, pospešeno oboroževanje, toleriranje in napredovanje avtokratov, vojna psihoza, raj za vsakovrstne manipulacije politike in korporacij … Hkrati vojna odlaga ad calendas graecas resen spopad s podnebno krizo, poleg jedrskega spopada največjo grožnjo človeštvu.

To so semena novih vojn.

Vse to se, enako kot vojna, sprejema, postaja normalnost in samoumevnost. Ker je vojna lokalizirana, čeprav poteka na ogromnih prostranstvih, ker traja že dolgo, ker se v njej odločilno nič več ne premakne, smo se je navadili, do nje otopeli, postali ravnodušni. Vojna kot zrak, sonce, dež, jutranja kava, praska na koži, člančič v globini časopisa … Prava, krvava vojna je daleč, a njeni valovi se čutijo tudi tu. In kot smo ravnodušni do vojne, smo tudi do njenih valov. Vsakdanjost so.

V taki vsakdanjosti se na pogajanja, premirje, mir kot alternativo vojne počasi povsem pozabi. Vojna se zato še lažje nadaljuje. Še »pravičniki« in »mirovniki« se ne prepirajo več.

Vojne, celo najbolj trdovratne, pa sčasoma nekako le ubijejo tudi same sebe. Ker nekdo zmaga ali izgubi, ker se neposredni nasprotniki izčrpajo, ker veliki vojni sponzorji, podpihovalci in profiterji od klanja in umiranja nimajo več koristi, ker se lahko konflikti obrnejo tudi proti njim … Tako se vojne nekako končajo in to prinese olajšanje.

Katarze, streznjenja pa konec ukrajinske vojne, ko pač bo, ne bo prinesel. Ker je za silo pod nadzorom, kljub vsem grožnjam kolikor toliko predvidljiva in lokalna. Taka je skotila preveč ravnodušja, cinizma, propagande, vzorcev vojnega obnašanja.

Katarzo, čeprav ne trajno, je prinesla svetovna vojna, druga. Tretja svetovna vojna bi bila klasična, biološka, kibernetična, kemična, jedrska. Pogubila bi vse, katarza bi bila nemogoča.