Matic Veler / Modni oblikovalec, ki zavrača surovo modno industrijo in modo združuje z umetnostjo

Ob vstopu v ljubljansko galerijo Kresija nas pričaka bleščeča, veličastna instalacija, ki je, četudi od daleč morda deluje kot skupek prazničnih girland, v resnici narejena iz akrilnega stekla. Ko še dlje strmimo vanjo, hipnotizirani in zaslepljeni od magične igre svetlobe in senc, ugotovimo, da po obliki spominja tudi na hanukijo, judovski svečnik. To ni naključje: smo namreč na najnovejši razstavi Matica Velerja Čudež Hanuke, ki bo na ogled še do 8. januarja prihodnje leto.

Gre za njegovo prvo »performans dizajn« instalacijo, ki nakazuje smer, v katero se želi razvijati: združevati modo, svoje primarno področje delovanja, z umetnostjo: instalacijo, performansom, razstavami. Instalacijo za Čudež Hanuke je izdeloval približno dva meseca, ker je moral vse kose pleksi stekla izrezati in jih nato oblikovati z vročim zrakom. Četudi ni del judovske skupnosti, se je identificiral s praznikom hanuke in ga poskušal razumeti. »To je praznik svetlobe, luči, upanja, duše, telesnosti.« V Sloveniji v tem času praznujemo božič, sam pa je ljudem želel dati priložnost, da se seznanijo še z judovskim praznikom, in hkrati izkoristiti vso to svetlobo, igro in čustva. Instalacijo z enakim imenom je prvič postavil v sinagogi v Gradcu, kjer ga je k sodelovanju povabil predsednik judovske skupnosti Elie Rosen. Tam je instalacija, še precej večja kot ljubljanska, nekaj tednov visela iz zraka v središču kupole sinagoge.

Matic Veler, ki je odraščal v Velenju, je nase opozoril že z diplomsko nalogo na Naravoslovnotehniški fakulteti Gorenjska noša v visoki modi, v kateri je predstavil bolj prefinjeno vizijo gorenjske noše, s katero je dobro seznanjen, saj prihaja iz cenjene krojaške družine; med drugim njegov oče in dedek po naročilu izdelujeta tudi narodne noše. Verjetno je družinsko ozadje nehote zapečatilo njegovo usodo, saj je od malega tičal v delavnici in opazoval delovne procese. Naučil se je uporabljati šivalni stroj in sestričnam izdeloval obleke za lutke.

Že takrat se je torej rodila njegova ljubezen do ženske mode, ki jo je nadgrajeval na likovni gimnaziji, kjer je izdelovanje oblek za lutke prešlo v izdelovanje maturantskih oblek za sošolke, na fakulteti je odkril laserski rez, ki je danes zaščitni znak njegovih kreacij, pozneje pa je oblikovanje ženskih oblačil študiral še na magistrskem programu prestižnega kolidža Royal College of Art v Londonu. »Tja sem se prijavil z željo, da bi raziskoval obleko v prostoru, kar sem tudi uresničil. Imel sem denimo možnost izvajati najrazličnejše performanse, ko so se manekenke postavile v instalacijo, raziskoval sem sence, odseve svetlobe ... Vsi ti projekti so seveda potrebovali sofinanciranje, in če nisem dobil sponzorstva od kakšnega podjetja, je ostalo samo pri idejnih maketah,« pojasni. V tujini je še bolj zaznal razliko med premožnimi in »navadnimi« študenti, ki so se morali velikopoteznim idejam pogosto odpovedati ravno zaradi financ. »Spomnim se, kako sva s kolegico nekoč ves teden jedla sendviče, ki so ji ostali pri delu v šolski kafeteriji, ker sva za projekte porabila preveč denarja,« se nasmehne. Vseeno pa mu je to, da se je moral, ker ni imel tako močnega finančnega zaledja, dokazati le s svojim delom, dalo dodaten zagon.

In uspelo mu je: njegova oblačila so bila na primer izbrana za dobrodelno modno revijo Naomi Cambpell, kjer so bili predstavljeni tudi kosi Alexandra McQueena in Christiana Diorja, opravljal je prakso v Amsterdamu pri znani oblikovalki Iris Van Herpen, tudi v Sloveniji je prejel nekaj nagrad, nazadnje mednarodno nagrado GrandPrix BigSEE za dizajn, ter imel nekaj vidnih predstavitev na tednih mode.

Vmes pa je ugotovil, da surova modna industrija v strogem pomenu besede ni zanj, ker mu ne omogoča, da bi izrazil svojo ustvarjalnost, poleg tega pa v tem svetu velikokrat vladata tekmovalnost in egoizem. Med študijem v Londonu je namreč dodobra spoznal sebe in svojo filozofijo; ugotovil je, kaj želi in kaj ga zanima. »Usmerjali so nas v razmišljanje, kdo smo, od kod prihajamo, kaj je oblikovalo našo estetiko. Tako sem ugotovil, da od nekdaj rad uporabljam kontraste, in to skoraj gotovo zaradi tega, ker sem odrasel v Velenju, socialističnem, brutalističnem mestu – potem pa sem spoznal barok in se zaljubil vanj, kasneje tudi v druga umetnostno zgodovinska obdobja. Tako pridemo do nekega mešanja sodobnega s starejšim.« Navdihuje ga tudi kombiniranje dražjih in cenejših materialov ali pa uporaba materialov z določenimi lastnostmi v kontekstu, kjer te lastnosti izgubijo, kot se je zgodilo s steklom v instalaciji Čudež Hanuke – nekaj hladnega naenkrat ustvari vzdušje v prostoru in vzbudi pozitivna čustva. »Ko se je vse to sestavilo, sem modo začel dojemati bolj kot umetnost,« ugotavlja. Temu želi slediti v prihodnje. Še vedno se ne bo odpovedal občasnemu ustvarjanju nosljivih kosov, po naročilu pa rad izdela tudi kakšno poročno obleko – ravno letos eno v secesijskem slogu, na katero je posebej ponosen.